Jedro

Pri oceni potreb, katerih višine ni mogoče ugotoviti na podlagi listinskih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošno in sodišču znana dejstva in na podlagi 216. čl. ZPP potrebe ocenilo po prostem preudarku.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. I/3. točke izreka spremeni tako, da se preživnina zviša na 235,00 EUR mesečno.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zoper sodbo in v celoti pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka mora v 15. dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 101,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano razvezno sodbo je sodišče prve stopnje mladoletno hčerko pravdnih strank zaupalo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi, tožnici, uredilo stike, očetu, tožencu pa naložilo, da od 1.3.2008 dalje plačuje preživnino v znesku 170,00 EUR mesečno in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje. Višji preživninski zahtevek – plačevanje preživnine v znesku 235,00 EUR mesečno - je zavrnilo.

Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katero je bilo tožencu naloženo, da od 24.9.2008 dalje plačuje preživnino po 170,00 EUR mesečno.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper sklep pa tožena stranka. Obe uveljavljata vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Tožeča stranka predlaga takšno spremembo sodbe, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, toženec pa znižanje preživnine na 84,00 EUR mesečno.

Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da tožnica pri navedbi življenjskih stroškov hčerke L. ni pretiravala. L. ima po razvezi staršev pravico do enakega življenjskega standarda, kot ga je imela prej. Opozarja, da samo malica in kosilo v šoli staneta 52,00 EUR mesečno, tožnica pa mora hčerki nuditi še najmanj dva obroka dnevno ob delavnikih ter še najmanj 8 dni v mesecu celodnevno prehrano ter tudi še za skoraj 4 mesece poletnih in medšolskih počitnic ter praznikov. Domača prehrana je znatno dražja kot v šolah, kjer je cena zaradi nabave in priprave večje količine nižja. S 110,00 EUR mesečno tožeča stranka ne more pokriti vseh potreb mladoletne L., če naj bo njena hrana in pijača dovolj kvalitetna in vitaminsko bogata. Prenizka je tudi ocena potreb za obleko in razvedrilo. Po obravnavi so nastali še dodatni stroški z inštrukcijami matematike, štiri ure tedensko po 5,00 EUR na uro, torej 80,00 EUR mesečno. Vse breme dodatnih, a nujno potrebnih izdatkov za hčerko, bo morala nositi tožnica sama, kar je krivično. Oporeka tudi porazdelitvi preživninskega bremena med starša. Toženčeve pridobitne zmožnosti so bistveno ugodnejše kot tožničine. Slednja ima s hčerko zaradi psihičnih bolezenskih težav in posledičnih težav pri učenju ogromno dela in za kakršnokoli dodatno pridobitno delo nima časa. Tudi sama skrb in delo s hčerko je na tožnici. Toženec s hčerko niti stikov noče imeti. Na voljo ima ves službe prosti čas za honorarno delo. Ni res, da bi toženec živel v garsonjeri v B.. Splošno je znano, da ima M... tudi v Novem mestu dovolj stanovanj. Toženec se zadržuje v stanovanju, v katerem bivata s hčerko, zato tožnica sklepa, da si je stanovanje v Brežicah najel le zato, da uveljavlja povračilo prevoznih stroškov. Toženec bi lahko dobil honorarno delo, če bi le hotel delati. Razen tega nima nobene druge preživninske obveznosti, tožnica pa mora prispevati še k preživljanju sina A., ki redno študira. Toženec bi moral pokriti več kot polovico denarnih potreb mladoletne L. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo zamudnih obresti.

Toženec pa v obrazložitvi pritožbe navaja, da njegova plača znaša 910,00 EUR mesečno. Sodišče je namreč napačno upoštevalo tudi prejemke za prehrano in prevoz. Povprečni stroški hčerke ne morejo preseči zneska 240,00 EUR mesečno. Da je priznani strošek preživljanja hčerke L. previsok, je razvidno že iz navedbe tožnice, da znašajo mesečni stroški preživljanja njenega 25 letnega sina, ki študira v Ljubljani, 270,00 EUR. Nemogoče je, da bi bili stroški 25-letnega študenta, ki študira izven kraja bivališča, nižji kot stroški preživljanja 14 letnega dekleta, ki hodi v osnovno šolo. Potrebno pa je še opozoriti, da bo sin tožnice v kratkem (če že ni) dopolnil 26 let in ga zato pri porazdelitvi preživninskega bremena ni mogoče upoštevati. Sodišče je napačno porazdelilo breme preživljanja tako, da mora toženec nositi 56 % stroškov preživljanja, tožnica pa le 44 %. Sodišče je spregledalo, da hči tožnici nudi stanovanje. Koristi, ki jih ima tožnica od uporabe stanovanja mladoletne hčerke, presegajo koristi, ki jih ima hči z varstvom, vzgojo in oskrbo, ki ji jo nudi tožnica. Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati okoliščino, da ima tožnica večje dohodke kot toženec in možnost pridobivanja dodatnega zaslužka. Toženec mora plačevati najemnino za stanovanje v B. v višini 86,00 EUR mesečno in kredit iz naslova skupnega premoženja v višini 200,00 EUR mesečno. Ob tako ugotovljenih okoliščinah bi moralo sodišče preživninsko breme porazdeliti tako, da bi sam plačeval 40 % nepokritih potreb (240,00 EUR – 30,00 EUR otroškega dodatka), tožnica pa 60 %. Preživnina bi morala tako znašati 84,00 EUR mesečno. Nadalje poudarja, da nima možnosti delati v zasebni varnostni agenciji, saj je to s Pravilnikom o delih, ki jih delavci na obrambnem področju ne smejo opravljati, prepovedano.

