Jedro

V procesu rehabilitacije so tožniku svetovali kolesarstvo, vendar to ne pomeni, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi poškodbe kolena, saj so njegove zmožnosti kolesarjenja zagotovo bistveno zmanjšane kot pred škodnim dogodkom.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.913,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 1.121,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR, iz naslova premoženjske škode pa znesek 467,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 12. 2008 dalje do plačila (točka I)(1), toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.992,60 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče darežljivo prisodilo tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnik ni bil operiran, ni imel hudih telesnih bolečin, glavoboli so bili takoj po nesreči, potem pa jih ni bilo več. Neugodnost tekom zdravljenja predstavljata dva zdravniška pregleda, štiridnevna hospitalizacija in fizioterapija. Tožnik je imel težave s kolenom, zaradi česar je bila opravljena artroskopija in magnetna resonanca, odstranjeni so bili šivi, po artroskopiji pa je tožnik moral uporabljati bergle, drugih večjih nevšečnosti tožnik tekom zdravljenja ni imel. Glede na intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, kot jih je ugotovil izvedenec (2), bi bil tožnik upravičen do nepremoženjske škode za telesne bolečine v višini 4.000,00 EUR. Tožnik ni imel primarnega strahu, saj je izgubil zavest, dogodka se ni spominjal, enako je izpovedal psihiatru. Če je tožnik izgubil zavest, kar je simptom pretresa možganov, potem ni imel primarnega strahu, kar ugotavlja tudi izvedenec travmatolog, sodišče prve stopnje pa se nezadostno sklicuje na mnenje izvedenca psihiatra. Ni moč priznati škode za pretres možganov in hkrati za primarni strah. Strah za izid zdravljenja je bil lahke intenzitete, tožnik je bil zaskrbljen le v zvezi z artroskopijo, zato bi bila primerna odškodnina za strah 600,00 EUR. Artroskopija je bolečino v kolenu odpravila, ostale so le določene omejitve. Izvedenec ugotavlja, da je gibljivost tožnikovega kolena normalna, ni pa priporočljivo, da kleči, vstaja iz globokega počepa, dolgo hodi, teče po trdem terenu, ne sme tudi prenašati težkih bremen, vendar je treba upoštevati, da je tudi zaradi poškodbe desnega ramena iz druge nesreče, kjer mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, omejen pri izvajanju življenjskih aktivnosti. Tožnik je navedel, da je pred nesrečo rad kolesaril, po artroskopiji pa mu je bilo kolesarjenje celo svetovano. Primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bila 6.000,00 EUR. Priznana je tudi previsoka odškodnina iz naslova premoženjske škode, saj je bil tožnik 9. 11. 2009 naročen na artroskopsko revizijo desnega ramena, kjer je omenil težave s kolenom, torej na tem pregledu ni bil zaradi poškodbe kolena. Tožena stranka se ne pritožuje zoper priznane stroške prevozov do osebnega zdravnika v višini 30,42 EUR, vendar v preostalem delu, saj je od D. do V 102 km, tožnik pa je v bolnišnici Š. dvakrat, v V. pa trikrat. Ovratnica tožniku ni bila predpisana, ker zdravniki za zvin vratne hrbtenice ne predpisujejo več imobilizacije z ovratnico, temveč aktivno razgibavanje vratu. Ovratnica tudi ni namenjena lajšanju bolečin, temveč imobilizaciji, da se ne premikajo strukture, zato navedeni strošek tožnika ni bil utemeljen in v zvezi s škodnim dogodkom.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik izpostavlja, da je bila priznana primerna odškodnina, da je prvo sodišče opisalo razloge, na podlagi katerih je tožnik utrpel pretres možganov s kratkotrajno izgubo zavesti. Zaradi invalidnosti in škodnega dogodka je tožnik ostal brez zaposlitve in je moral opustiti aktivnosti v prostem času, saj se je ukvarjal s športom, sadjarstvom in vinogradništvom.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki glede na ugotovljene telesne poškodbe, nevšečnosti tekom zdravljenja, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bistveno odstopa od sodne prakse, zato je pritožbeno sodišče delno sledilo pritožbi in odškodnino znižalo. Pritožba utemeljeno opozarja, da pri tožniku ni bilo zelo hudih telesnih bolečin (izvedenec sicer dopušča obstoj hudih telesnih bolečin kratek čas neposredno po poškodbi, z močno tendenco upadanja, ki so se že ob pregledu v bolnišnici spremenile v zmerno hude telesne bolečine), opravljena je bila artroskopija in magnetna resonanca, tožniku so odstranili šive, drugih zdravniških posegov pa ni bilo. Tožnik je imel srednje hude bolečine 11 dni, lahke 4 tedne, občasne tudi ob izvajanju različnih aktivnosti še nadaljnja 2 meseca, izvedenec pa dopušča občasne glavobole in možne bolečine v levem kolenu ob večjih obremenitvah. Opravljena so bila tudi rentgenska slikanja, izstopa pa večje število obiskov pri splošnem zdravniku in specialistih, kar je bilo za tožnika zamudno in nevšečno (3). Tožnik je doživel pretres možganov, nateg vratnih mišic, udarnino prsnega koša, udarnino trebuha in udarnino kolena, kar glede na vrsto poškodbe in posledice, intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja opravičuje priznanje odškodnine v višini 5.000,00 EUR.

6. Običajno pri škodnih dogodkih, ko pride do pretresa možganov, se oškodovanec ne spominja škodnega dogodka, zato tudi ni upravičen do odškodnine iz naslova primarnega strahu. V konkretnem primeru pa je izvedenec psihiater pojasnil, da je tožnik imel hud primarni strah, prvo sodišče je še ugotovilo, da je bil tožnik kratek čas v nezavesti, kar potrjuje možnost, da je tožnik del poteka prometne nesreče zaznal. Navedene ugotovitve potrjuje tudi izpovedba priče K.P. (4), da je bil tožnik po trčenju vozil prestrašen in omotičen ter da ni mogel odgovarjati na vprašanja, kar potrjuje obstoj primarnega strahu ob sami nezgodi. Izvedenec psihiater v nadaljevanju še pojasnjuje, da je tožnik ob škodnem dogodku doživel akutno stresno reakcijo, ki je trajala en dan, do nastopa službe pa je prišlo do razvoja blage reakcije na hud stres z anksioznostjo. Strah za izid zdravljenja po prometni nesreči je trajal 6 tednov, ki je bil lažje intenzitete, nato pa še 6 mesecev zaradi zdravljenja kolena, ki je bil določena obdobja srednje intenziven pred spinalno anestezijo in operativnim posegom, potem pa je bil lažje intenzitete. Glede na trajanje in intenziteto strahu je tožniku prizna na odškodnina v višini 1.500,00 EUR.

7. Trajna posledica škodnega dogodka pri tožniku je zmanjšana zmožnost obremenjevanja levega kolena. Ne glede na škodne posledice zaradi drugih škodnih dogodkov, poškodba kolena tožnika omejuje pri vsakdanjih aktivnostih, kjer je potrebna dolga hoja, vstajanje iz globokega počepa, kar tožnika moti pri opravilih, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom in ki jih tožena stranka tudi ne prereka in sicer na področju sadjarstva in vrtnarstva, bil pa bi tudi omejen pri izvajanju svoje poklicne dejavnosti, če ne bi nastopila invalidnost iz drugega škodnega dogodka (upoštevane so bile poškodbe iz drugih škodnih dogodkov, odškodnina pa je tožniku priznana le glede poškodb in posledic iz škodnega dogodka z dne 2. 12. 2005). V procesu rehabilitacije so tožniku svetovali kolesarstvo, vendar to ne pomeni, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi poškodbe kolena, saj so njegove zmožnosti kolesarjenja zagotovo bistveno zmanjšane kot pred škodnim dogodkom. Glede na opisane posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pritožbeno sodišče tožniku priznalo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 8.000,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je povzelo število specialističnih pregledov po izvedeniškem mnenju travmatologa, tožena stranka izvedeniškemu mnenju v tem delu ni nasprotovala, zato pritožbeno sodišče upošteva število pregledov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen glede enega pregleda, ko je tožnik ob zdravniškem pregledu ramena istočasno opozoril tudi na težave s kolenom, kar pomeni, da tožnik ni obiskal zdravnika v zvezi z poškodbo, ki je nastala iz obravnavanega škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznalo prevoze v V. v znesku 216,00 EUR (en prevoz 43,20 EUR), hkrati pa nima pomislekov o razdalji od tožnikovega doma do bolnišnice, kot jo je ugotovilo prvo sodišče. Pritožbeno sodišče tožniku ne priznava stroškov za nakup ovratnice, saj ni dokazal, da bi bil navedeni izdatek potreben. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da glede na vrsto poškodbe ovratnica ni bila potrebna za zdravljenje poškodbe vratnih mišic, še manj pa je bila namenjena lajšanju bolečin, zato je prvo sodišče tožniku neutemeljeno priznalo navedeni strošek (10,30 EUR). Tožnik je iz naslova premoženjske škode tako upravičen do zneska 413,79 EUR (prevozni stroški 284,22 EUR in za izgubo na plači 129,57 EUR).

9. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in v navedenem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Odgovor na pritožbo tožnika ni bil potreben, zato mu niso bili priznani stroški pritožbenega postopka. O stroških pred sodiščem prve in druge stopnje je pritožbeno sodišče odločilo enotno in pri toženi stranki upoštevalo tudi pritožbene stroške v višini 380,00 EUR (375,00 EUR taksa za pritožbo in 5,00 EUR za materialne stroške). Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 182,80 EUR, tako da je skupaj tožena stranka upravičena do stroškov pred sodiščem prve in druge stopnje v višini 562,80 EUR, glede na uspeh v pravdi (67,71 %) do zneska 381,00 EUR. Tožnik je upravičen do stroškov v višini 4.651,42 EUR, glede na uspeh v pravdi v višini 1.502,00 EUR, po pobotanju pravdnih stroškov pravdnih strank je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.121,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče višji tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, kar sicer ne izhaja iz izreka sodbe, zato bo sodišče prve stopnje moralo v tem delu izdati popravni sklep, v katerem bo popravilo očitno pisno napako v izreku sodne odločbe, kjer ni navedeno, da se višji tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

(2) Tožena stranka podrobneje povzema ugotovitve izvedenca travmatologa iz izvedeniškega mnenja.

(3) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje na strani 8 in 9. (4) Glej stran 56 sodnega spisa.