Jedro

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se navajajo le merila za izbiro koncesionarja in število točk, s katerimi sta bili po posameznem merilu ocenjeni vlogi prijaviteljev. Zakaj sta bili ocenjeni s prav takšnim številom točk, pa iz obrazložitve ni razvidno, zaradi česar odločba ni ustrezno obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Vlade RS, št. 01405-5/2012/4 z dne 6. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije odločila, da se koncesija za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom podeli A. – društvu (1. točka izreka). Koncesija se podeli za dobo štirih let od sklenitve koncesijske pogodbe (2. točka izreka). Vrednost pogodbe za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom za leto 2013 znaša do 90.000,00 € (3. točka izreka). S 4. točko izreka je bilo odločeno, da ta odločba preneha veljati, če koncesionar iz razlogov, ki so na njegovi strani, ne sklene pogodbe v roku enega meseca od dokončnosti ter odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je Vlada RS z Uredbo o koncesiji za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom (v nadaljevanju: Uredba) določila, da se koncesija za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom podeli z odločbo Vlade Republike Slovenije na podlagi javnega razpisa, ki ga izvede Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ministrstvo je dne 13. 7. 2012 v Uradnem listu RS št. 53/2012 objavilo javni razpis za podelitev te koncesije. Na javni razpis sta v danem roku prispeli prijavi A. in tožeče stranke. V postopku ocenjevanja prijave je strokovna komisija od tožeče stranke zahtevala še dodatna pojasnila oziroma dokazila po merilu 1.a – „doba izvajanja svetovanja potrošnikom v zadnjih 8 letih (2004 do 2011), šteto v mesecih“ in merilu 3 – „znanje in izkušnje svetovalcev“. Tožeča stranka je svojo vlogo dopolnila. Prijava A. je bila ocenjena z 72,78 točkami od možnih 100 točk. Merilo „strokovna usposobljenost prijavitelja za opravljanje splošnega svetovanja“ je razdeljeno na tri podtočke in sicer a) „doba izvajanja svetovanja potrošnikov v zadnjih 8 letih (2004 – 2011), šteto v mesecih“, po kateri je bila vloga A. ocenjena z maksimalnim številom 24 točk. Po podtočki 1.b „projekti in raziskovalne naloge/študije v letih 2009, 2010 in 2011 na področjih, ki so predmet razpisa, v Republiki Sloveniji ali mednarodno“ je vloga A. od možnih 14 dobila 5 točk. Po podtočki 1.c „doseganje ciljnih javnosti“ je vloga A. dobila maksimalno število, to je 14 točk. Po drugem merilu „izkušnje prijavitelja na drugih področjih varstva potrošnikov“ je bila vloga Zveze potrošnikov Slovenije ocenjena z maksimalnim številom 20 točk, po tretjem merilu „znanje in izkušnje svetovalcev, ki bodo opravljali svetovalno dejavnost v letih 2009, 2010 in 2011“ je bila vloga A. ocenjena z 8,78 točkami od maksimalnega števila 18 točk. Po 4 merilu „cena storitve“ je vloga A. dobila 1 točko od možnih 10 točk. Vloga tožeče stranke je bila glede na zgoraj navedena merila ocenjena tako, da je po podtočki 1.a prvega merila „doba izvajanja svetovanja potrošnikov v zadnjih osmih letih“, dobila od možnih 24 12 točk. Po podtočki 1.b „projekti in raziskovalne naloge/študije v letih 2009, 2010 in 2011“ je bila vloga tožeče stranke ocenjena s 4 točkami od možnih 14 točk. Po podtočki 1.c „doseganje ciljnih javnosti“ je vloga tožeče stranke prejela vseh 14 točk. Po drugem merilu „izkušnje prijavitelja na drugih področjih varstva potrošnikov“ vloga tožeče stranke ni dobila nobene točke, možnih je bilo 20 točk, po merilu „znanje in izkušnje svetovalcev, ki bodo opravljali svetovalno dejavnost“, pa je vloga tožeče stranke prejela vseh možnih 18 točk. Prav tako je bila vloga tožeče stranke ocenjena z maksimalno možnimi 10 točkami po merilu „cena storitve“. Vloga tožeče stranke je bila tako skupno ocenjena z 58 točkami. Na tej osnovi je tožena stranka odločila, da se koncesija podeli A. V obrazložitvi je še navedeno, da se, če se prejemnik koncesije v roku 8 dni ne odzove na poziv za podpis pogodbe, šteje, da je prijavo umaknil. Tožeča stranka v vloženi tožbi meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker temelji na nepopolni in napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo iz izpodbijane odločbe, da po merilu 1.a „doba izvajanja svetovanja potrošnikom v zadnjih 8 letih (2004 – 2011), šteto v mesecih“ od možnih 24 točk prejme 12 točk. Tožeča stranka navaja, da je svoji prijavi priložila izjavo izvajanja svetovanja potrošnikom od leta 2003 do danes z dne 8. 8. 2012, izjavo ustanovitelja o sofinanciranju dejavnosti in svetovanja potrošnikom z dne 30. 7. 