V obrazložitvi pritožbe zoper sklep pa tožena stranka navaja, da pogoji za odločanje z začasno odredbo niso bili izpolnjeni. Sodišče se v obrazložitvi sklepa sklicuje na razloge sodbe. Sklep o odločilnih dejstvih nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju podaja enake navedbe kot v pritožbi zoper sodbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke pa nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o preživnini izhajalo iz določbe 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR in dokazni postopek pravilno osredotočilo na ugotavljanje potreb mladoletne hčerke pravdnih strank in materialnih ter pridobitnih zmožnosti staršev. Pri oceni potreb je upoštevalo 2. odst. 129. a člena ZZZDR, po katerem mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Po izpeljavi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo, da za prehrano nastaja strošek v znesku 110,00 EUR, za obleko in obutev 100,00 EUR, vzgojo in izobraževanje 100,00 EUR, oddih in razvedrilo 85,00 EUR in stroške bivanja 35,00 EUR ter da je seštevek ocenjenih stroškov 430,00 EUR. Potem, ko je sodišče prve stopnje odštelo otroški dodatek, kot dohodek otroka, je ugotovilo, da znašajo nepokrite potrebe mladoletne L. 400,00 EUR mesečno. Višino potreb izpodbijata obe pravdni stranki, vendar obe neutemeljeno. Pri oceni potreb, katerih višine ni mogoče ugotoviti na podlagi listinskih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošno in sodišču znana dejstva in na podlagi 216. čl. ZPP potrebe ocenilo po prostem preudarku. Že pri oceni izdatkov, ki so potrebni za zadovoljevanje otrokovih potreb, mora sodišče upoštevati preživninske zmožnosti staršev, saj je treba težiti k temu, da otrok obdrži primerljiv premoženjski status s tistim, kakršnega je bil deležen v času, ko sta starša še živela skupaj. Sodišče prve stopnje stroškov za inštrukcije ni upoštevalo, saj so po navedbi tožeče stranke nastali šele po zaključku glavne obravnave. Ker je presoja pritožbenega sodišča omejena na dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe o dodatnih stroških za inštrukcije ni mogoče upoštevati niti kot pritožbeno novoto. Neupoštevna je tudi pritožbena navedba toženca, da stroški ne morejo preseči 240,00 EUR mesečno, saj gre le za splošno trditev, brez dokazne opore. Tožnica sina ne preživlja sama, zato primerjava z njenim prispevkom za sina, ki se šola izven kraja bivanja, ni upoštevna. Neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da je preživninska obveznost tožnice do sina prenehala, ker da je star več od 26 let. Po podatkih v spisu je sin roj. 5.1.1983 zato preživninska obveznost tožnice do sina še vedno obstaja.

Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje upoštevalo: da so toženčevi prejemki višji od tožničinih; da ima tožnica s hčerko neposredno delo in skrb za vzgojo.

Ker je tožencu naložilo plačilo preživnine v znesku 170,00 EUR, tožnici pa 130,00 EUR je očitno, da je sodišče prve stopnje napravilo računsko napako. Pravilna uporaba določbe 129. čl. ZZZDR tudi po prepričanju pritožbenega sodišča narekuje, da toženec nosi večji del preživninske obveznosti do hčerke. Pri obeh starših je sodišče prve stopnje upoštevalo plačo z vsemi dodatki. Čeprav so toženčevi dodatki k plači večji, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da mora pokriti več kot polovico ugotovljenih potreb otroka. ZZZDR namreč nalaga upoštevanje tudi pridobitnih zmožnosti staršev, ki so pri tožencu, ki ni obremenjen z neposrednim delom in vzgojo otroka, ugodnejše kot mamine. Neupoštevna je tudi pritožbena navedba toženca, da hči materi nudi brezplačno uporabo njenega stanovanja. Gre za okoliščino, ki se tiče le hčerke in njene mame, ne pa toženca. Ta okoliščina toženčeve preživninske obveznosti do hčerke ne more znižati. Tožeča stranka od toženca zahteva plačilo 58,75 % ugotovljenih nepokritih potreb otroka. Tožbeni zahtevek je prilagojen določbi 129. čl. ZZZDR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in preživninski prispevek toženca zvišalo na zahtevanih 235,00 EUR mesečno. Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru zamujenega plačila preživnine. Kot sledi iz besedila I/3. točke izreka sodbe, je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v primeru zamude od posameznega preživninskega obroka plača tudi zakonske zamudne obresti.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen toženčev ugovor zoper začasno odredbo. Toženec potrebnosti odločanja z začasno odredbo ni ugovarjal, ampak je celo sam predlagal primeren znesek preživnine. Sicer pa je veljavnost začasne odredbe omejena do pravnomočnosti sodbe in je torej z odločitvijo pritožbenega sodišča začasna odredba prenehala veljati.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka v 15 dneh povrniti nastale stroške v pritožbenem postopku. Stroški obsegajo nagrado za sestavo pritožbe, v vrednosti 125 točk, poročilo stranki v vrednosti 20 točk, materialne izdatke v višini 2 % v vrednosti 2,9 točk in strošek za DDV v vrednosti 29 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tožeča stranka upravičena do povračila nagrade v vrednosti 81,19 EUR. Razen tega je upravičena še do povračila stroška za sodno takso v vrednosti 20,53 EUR. Tožena stranka mora tožeči povrniti pritožbene stroške v znesku 101,72 EUR, v primeru zamude pa ji plačati še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi nastale ji pritožbene stroške.