Jedro

Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla, plačilo katere škode zahteva, v kakšnih zneskih in podala način izračuna škode, s čemer se je trditveno in dokazno breme, da škoda tožeči stranki ni nastala oziroma ji ni nastala v zatrjevani višini, preneslo na toženo stranko.

Stranka se mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam in dokazom nasprotne stranke, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke.

Zastopanje pooblaščenca stranke na ogledu predstavlja storitev, enakovrstno zastopanju pooblaščenca na naroku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške namesto v znesku 11.077,78 EUR v znesku 9.320,22 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I izreka potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 207.961,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2011 do plačila, v roku 15 dneh, da ne bo izvršbe, in sicer ob pogojih pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru St 3312/2015 z dne 4. 12. 2015 (I. točka izreka sodbe). V presežku do vtoževanih 289.255,00 EUR in za zakonske zamudne obresti pred 7. 12. 2011 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 11.077,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka sodbe).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija v obsodilnem delu (točka I izreka) in stroškovnem izreku (točka III izreka). Zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja z obrazložitvijo, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino zaradi nadomestitve izdelkov kupcem za vso proizvedeno količino pijače, torej tudi za 320.565 kosov pijače, ki tožeči stranki ni bila reklamirana in vrnjena s strani kupcev, kar pomeni, da je bila ta količina pijače plačana s strani kupcev, saj zanje tožeča stranka kupcem ni izdala dobropisa. Tožeča stranka tudi ni dokazala stroškov reklamacij, skladiščenja in uničenja izdelkov, kar je potrdil izvedenec, ki te škode zaradi pomanjkanja dokazov ni mogel preveriti in izračunati. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tudi odvetniške stroške, saj se odvetniški stroški upoštevajo izključno kot pravdni stroški, v kar so zajete tudi predpravdne storitve odvetnika. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba nejasna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne vsebuje jasnih razlogov, zakaj sodišče ne sledi ugotovitvam izvedenca oziroma njegove ugotovitve upošteva selektivno in ne kot celoto ter ne upošteva mnenja izvedenca, da so podlage za izračun odškodnine pomanjkljive, na kar kaže dejstvo, da je sodišče prisodilo tožeči stranki celotno vtoževano odškodnino za vse postavke, razen pri odmeri odškodnine zaradi nadomestitve izdelkov kupcem, kjer pa nepravilno priznava tožeči stranki odškodnino za celotno proizvedeno količino pijače, čeprav ni dokazano, da je bila ta v celoti uničena in da ji je nastala škoda v tem obsegu. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki neutemeljeno odmerilo tudi nagrado za zastopanje na ogledu z izvedencem, saj so ti odvetniški stroški oziroma storitve zajeti v nagradi za narok po tarif. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), prav tako je v zvezi s pritožbo zoper vmesno sodbo sodišče pri odmeri napačno upoštevalo vrednost spornega predmeta v celotnem vtoževanem znesku 289.255,00 EUR, z ozirom, da se je tožeča stranka pritožila samo v višini 20 %, za kolikor je bila njena tožba zavrnjena in od tega spornega dela plačana sodna taksa. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist toženi stranki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede stroškovne odločitve delno nepravilno uporabilo materialno pravo, sicer pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ko je v procesu proizvodnje brezalkoholnih pijač uporabila konzervans natrijev benzoat, ki ga je tožeči stranki dobavila tožena stranka. Slednji naj bi bil vzrok, da so imele pijače, izdelane z uporabo tega konzervansa, neprijeten vonj in okus in zaradi tega s strani kupcev reklamirane. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala v bistvenem z obrazložitvijo, da je tožeči stranki dobavljen konzervans imel dogovorjene lastnosti in skladen s standardom BP 2000, ter da vzrok za slab vonj in okus ni bil natrijev benzoat, pač pa način proizvodnje tožeče stranke in da bi tožeča stranka morala domnevno napako zadevnega konzervansa odkriti pri procesu vhodne kontrole.

7. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo II Pg 1758/2011 z dne 11. 2. 2015 odločilo, da tožena stranka v 80 % odgovarja tožeči stranki za nastalo škodo, uveljavljano v tej gospodarski zadevi. Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje s sodbo I Cpg 308/2015 z dne 26. 11. 2015 vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da tožena stranka v 100 % odgovarja tožeči stranki za nastalo škodo, uveljavljano v tej gospodarski zadevi. O obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za uveljavljano škodo je tako že pravnomočno odločeno, zato je predmet pritožbene presoje zgolj še odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po njegovi višini.

8. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala, da se je ugotovilo, da so problematične vse proizvodne serije pijač, pri katerih je bil uporabljen sporni konzervans. Zatrjevala je, da ji je nastala neposredna premoženjska škoda v obliki dodatnih proizvodnih stroškov, saj je morala izdelke, ki jih je svojim odjemalcem že dobavila, nadomestiti z novimi, neoporečnimi. Poleg tega je tožeči stranka nastala škoda iz naslova logistike, to je odvoza izdelkov od kupcev, ki so oporečne izdelke utemeljeno zavrnili ter skladiščenja teh izdelkov, kakor tudi iz naslova uničenja izdelkov, saj so le-ti bili zaradi neustreznega vonja in okusa neuporabni. Uveljavlja tudi povračilo stroškov potrebne analize in reševanja reklamacij ter povračilo odvetniških stroškov za vodenje izvensodnega postopka, saj je tožeča stranka upravičeno poskusila spor rešiti po mirni poti in je v ta namen toženi stranki pred tožbo poslala odškodninski zahtevek in se z njo poskusila dogovoriti glede možnih rešitev.

9. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožeči stranki prisodilo škodo v skupnem znesku 207.961,83 EUR (od uveljavljanih 289.255,00 EUR). Odškodnino v tej višini je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo delno na podlagi ugotovitev izvedenca ekonomske stroke, delno pa na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke.

10. Tako sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje tožena stranka neutemeljeno nasprotuje.

11. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodba nejasna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne vsebuje jasnih razlogov, zakaj sodišče ne sledi ugotovitvam izvedenca oziroma njegove ugotovitve upošteva selektivno in ne kot celoto ter ne upošteva mnenja izvedenca, da so podlage za izračun odškodnine pomanjkljive, na kar kaže dejstvo, da je sodišče prisodilo tožeči stranki celotno vtoževano odškodnino za vse postavke, razen pri odmeri odškodnine zaradi nadomestitve izdelkov kupcem, kjer pa nepravilno priznava tožeči stranki odškodnino za celotno proizvedeno količino pijače, čeprav ni dokazano, da je bila ta v celoti uničena, in da ji je nastala škoda v tem obsegu.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev, ki jo je sprejelo, obrazložilo v zadostnem obsegu in z razlogi, ki so za sprejeto odločitev odločilni ter obrazloženi tako, da omogočajo preizkus njene pravilnosti. Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugotovitvam izvedenca, oziroma da je njegove ugotovitve upoštevalo selektivno, tožena stranka v bistvu meri na neustrezno dokazno presojo sodišča prve stopnje, vendar je tudi tovrstni očitek, glede na trditveno podlago, ki jo je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podala tožena stranka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, neutemeljen. Pavšalno uveljavljanega očitka postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožena stranka ne konkretizira v obsegu, ki bi zadoščal za primeren pritožbeni preizkus.

13. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek, kar zadeva višino škode, ki jo je utrpela zaradi škodnega ravnanja tožene stranke, utemeljevala po posameznih škodnih postavkah. V ta namen je v točki II. tožbenih navedb za vsako škodno postavko navedla konkretna dejstva, ki posamezno škodno postavko po višini utemeljujejo.

14. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava glede presoje sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s škodno postavko nadomestitve izdelkov kupcem tožeči stranki priznalo odškodnino za vso proizvedeno količino pijače. 15. Tožeča stranka je v zvezi s škodno postavko nadomestitev izdelkov kupcem v tožbi podala naslednje navedbe: "Pri škodni postavki proizvodnih stroškov je potrebno dodatno pojasniti, da le-ta obsega strošek materiala in delovne sile, ki ga predstavlja t. i. proizvodna cena oziroma "polna lastna cena". Le-ta variira nekoliko od izdelka do izdelka, kot je to podrobneje razvidno iz priložene tabele. Količino produktov, ki so vsebovali oporečni natrijev benzoat in jih je tožeča stranka morala nadomestiti, prikazuje prva kolona v priloženem poročilu o stroških z oznako "proizvedena količina kos". Kot dokaz proizvedene količine produktov, ki jih je bilo zaradi "okuženosti" s spornim aditivom potrebno nadomestiti, tožeča stranka prilaga kopije delovnih nalogov proizvodnje za vse serije izdelkov. Celotni proizvodni strošek oziroma škoda iz tega naslova je torej zmnožek omenjenih postavk, v priloženi tabeli označen kot "strošek (D x G). Skupni proizvodni stroški oziroma opisana materialna škoda je po teh izračunih na dan 19. 9. 2011 znašala 270.978,00 EUR". Hkrati je tožeča stranka navedla, da zaradi podrobnega opisa stroškov kot del tožbe prilaga poročilo o stroških, iz katerega so razvidne posamezne količine in stroški, specificirani za vsak posamezni izdelek posebej.

16. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi izračuna škode postavilo izvedenca ekonomske stroke. Ta je pri postavki nadomestitve izdelkov kupcem v znesku 270.978,00 EUR ugotovil, da tožeča stranka slednjo uveljavlja za proizvedenih 831.174 kosov pijače. Pri tem je ob upoštevanju povprečne cene, ki jo izvedenec pojasni kot razliko med izkazanimi prodajnimi cenami pri L. in izkazano polno lastno ceno istih izdelkov in znaša 0,23 EUR, ter upoštevaje 831.174 kosov, ugotovil škodo za to postavko v višini 189.684,83 EUR.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovitvam izvedenca in njegovemu izračunu škode sledilo ter v zvezi s tem še obrazložilo, da škode ni mogoče omejiti zgolj na reklamirane izdelke, kot to zmotno trdi tožena stranka, ker so z istim oporečnim natrijevim benzoatom bili proizvedeni vsi izdelki oziroma vseh 831.174 kosov pijače. 18. Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla, plačilo katere škode zahteva, v kakšnih zneskih in podala način izračuna škode, s čemer se je trditveno in dokazno breme, da škoda tožeči stranki ni nastala oziroma ji ni nastala v zatrjevani višini, preneslo na toženo stranko.

19. Tožena stranka se do tožbenega zahtevka, kar zadeva konkretno uveljavljanje škodne postavke, v odgovoru na tožbo sploh ni opredelila, izrecno je prerekala le navedbo tožeče stranke, da naj bi bil "slab vonj" prisoten pri vseh izdelkih, za katere navaja tožeča stranka, v prvi pripravljalni vlogi (l. št. 30 do 36 spisa) pa je glede izračuna škode navedla le, da jo tožeča stranka bremeni za domnevno nastalo škodo zaradi uničenja pijač, medtem ko v pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da pijača ni uničena in da se nahaja v skladišču. Do konca prvega naroka za glavno obravnavo (ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 3. 7. 2012) so bila to edina dejstva, ki jih je tožena stranka navajala glede višine uveljavljane škode.

20. V skladu z določbo 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka se mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam in dokazom nasprotne stranke, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke.

21. Sodišče druge stopnje najprej izpostavlja dejstvo, da tožena stranka konkretnih in obrazloženih tožbenih navedb glede nastale škode ni obrazloženo zanikala oziroma se do njih sploh ni opredelila, saj zgolj pavšalno navajanje, "da ni smrdela vsa pijača", ne predstavlja obrazloženega zanikanja konkretno zatrjevane višine škode, ko tožena stranka sicer ugotovljenemu dejstvu, da so bili z oporečnim konzervansom proizvedeni vsi izdelki oziroma 831.174 kosov, ne nasprotuje. Vsa ostala dejstva, s katerimi tožena stranka nasprotuje višini uveljavljane škode, je tožena stranka začela zatrjevati in dokazovati po več kot treh letih od opravljenega prvega naroka za glavno obravnavo. Zato dejstev, da tožeči stranki ni bila reklamirana in vrnjena vsa pijača, ter da je bila le-ta prodana in jo je tožeča stranka dobila plačano, v skladu z 286. členom ZPP ni mogoče upoštevati, ko tožena stranka tudi ni zatrjevala in dokazovala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla zatrjevati in dokazovati na prvem naroku.

22. V tem pogledu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca ekonomske stroke, ki jih je ta podal v okviru pravočasne trditvene podlage pravdnih strank. Odločitev sodišča prve stopnje, ker pri presoji ni upoštevalo mnenja izvedenca oziroma odgovorov, ki jih slednji podajal v zvezi s prepoznimi trditvami tožene stranke, zato ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

23. Tožena stranka prav tako neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki prisodilo odškodnino za stroške reklamacij v višini 2.200,00 EUR, stroške skladiščenja v višini 4.500,00 EUR in stroške uničenja izdelkov v višini 8.983,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je za te škodne postavke izvedenec ugotovil, da ta škoda ni izkazana in tožena stranka ne razume, zakaj je sodišče tako naklonjeno tožeči stranki, da sprejema odločitve, ki so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca.

24. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve jasno obrazložilo, zakaj je odškodnino za tovrstne stroške tožeči stranki prisodilo. Pravilno je obrazložilo, da tožena stranka teh škodnih postavk ni pravočasno substancirano prerekala. Tako podane obrazložitve sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, sicer pa je sodišče druge stopnje tudi v tej sodbi že izpostavilo, katera dejstva je tožena stranka pravočasno podala v smeri nasprotovanja tožbenemu zahtevku. Ker tovrstnim škodnim postavkam, ki jih je tožeča stranka v tožbi v zadostnem obsegu substancirala, tožena stranka ni nasprotovala, so se zatrjevana dejstva štela za priznana in kot taka niso predmet dokazovanja. Tudi če je o teh škodnih postavkah izvedenec podajal svoje mnenje in ugotavljal, da za posamezne postavke ni dokumentarne podlage, takšne izvedenske ugotovitve, glede na fikcijo priznanja dejstev, na katerih temeljijo zadevne škodne postavke, ne morejo biti podlaga za utemeljenost pritožbenih zavzemanj, da bi bilo potrebno zahtevek za tako nedokazano škodo zavrniti.

25. Napačno je tudi pritožbeno stališče v zvezi z odvetniškimi stroški, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot škodno postavko, in ki po neprerekanih trditvah tožbe predstavljajo stroške za vodenje izvensodnega postopka v smeri poskusa spor rešiti po mirni poti, v namen katerega je tožeča stranka poslala toženi stranki odškodninski zahtevek in se z njo na sestanku poskusila dogovoriti glede možnih rešitev. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da se odvetniški stroški upoštevajo izključno kot pravdni stroški. Odvetniki strankam ne nudijo pravne pomoči le v okviru sodnih postopkov, ampak strankam tudi izvensodno svetujejo in jih zastopajo. Kot pravdni stroški se odvetniški stroški priznajo le stroški, ki so nastali med postopkom ali zaradi postopka. S tožbo uveljavljeno povračilo odvetniških stroškov zato predstavlja škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi škodnega ravnanja tožene stranke in ti stroški ne predstavljajo zaradi obravnavanega postopka nastalih pravdnih stroškov.

26. Utemeljeno pa pritožba izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritrditi je namreč toženi stranki, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo tudi stroške za zastopanje na ogledu z izvedencem, prav tako je tožeči stranki napačno odmerilo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v zvezi s pritožbo zoper vmesno sodbo.

27. Ob vložitvi tožbe dne 7. 12. 2011 je veljal ZOdvT, ki je uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. ZOdvT v uvodu tretjega dela Tarife v opombi 3 med drugim določa, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Zastopanje pooblaščenca stranke na ogledu predstavlja storitev, enakovrstno zastopanju pooblaščenca na naroku. Ker v skladu z ustaljeno sodno prakso nagrada za narok po tarif. št. 3102 Tarife vključuje nagrado za vse naroke, pooblaščenec tožeče stranke do dodatne nagrade za zastopanje na ogledu z izvedencem ni upravičen.

28. Dodatna nagrada za narok se prizna strankam le v primeru, če je po razveljavitvi sodbe bil opravljen narok, v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, slednja pa ni bila razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, pač pa je po pravnomočni odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka presojalo še višino le-tega, je neutemeljeno zavzemanje tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da bi bila tožeča stranka tudi sicer upravičena do dveh nagrad za narok.

29. Prav tako ima tožena stranka prav, da je tožeča stranka upravičena do pritožbenih stroškov zoper vmesno sodbo, glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (57.551,00 EUR) in po tarif. št. 3210 ZOdvT, le v višini 1.177,00 EUR. Tožeča stranka je res odgovorila na pritožbo tožene stranke, vendar pritožbenih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato je neutemeljeno njeno stališče, da bi bila upravičena do povračila nagrade za redno pravdno sredstvo glede na celotno sporno vrednost. 30. Sodišče druge stopnje je upoštevaje obrazloženo, ko odmera in prisoja ostalih pravdnih stroškov ni bila predmet pritožbene graje, tožeči stranki priznalo temu ustrezno stroške v znesku 10.700,12 EUR (namesto po sodišču prve stopnje priznanih 12.457,68 EUR). Glede na toženi stranki priznane stroške in njihovo pobotanje s priznanimi stroški tožeči stranki, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške namesto v znesku 11.077,78 EUR v znesku 9.320,22 EUR.

31. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku spremenilo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32. Tožena stranka, v pritožbenem postopku uspešna le glede stroškovne odločitve, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona.