Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in III. tč. izreka spremeni tako, da glasi: „Odločba št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne drugostopenjskemu organu tožene stranke v ponovno upravno odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjeni V. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 12. 2020 in z dne 4. 6. 2020 (I. tč. izreka), izreklo, da ima tožnica pravico do delnega nadomestila v višini 80 % invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala ob nastanku invalidnosti, od 7. 12. 2019 dalje (II. tč. izreka) ter da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila v 15-dneh od pravnomočnosti sodbe odločil toženi zavod s posebno odločbo (III. tč. izreka). Zahtevek tožnice za povračilo stroškov predsodnega pritožbenega postopka z dne 22. 6. 2020 v višini 559,98 EUR je zavrnilo (IV. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da je toženec dolžan tožnici v 15-dneh povrniti stroške sodnega postopka v višini 924,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. tč. izreka).

2. Pritožuje se toženi zavod zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenih zahtev.

Tožnici je priznana pravica do delnega nadomestila v znesku 471,62 EUR na mesec od 7. 12. 2019 dalje tako, da je nadomestilo odmerjeno v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala na dan nastanka invalidnosti. Pri njej je bila pravnomočno ugotovljena sprememba invalidnosti z dnem 1. 7. 2019 ter priznana nova pravica na temelju III. kategorije na drugem delu z dodatnima omejitvama ter krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 8. 2019 dalje.

Pravno pomembno je, da je bila tožnica z odločbo z dne 6. 1. 2011 na podlagi ZPIZ‑11 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 11. 5. 2010 dalje. Na tej podlagi ji je bila z odločbo z dne 24. 4. 2013 priznana pravica do delne invalidske pokojnine, odmerjena v odstotku skrajšanega delovnega časa in povečana za 40 %, ker je izgubila delo brez lastne volje ali krivde. Bistvo spora je, da se tožnica ne strinja s priznanim novim delnim nadomestilom, ki je nižje od delne invalidske pokojnine.

Glede na nesporen datum spremembe invalidnosti s 1. 7. 2019 in dokončnost nove razvrstitvene odločbe dne 6. 12. 2019, je pri odločanju o pravici do delnega nadomestila potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2). Torej 396. člen in 6. odst. 86. člena ZPIZ-2 pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2G3. ZPIZ-2 pasivnim zavarovancem iz 21. člena ZPIZ-2 ni zagotavljal odmere delnega nadomestila s povečanjem, temveč odmero po 2. odst. 86. člena, ustrezno skrajšanju delovnega časa. V primeru tožnice 50 % od invalidske pokojnine. Določbi 396. in 86. člena ZPIZ-2 doslej nista ocenjeni za protiustavni, zato predstavljata veljavno pravno podlago, ki jo je dolžno uporabiti tudi sodišče. Z interpretacijo sodišča se ne strinja. Tožnica je imela leta 2011 status delavke iz 14. člena ZPIZ-2, ob spremembi invalidnosti leta 2019 pa ni bila vključena v zavarovanje in je imela status pasivne zavarovanke iz 21. člena ZPIZ-2. Ni imela statusa, ki ga je priznalo sodišče, saj je bila ob ponovni oceni invalidnosti že brezposelna. Na podlagi nove razvrstitvene odločbe ni mogla izgubiti zaposlitve, kar je pogoj za povečano odmero po 3. alineji 3. odst. 86. člena ZPIZ-2. Šele z novelo ZPIZ-2G je odmera delnega nadomestila urejena drugače, in sicer so po njeni uveljavitvi do delnega nadomestila v višini 80 % invalidske pokojnine, upravičeni zavarovanci, ki so bili na dan nastanka invalidnosti brezposelni (4. odst. 86. člena ZPIZ-2G). Vendar je ZPIZ-2G stopil v veljavo 1. 1. 2020 in se uporablja le za zavarovance, katerih poslabšanje invalidnosti je nastalo po 1. 1. 2020, zato v tožničinem primeru ni uporabljiv. Morebitna neustavnost 396. člena ZPIZ-2 v zadevi ni relevantna, zato je irelevantno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10. 2021, s katero je bila ugotovljena neustavnost identičnega 397. člena ZPIZ-1. Neustavnost 396. člena ZPIZ-2 ni ugotovljena, zato še vedno velja in zavezuje tudi sodišče. V zvezi z enako obravnavo pojasnjuje, da je sodišče zgrešilo tudi ta cilj, čeprav mu je bil vodilo. Po informativnem izračunu bi nadomestilo po sodbi na dan 7. 2. 2019 znašalo 754,60 EUR, delna invalidska pokojnina pa 644,90 EUR. Sodba je materialnopravno zmotna, saj je sodišče zaobšlo veljavne določbe ZPIZ-2, jih opredelilo kot neustavne, prekoračilo svojo pristojnost in kršilo pravila postopka. V kolikor je dvomilo v ustavnost ureditve, bi moralo po 156. členu Ustave RS4 (Ustava), postopek prekiniti in vložiti zahtevo za ustavno sodno presojo.

