Jedro

Glede pravnega razmerja (skupnega premoženja pravdnih strank) od katerega je odvisna odločitev v tej zadevi (13. člen ZPP), že teče postopek, zadeva je že v fazi reševanja pritožbe, zato bi bilo neekonomično o tem še enkrat razpravljati v tem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 593/2016.

2.Laično pritožbo je vložil toženec. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. in 8. točki drugega odstavka 339. člena, v zvezi s 1. in 2. točko tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je odločitev o prekinitvi postopka sprejelo ob neprimernem času, saj je izvedlo že večino predlaganih dokazov za "utemeljitev dejanskega stanja zadeve in ugotovitev ter potrditev dejstva, da tožbeni zahtevek pravno in dejansko ni dopusten". V nadaljevanju pojasnjuje, kako je potekal postopek za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju; očita ji, da se je okoriščala na njegov račun. Obrazložitev sklepa ni ustrezna vsebini dejstev in dokazov v tej zadevi niti v zadevi I P 593/2016. Navedbe v 2. in 3. točki izpodbijanega sklepa so izvzete iz konteksta. Tožnica ni upravičena do plačila uporabnin za skupno stanovanje. V sodbi glede skupnega premoženja niso bila upoštevana njegova plačila, neutemeljeno pa so bila upoštevana tožničina plačila, posledično sodišče ne bo moglo ugotoviti dejanskih lastniških deležev na skupnem premoženju. Nerešenih predhodnih vprašanj, ki bi jih moralo rešiti drugo sodišče, ni. Stanovanje je še vedno tudi njegova lastnina, v njem domuje že 24 let z vsemi zakonskimi upravičenji. Tožnica že 10 let na nezakonit način posega v njegovo pravico do posesti stanovanja in zasebnosti, medtem ko sam tožnici niti z enim dejanjem ni omejil, otežil ali onemogočil nobene pravice, ki jih je imela v času skupnosti in po njenem prenehanju. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba brezpredmetna, saj v njej ni razlogov, zakaj naj bi bila izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Gre le za zavlačevanje postopka in povzročanje nepotrebnih stroškov ter kopičenje procesnega gradiva. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne ter tožencu naloži, da povrne vse stroške, ki so nastali zaradi pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je prekinilo pravdni postopek, ki teče na podlagi tožbe tožnice za plačilo uporabnine. Ali je tožnica upravičena do plačila uporabnine, in če je, v kakšni višini, je odvisno od presoje, kaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank in kakšni so njuni deleži na njem. Ker o tem že teče postopek, v katerem je bila odločitev na prvi stopnji že sprejeta in je zadeva v fazi pritožbenega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP postopek prekinilo do dokončne odločitve v pravdi o skupnem premoženju pravdnih strank. Odločitev je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi, s katerimi se pritožnik sploh ne sooči.

6.Z izpodbijanim sklepom sodišče ni odločalo o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank in deležih na njem, zato so stališča pritožbe o navedenem brezpredmetna. Navedbe o neprimernem času za izdajo izpodbijanega sklepa pa so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek glede navedb pravdnih strank, ki so v zvezi z v tem postopku vtoževano uporabnino, nato pa, ker je utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine odvisna od obsega skupnega premoženja pravdnih strank in njunih deležev na njem, postopek prekinilo. Ravnanje sodišča je v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP. Glede pravnega razmerja (skupnega premoženja pravdnih strank) od katerega je odvisna odločitev v tej zadevi (13. člen ZPP), že teče postopek, zadeva je že v fazi reševanja pritožbe, zato bi bilo neekonomično o tem še enkrat razpravljati v tem postopku.

7.V 2. in 3. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje korektno povzelo navedbe obeh pravdnih strank; iz konteksta izvzete so pritožbene navedbe in ne navedbe sodišča. Pritožnik uveljavlja kršitev po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče svojo odločbo opre na nedovoljena razpolaganja strank. Nedovoljena so tista razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (drugi odstavek 3. člena ZPP). Sodišče odločitve o prekinitvi postopka ni utemeljilo z ravnanji strank, pač pa dejstvom, da je med pravdnima strankama v teku postopek, v katerem se bo ugotovilo pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o vtoževani uporabnini. Kot pritožbeni razlog toženec navaja tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, a brez ustrezne obrazložitve, saj iz navedb v pritožbi ni mogoče razbrati, s čim oziroma kako naj bi mu bila odvzeta možnost izjavljanja pred sodiščem.

8.V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Tudi nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9.Stroški tega pritožbenega postopka so del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), o njih pa odloči sodišče v končni odločbi (četrti odstavek 163. člena ZPP), saj je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zato treba pridržati do konca postopka.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 206, 206/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.