Jedro

Tožnik je utrpel hudo poškodbo na desni roki. V času škodnega dogodka je bil star komaj 16 let.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in v odločbi o stroških postopka s p r e m e n i tako, da se v končnem besedilu pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.860.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.800.000,00 SIT od 17.01.2002 dalje ter od zneska 60.000,00 SIT od 05.11.1997 dalje, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 412.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.01.2002 dalje do plačila." Sicer se v ostalem delu pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožniku v 15-ih dneh 85.840,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2006 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.360.000,00 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 3.300.000,00 SIT od 17.01.2002 dalje in od zneska 60.000,00 SIT od 05.11.1997 dalje, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 359.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.01.2002 dalje do plačila. Za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči 14.04.1995, za katero je ugotovilo izključno odgovornost zavarovanke tožene stranke, je priznalo iz naslova telesnih bolečin 800.000,00 SIT, strahu 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja duševnih aktivnosti 2.100.000,00 SIT in za skaženost 200.000,00 SIT, skupaj 3.300.000,00 SIT; za premoženjsko škodo, to je stroške za tujo pomoč, pa je tožniku priznalo 60.000,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložil pritožbo tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi opozarja na računsko napako pri seštevku prisojenih zneskov, saj se je sodišče zmotilo za 100.000,00 SIT v škodo tožnika. Če se pravilno seštejejo zneski, ki so tožniku priznani za posamezne vrste škod, je seštevek 3.400.000,00 SIT. Meni, da je odškodnina odmerjena glede na obseg škode v prenizkih zneskih. Premalo je upoštevana tožnikova mladost in čas, ki je potekel od škodnega dogodka. Iz naslova telesnih bolečin bi mu moralo sodišče priznati vsaj 1.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, najmanj 400.000,00 SIT več, kot mu je priznalo, neutemeljeno je oklestilo tudi njegov zahtevek za skaženost, saj je bil njegov zahtevek glede na stopnjo deformiranosti desne roke in izstopajoče brazgotine v celoti utemeljen. Nepravilno so obračunani še stroški postopka. Tožnik je uspel v večjem odstotku. Meni, da je bila tožena stranka v pretežnem delu neuspešna. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je res naredilo računsko napako, ko je seštevalo priznane zneske, saj bi moralo tožniku po seštevku priznanih zneskov za nepremoženjsko škodo skupaj prisoditi 3.400.000,00 SIT in ne 3.300.000,00 SIT, kot je napačno zapisalo seštevek v obrazložitvi in ga nato napačno povzelo tudi v izreku izpodbijane sodbe. Te tožnikove navedbe pomenijo dejansko predlog za popravo računske napake, ker pa je pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te pritožbe, ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena in je zvišalo odškodnino, je to računsko napako odpravilo, ko je pri izračunu upoštevalo pravilne nespremenjene in spremenjene zneske prisojenih odškodnin.

Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prenizka, če se upoštevajo vse posledice, ki jih tožnik trpi in ga motijo v vsakdanjem in poklicnem življenju, predvsem pa njegova mladost ob škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da se je kvaliteta njegovega življenja zaradi teh posledic poslabšala in iz tega naslova trpi duševne bolečine. Tožnik je utrpel hudo poškodbo na desni roki. Trajne posledice, ki so mu ostale, mu povzročajo težave in ga omejujejo v vsakodnevnih aktivnostih. Pred nesrečo je bil dominantno desničar. zaradi posledic poškodbe pa je invalid. Moral se je prekvalificirati, saj dela avtokleparja ne bi mogel opravljati, ker v desni roki nima sposobnosti za groba dela, kjer je potrebna moč prijema, niti ni sposoben finih opravil, kjer je potreben občutek tipanja in oprijema malih predmetov. Deformacija roke mu povzroča zatikanje prstov v obleki ali med drugimi opravili, kjer praviloma ni potreben viden nadzor premikanja roke. V času škodnega dogodka je bil star komaj 16 let. Izvedenec je ocenil, da so zaradi teh nevšečnosti za 20% zmanjšanje tožnikove življenjskih aktivnosti. Ob takšnih ugotovitvah bi sodišče prve stopnje, če bi upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih, moralo tožniku iz tega naslova priznati 2.400.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov tožnikovi pritožbi v tem delu delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo 300.000,00 SIT odškodnine več, kot mu je bilo priznano v izpodbijani sodbi, za 100.000,00 SIT, kolikor je tožnik s pritožbo zahteval še več, pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Po mnenju pritožbenega sodišča je bil v celoti utemeljen zahtevek za skaženost v višini 300.000,00 SIT. Tožniku je ostala preko cele dlani desne roke velika brazgotina, dolga 13 cm in še ena manjša v dolžini 4 cm, na desni nogi pa ima brazgotino v dolžini 13 cm od pete navzgor. Predvsem pa je moteča desna roka, ki je deformirana v obliki tako imenovane claw hand ali krempljaste roke. Glede na tožnikovo mladost, ko intenzivno vstopa v socialne kontakte, je sodišče prve stopnje tožniku verjelo, da ga deformacija roke in brazgotine motijo pri stikih z ljudmi. Vse to pa utemeljuje odškodnino v celotno zahtevanem znesku 300.000,00 SIT, posebej če se upoštevajo podobni primeri iz sodne prakse. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče sledilo pritožbi tožnika in odškodnino zvišalo za 100.000,00 SIT.

V ostalem delu, to je v delu, kjer tožnik izpodbija priznano odškodnino za telesne bolečine, pritožba ni utemeljena, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova v višini 800.000,00 SIT priznana v ustreznem znesku glede na obseg in trajanje telesnih bolečin in na podobne primere iz sodne prakse. Ker odškodnina za strah ni bila sporna, saj je že sodišče prve stopnje tožniku priznalo iz tega naslova 300.000,00 SIT, kolikor je zahteval, je po pravilnem seštevku vseh zneskov tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj plačati 3.800.000,00 SIT in za materialno škodo, ki prav tako ni bila sporna po pritožbi, 60.000,00 SIT. Skupno torej 3.860.000,00 SIT.

Zaradi delne spremembe odločbe o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločbo o stroških postopka (člen 165 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnikov uspeh je po spremenjeni sodbi višji in sicer znaša 78 %, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 78 % stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo skupno na 528.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga spremenilo tudi odločbo o stroških v izreku izpodbijane sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 412.230,00 SIT.

Ker je bila pritožba utemeljena za znesek 400.000,00 SIT, za kolikor je pritožbeno sodišče zvišalo odškodnino, ki je bila dosojena na prvostopenjskem sodišču, je od tega zneska priznalo tožniku pritožbene stroške in sicer sodno takso v višini 30.400,00 SIT, nagrado za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi od pcto. 400.000,00 SIT, ki znaša 44.000,00 SIT, stroške za poročilo stranki v višini 2.200,00 SIT in DDV 20 %, skupno 85.840,00 SIT.