Jedro

Tožnik, ki je osem mesecev po ilegalnem prehodu čez mejo vložil prošnjo za azil, ko je bil priveden v Center za tujce, ni nemudoma vložil prošnje za azil; utemeljen je sklep, da je zlorabil azilni postopek, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ter 2. in 5. alinee 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila z dne 3.5.2005 kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je bila mnenja, da je prosilec zlorabil institut azila, saj je prošnjo za azil vložil šele po osmih mesecih ilegalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, za azil pa je zaprosil šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce v P., kar kaže tudi na to, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi se odložila njegova prisilna odstranitev iz Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi meni, da je tožena stranka napravila pravilen sklep, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene, ker je že iz same prošnje razvidno, da tožnik zlorablja azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil), saj med strankama niti ni sporna okoliščina, da je tožnik prošnjo za azil vložil šele potem, ko je po ilegalnem prihodu v Republiko Slovenijo še osem mesecev nezakonito bival v Sloveniji, vse do njegove nastanitve v Centru za tujce, in sicer po njegovem odkritju in prijetju s strani policije ter potem, ko mu je bila že izrečena kazen zaradi nedovoljenega vstopa v državo. Tem ugotovitvam tožnik v tožbi ni nasprotoval. Nasprotoval pa je nadaljnjemu sklepanju tožene stranke, da gre za lažno predstavitev razlogov, zaradi katerih tožnik zaproša za azil. Ugovor, da mu institut azila ni bil znan, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, da mora vsakdo, tudi tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red, predvsem tiste predpise, ki urejajo njegov pravni položaj. Zato se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje predpisov, kar je tudi stališče Ustavnega sodišča RS v podobni zadevi (U-I-119/99-30). Sodišče je zavrnilo tožnikov ugovor o kršitvi načela kontradiktornosti, saj tožena stranka svojo odločitev ne utemeljuje na dejanski podlagi, temveč na dejstvu, ki pa med strankama niti ni sporno. Kot pravilen, logičen in utemeljen pa sodišče prve stopnje ocenjuje tudi nadaljnji sklep tožene stranke, da bi s strani policije nedvomno prišlo do prisilne odstranitve tožnika iz države, če tožnik, ki se je že nahajal v Centru za tujce, ne bi izrazil namere, da želi zaprositi za azil. V takšnih primerih pa mora tožena stranka odločiti takoj.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Opozarja, da sklicevanje sodišča na Direktivo ES 2004/83, po kateri mora prosilec za azil prositi v najkrajšem možnem času, Republika Slovenija še ni implementirala in da zato ta direktiva v Sloveniji še ni veljavno pravo. Sodba se torej opira na predpis, ki ni veljavno slovensko pravo. Prosilec je res zaprosil za azil šele po izdaji odločbe sodnika za prekrške, in sicer naslednji dan po prihodu v Center za tujce, kljub temu pa je obrazložitev sodišča, da je v obravnavanem primeru upravičeno domnevati, da tožnik zlorablja postopek, zelo nevarna, še posebej če se začne uporabljati kot splošno pravilo. Tako bi vsem tujcem, privedenem v ta center, bila lahko izdana negativna odločba, ker se pač nahajajo v centru za tujce in zato predstavljajo osebe pred izgonom. Tožniku nadalje ni bila dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Sodišče tožniku ni dalo možnosti, da se izreče o odgovoru tožene stranke na tožbo. Ta odgovor mu niti ni bil vročen. Na koncu pritožbe še navaja, da bi vrnitev tožnika pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Ta pravica pa je varovana tako z Ustavo Republike Slovenije kot tudi z mednarodnimi konvencijami.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo odločitvi tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je iz tožnikove izjave, priložene k prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, razvidno, da je tožnik predstavil lažne razloge za priznanje azila (2. alinea 36. člena ZAzil). Tožnik je istočasno, ko je navaja l domnevne pritiske oblasti nanj zaradi političnih razlogov, hkrati še navajal, da je v Srbiji živel v slabi ekonomski situaciji. Zaradi davkov je moral zapreti lokal in se je preživljal do razveze le z ženinimi dohodki. Nesporno je nato osem mesecev ilegalno živel v Sloveniji, prošnjo za azil pa je podal po kaznovanju za nedovoljen prestop meje in ko je bil že priveden v center za tujce zaradi prisilne odstranitve iz Republike Slovenije. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju oziroma da je tožnik zlorabil azilni postopek z namenom, da z vložitvijo prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji odloži prisilno odstranitev iz Slovenije (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil).

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene. Na podlagi določbe 1. odstavka 8. člena ZAzil mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi pri pristojnem organu za azil v najkrajšem času. Navedena določba ZAzil sicer ne določa roka za vložitev prošnje za azil, vendar pa je tožnik s tem, ko je prošnjo za azil vložil šele osem mesecev po nezakonitem vstopu v Republiko Slovenijo, kršil navedeno določbo ZAzil, saj po presoji pritožbenega sodišča rok osmih mesecev nikakor ni najkrajši čas. Ker je tožena stranka v obravnavanem primeru svojo odločbo oprla (tudi) na določbo 8. člena Zakona o azilu, Direktivo sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 pa uporabila kot interpretativni pripomoček in ne kot zmotno trdi tožnik kot vir materialnega prava, je bilo v obravnavanem primeru uporabljeno pravilno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni vročilo odgovora na tožbo tožeči stranki, vendar pa meni, da ta kršitev določb postopka v upravnem sporu ni mogla vplivati na zakonitost ali pravilnost sodbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka namreč ni navajala novih dejstev in ni predlagala novih dokazov, s katerimi tožnik še ne bi bil seznanjen. Ker navedena kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, tudi ne obstoji pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Na koncu pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je v obravnavanem primeru kršeno načelo nevračanja. To načelo vsebuje določba 1. odstavka 6. člena ZAzil, po kateri prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, ni dovoljena. Po presoji pritožbenega sodišča vrnitev tožnika v Srbijo ne bi pomenila, da bi bilo življenje tožnika ali njegova svoboda ogrožena. Iz razpoložljivih virov do sedaj ni bilo zaznati primerov, da bi v Srbiji in Črni gori osebam, ki jim je bila prošnja v Sloveniji za priznanje azila zavrnjena, bilo ogroženo njihovo življenje ali svoboda.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.