Nasprotuje stroškovni odločitvi. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da tožnica krije sama svoje stroške. Podredno prereka 20 točk nagrade za dopis z dne 11. 3. 2021 in 50 točk za dopis z dne 25. 3. 2021. Sodišče teh stroškov ni obrazložilo, niti mu ni posredovalo dopisov, da bi preveril njihovo potrebnost. 3. Tožnica prereka toženčeve navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev prvostopenjske sodbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče je v mejah pritožbenih razlogov preizkusilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijani I., II., III. in V. točki izreka ter po uradni dolžnosti po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku5 (ZPP) pazilo na bistvene kršitve postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja delno utemeljenost pritožbe iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

**_Predmet sodno socialnega spora_**

6. V zadevi gre za presojo drugostopenjske odločbe z dne 16. 12. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 4. 6. 2020, s katero je tožnici zaradi poslabšanja III. kategorije invalidnosti priznana pravica do delnega nadomestila v znesku 471,62 EUR na od 7. 12. 2019 dalje ki se izplačuje v mesečnem znesku za nazaj, ko je prijavljena pri zavodu za zaposlovanju in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

_**Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča**_

7. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnica od 11. 5. 2010 dalje invalid III. kategorije zaradi bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo 4 ure dnevno (9. tč. obrazložitve). Po nastanku invalidnosti je izgubila delo brez lastne volje ali krivde in bila od 28. 6. 2011 dalje prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Posledično ji je bila 24. 4. 2013 priznana delna invalidska pokojnina v znesku 584,96 EUR mesečno od 4. 12. 2012 dalje, odmerjena glede na krajši delovni čas in povečana za 40 % zaradi izgube dela brez lastne volje ali krivde.

Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da je v obravnavanem predsodnem postopku delno nadomestilo odmerjeno po ZPIZ-2 v višini 50 % invalidske pokojnine, do katere bi bila tožnica upravičena na dan poslabšanja invalidnosti. Pri odmeri ni upoštevano, da je tožnica zaradi invalidnosti izgubila delo s 23. 6. 2011 in je ves čas prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Nadomestilo je odmerjeno po 86. členu ZPIZ-2, ne da bi bilo upoštevano, da je izgubila delo in bila brezposelna. Toženec je tožnico obravnaval kot pasivno zavarovanko po 21. členu ZPIZ-2 in odmeril 471,62 EUR nadomestila na mesec, kar je bistveno manj od leta 2013 priznanih 584,96 EUR in bi leta 2020 znašalo 665,54 EUR.

_**Materialno pravna podlaga iz predsodnega in sodnega postopka**_

8. V _predsodnem postopku_ je pri odmeri delnega nadomestila zaradi poslabšanja invalidnosti bil uporabljen 6. odst. v zvezi s 1. alinejo 2. odst. 86. člena ZPIZ-2, po katerem se t. i. pasivnemu zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 nadomestilo odmeri v višini 50 % od invalidske pokojnine za krajši delovni čas 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko.

