Jedro

Na podlagi ugotovitve o številu posameznih dejanj obdolženca, ki naj bi celo po prijetju nekaterih sostorilcev nadaljeval s kriminalno dejavnostjo, kot tudi z upoštevanjem njegovega prejšnjega življenja, in sicer da je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v letu 2000 že pravnomočno obsojen, je sodišče ocenilo, da je podana realna nevarnost, da bi s takimi dejanji, če bi bil na prostosti, nadaljeval.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 29.10.2002 odločilo, da se pripor zoper obd. M.M. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša za 2 meseca, to je do vključno 20.12.2002 do 6.05 ure. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 8.11.2002 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obd. M.M., ki je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 22.11.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v le-tej ne navaja, iz katerih razlogov, naštetih v 420. členu ZKP, vlaga to izredno pravno sredstvo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišče s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora ni kršilo zakona, ker je v pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo, da obstajajo dejstva, ki kažejo na to, da je podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pravilno pa je upoštevalo tudi določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije, vse svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornice obd. M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba njenemu izvajanju, da je potrebno ustavne in zakonske določbe pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora razlagati tako, da je le na podlagi konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati o obstoju ponovitvene nevarnosti ter pri tem tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti ugotoviti, ali je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, kakor tudi oceniti, če ponovitvene nevarnosti ni mogoče preprečiti z blažjimi sredstvi. Njeno zatrjevanje, da sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora teh okoliščin ni ocenjevalo, pa ni utemeljeno.

V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je obrazloženo, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ocenilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Teh ugotovitev, ki so obrazložene na 2,.in 3. strani sklepa sodišča prve stopnje, zagovornica niti ne izpodbija. Potem ko je sodišče ugotovilo in obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec kot član združbe storil kaznivo dejanje po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, je glede na število posameznih dejanj obdolženca, ki naj bi celo po prijetju nekaterih sostorilcev s kriminalno dejavnostjo nadaljeval, kakor tudi z upoštevanjem njegovega prejšnjega življenja, in sicer, da je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v letu 2000 že pravnomočno obsojen, ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi s takimi dejanji, če bi bil na prostosti, nadaljeval. Pravilno je sodišče tudi ugotovilo, da je s tako dejavnostjo, ki se obdolžencu očita, ogrožena varnost ljudi. Tako svojo ugotovitev je obrazložilo na 3. in 4. strani sklepa o podaljšanju pripora. Zagovornica obd. M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer navaja, da so tujci, zaslišani kot priče, povedali, da so se vozili v avtomobilih višjega cenovnega razreda in boljših cenovnih znamk, vendar pri tem povsem prezre, v kakšnih razmerah je potekala pot prebežnikov preko državne meje, kakor je to opisano v razlogih pravnomočnega sklepa, predno naj bi se prebežniki vozili v takih avtomobilih, pri čemer te ugotovitve temelje na številnih izpovedbah prebežnikov, ki so bili zaslišani kot priče. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora pa je tudi pojasnjeno, zakaj realne nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nikakršna kršitev zakona. Zato je zahtevo zagovornice obd. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).