9. Tudi po _stališču prvostopenjskega sodišča_ je pravna podlaga za razsojo zadeve podana v 86. členu ZPIZ-2 in 396. členu ZPIZ-2. Slednji uživalcem pravic na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in po ZPIZ-1 zagotavlja, da jih v nespremenjenem obsegu obdržijo po uveljavitvi zakona (1. odst.), v primeru poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pa pridobijo po ZPIZ-2 (3. odst.) Sodišče prve stopnje nadalje razloguje, da sta 1. in 3. odst. 396. člena ZPIZ-2 ter 1. in 3. odst. 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ‑1) identična. Poudarja, da je Ustavno sodišče RS že ugotovilo protiustavnost 397. člena ZPIZ-17 in določilo način izvršitve svoje odločitve zaradi kršitve 2. odst. 14. člena Ustave, ker uživalcem pravic, pri katerih je prišlo do poslabšanja invalidnosti ni zagotavljal izplačevanja usklajenega ugodnejšega zneska denarne dajatve. Šteje, da je za presojo pomemben tudi 4. člen ZPIZ-2, saj po njem pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Sklicuje se še na 121. člen ZPIZ-2G, po katerem uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu, v primeru poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pa je zagotovljeno izplačilo ugodnejše dajatve, če gre za _enakovrstno pravico_ in _enak delovnopravni status_. Ob interpretaciji relevantnih določb ZPIZ-2 v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS zaključuje, da ima tožnica od 7. 12. 2019 pravico do delnega nadomestila v višini 80 % invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala ob nastanku invalidnosti.

**_Presoja pritožbenega sodišča_**

10. Pritrditi je potrebno tožencu, da je zaradi sprememb v invalidnosti po dokončnosti razvrstitvene odločbe moral pri odmeri delnega nadomestila uporabiti določila ZPIZ-2, veljavna na dan 7. 12. 2019. Torej 86. člen in 396. člen ZPIZ-2, ki nista ocenjena za protiustavna in ju je dolžno upoštevati tudi sodišče. To kljub že vloženim zahtevam za ustavno presojo 396. člena ZPIZ-2 iz istih razlogov, zaradi katerih je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker ni bilo dopustnih razlogov za različno obravnavanje delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa pri njih v času uporabe ZPIZ-1 ni prišlo do poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti, z delovnimi invalidi, pri katerih pride do poslabšanja invalidnosti in se jim denarna dajatev praviloma odmerja v bistveno nižjih zneskih.

11. Vendar bi po stališču pritožbenega sodišča toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je _**zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši**_, če _gre za **enakovrstno pravico**_ in _**enak delovnopravni status**_ invalida (2. odst. 121. člena).

Glede pojma enakovrstne pravice je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče8, da gre za primerjavo pravic, priznanih na podlagi zakonov, veljavnih v različnih obdobjih, ki ob različni definiciji invalidnosti ne zagotavljajo enakih pravic. Pravice po obsegu in vsebini niso enake ali med seboj primerljive. To velja tudi v obravnavani zadevi, v kateri je zaradi poslabšanja invalidnosti novo odmerjeno nadomestilo po ZPIZ-2 bistveno nižje od priznanega po ZPIZ-1. Da pri uživalcih pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po poslabšanju invalidnosti ne bi prišlo do bistveno nižjih denarnih prejemkov, je potrebno pogoj enakovrstne pravice in enak delovnopravni status iz 121. člena ZPIZ-2G razlagati ustavno skladno. Tako kot pri enakovrstni pravici gre tudi pri enakem delovnopravnem statusu za nedoločen pravni pojem, ki ga je potrebno napolniti z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega primera in interpretirati ustavno skladno v okviru namena, zaradi katerega je sploh prišlo do uzakonitve 121. člena ZPIZ-2G.

12. V reviziji potrjeno interpretacijo enakovrstne pravice9 je potrebno uporabiti tudi pri razlagi enakega delovnopravnega statusa. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je namreč potrebno pogoj obravnavati širše, saj je le takšna razlaga v skladu z zadevo Kranjc proti Sloveniji10. V sodbi VIII Ips 42/2022 je izrecno poudarjeno, da je bila zakonska sprememba predlagana zaradi ugotovitve ESČP, da je Slovenija kršila 1. člen Protokola št. 1 k EKČP. Čeprav v obrazložitvi predloga zakona11 ni bilo pogoja enakovrstne pravice niti enakega delavnopravnega statusa in pojma zakonsko nista opredeljena, ju je po stališču revizijskega sodišča potrebno razlagati v skladu z namenom, zaradi katerega je bil sprejet novelirani 121. člen ZPIZ-2. 13. Ob navedenem materialnopravnem izhodišču je potrebno toženčevi pritožbi delno ugoditi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijani I., II. ter III. tč. izreka na podlagi 358. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodbe. Torej odpraviti le drugostopenjsko upravno odločbo in po 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih12 (ZDSS-1) zadevo vrniti v ponovno upravno pritožbeno reševanje. Ker v obravnavanem predsodnem postopku tedaj že veljavni 121. člen ZPIZ-2G ni bil uporabljen, je izpodbijani ugoditveni del sodbe izdan preuranjeno.

V ponovljenem upravnem postopku bo toženec ponovno odločal o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo o odmerjeni denarni dajatvi v višini 471,62 EUR od 7. 12. 2019 dalje po 6. odst. 86. člena ZPIZ-2 in ob uporabi 121. člena ZPIZ-2G tudi o višini ter upravičenosti do izplačevanja usklajenega ugodnejšega zneska denarne dajatve, ki jo je tožnica uživala pred poslabšanjem invalidnosti.

Upošteval bo, da gre v okoliščinah konkretnega primera za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status. Tožnica je od 23. 6. 2011 dalje, ko ji je prenehalo delovno razmerje ves čas brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, zato se njen delovnopravni pravni status ni spremenil, niti mogel spremeniti. Enakega delovnopravnega statusa ni mogoče enačiti s pasivnim zavarovanjem iz 21. člena ZPIZ-2. Tudi sicer 121. člen ZPIZ-2G ne odkazuje na poglavje ZPIZ-2, ki določa zavarovance in ureja zavarovalne podlage za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Enak delovnopravni status že pojmovno ni enak statusu zavarovanca. Delovnopravni status lahko po vsebini pomeni le zaposlenost ali nezaposlenost delovnega invalida. Torej obstoj delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi ali brezposelnost po prenehanju delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Toženčeva pritožba zoper stroškovno V tč. izreka sodbe ni utemeljena in jo je potrebno zavrniti.

Stroški so odmerjeni v skladu s 154. členom ZPP in Odvetniško tarifo13 (OT). Za vlogo z dne 11. 3. 2021 (list. 10) je po 39. Tarifni št. OT pravilno priznanih 20 točk, saj gre za kratek dopis sodišču, v katerem ga poziva k predložitvi prilog, ki jih je posredoval toženec. Enako velja za priznanih 50 točk za dopis z dne 25. 3. 2021 (list. 13) na podlagi 39. Tarifne št. OT, saj gre za kratek obrazložen dopis z dejanskim in pravnim naziranjem o možnosti pridobiti vloge in priloge, ki jih vlaga nasprotna stranka. Ker je z izpodbijano V. tč. izreka sodbe toženec zakonito zavezan, da tožnici v 15-ih dneh povrne 924,03 EUR stroškov postopka, ostaja pritožba v tem obsegu neuspešna.

15. Pritožbeno sodišče je ob uporabi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP odločilo, da krije tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni z ničemer prispevala k pritožbeni rešitvi zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 75/2019 z dne 12. 12. 2019. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 6 Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami. 7 Odločba U-I-494/18-27 z dne 7.10.2021 8 Sodba Psp 136/2021 z dne 2. 2. 2022. 9 Sodba VIII Ips 42/2022 z dne 9. 5. 2023. 10 Sodba ESČP št. 38775/14 z dne 31. 1. 2018. 11 Poročevalec Državnega zbora RS z dne 3. 10. 2019. 12 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 13 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.