2012, pogodbo št. 1 o opravljanju javne službe svetovanja potrošnikom na državni ravni z dne 3. 5. 2007, dodatek št. 1 k pogodbi z dne 3. 5. 2007 o opravljanju javne službe svetovanje potrošnikom na državni ravni z dne 12. 7. 2007, dodatek št. 2 k pogodbi z dne 28. 2. 2007 o opravljanju javne službe svetovanja potrošnikom na državni ravni z dne 28. 3. 2008, dodatek št. 3 k pogodbi št. 1 z dne 3. 5. 2007 z dne 5. 3. 2009, dodatek št. 4 k pogodbi št. 1 z dne 3. 5. 2007 z dne 2. 3. 2010, dodatek št. 5 k pogodbi z dne 3. 5. 2007 z dne 6. 1. 2011 ter pogodbo št. 4301-12/2010-MF o sofinanciranju svetovalne dejavnosti s področja varstva potrošnikov na regionalni ravni za leti 2010 in 2011 z dne 17. 5. 2010. Na poziv komisije je tožeča stranka svojo prijavo še dopolnila z obširnejšim opisom svojega delovanja na področju svetovanja potrošnikom in s pogodbami o sofinanciranju študentskega programa posebnega pomena na področju Univerze v Mariboru od leta 2004 do 2011, z dokazili o dejanskem izplačilu sredstev s strani financerja, izvlečkom sklepa 26. korespondenčne seje študentskega predsedstva ŠOUM z dne 28. 4. 2005, s katerim je ustanovitelj potrdil delovanje tožeče stranke na področju svetovanja potrošnikom ter z dokumenti, ki so bili del prijavne dokumentacije tožeče stranke na javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom na državni in regionalni ravni za obdobje 2007 do 2011, objavljen v Uradnem listu RS, št. 132/06 dne 15. 12. 2006, na katerem je tožeča stranka uspela tudi zaradi svojega preteklega triletnega delovanja na področju svetovanja potrošnikom. Kljub temu pa je strokovna komisija ugotovila, da od leta 2003 do 2007 za tožečo stranko ni dokazil o opravljanju svetovalne dejavnosti za potrošnike, kot je opredeljena z Uredbo. Tožeča stranka se sklicuje na to, da je svetovalna dejavnost za potrošnike opredeljena v 5. členu Uredbe. Navaja, da je v obdobju med leti 2003 in 2007 ne le izvajala svetovalno dejavnost za potrošnike, opravljala jo je celo na treh lokacijah, kjer je takrat imela svoje prostore (Maribor, Murska Sobota in Ptuj). Svetovanje je obsegalo vsa področja, ki jih obsega svetovanje po koncesiji, ter širše. Tožeča stranka je bila namreč v svoji regiji edina izvajalka potrošniškega svetovanja in potrošniki so se nanjo obračali z raznovrstnimi težavami. To je tožeča stranka izkazala tudi z izjavami županov vseh treh občin. Tožeča stranka je v letih 2007 in 2011 opravljala dve javni službi svetovanja potrošnikom. Zatrjuje, da glede na dejstvo, da je na področju svetovanja potrošnikom dejavna od začetka svojega delovanja, torej od leta 2003 naprej in da je ta dejavnost financirana od njenega ustanovitelja, kar je tožeča stranka v svoji prijavi tudi izkazala, ter dejstvo, da je bila dejavnost na področju svetovanja potrošnikom v letih 2003 do 2006 od istega organa že priznana v letu 2007, komisija njene prijave po merilu 1.a ni ocenila pravilno, ampak bi morala po tem merilu tožeči stranki dodeliti vseh možnih 24 točk. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odmerjenim številom točk po drugem merilu, to je po merilu „izkušnje prijavitelja na drugih področjih varstva potrošnikov“. Tožeča stranka je po tem merilu uveljavljala projekte izvedene na upoštevnih področjih izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom na državni in regionalni ravni za vsako od šestih vsebinskih področij ter projekt etični potrošnik izveden na upoštevnem področju trajnostne potrošnje, kar je povzeto v seznamu projektov in raziskovalnih nalog s prilogami. K seznamu je tožeča stranka priložila še v razpisni dokumentaciji zahtevan opis vseh izvedenih projektov z zahtevanimi podatki (naslov, vrednost, financer, cilj, povzetek rezultatov, leto izvedbe ter lokacijo objave rezultatov), listo prisotnosti udeležencev ter eno informativno zloženko za projekt etični potrošnik. Tožeča stranka navaja, da ji je bil priznan le projekt etični potrošnik, komisija pa je očitno spregledala, da je tožeča stranka pri tem merilu uveljavljala tudi izobraževanja, ki jih je tožeča stranka izvedla na vseh upoštevnih področjih tega merila. Že zato bi ji moralo biti po tem merilu priznanih vseh 20 točk. Kot dokazilo za izvedena izobraževanja skozi predavanja na drugih področjih varstva potrošnikov je tožeča stranka v svoji prijavi v dokaz izvedbe izobraževanj priložila seznam vseh izvedenih izobraževanj na upoštevnih področjih in za vsako od njih še podrobnejši opis izobraževanja z navedbo naslova izobraževanja, vrednostjo, financerja, ciljev, povzetkom rezultatov, leta izvedbe. K temu je priložila še liste prisotnosti za vsako od izobraževanj. Tožeča stranka je na ta način izkazala izvedbo 13 izobraževanj na upoštevnih področjih varstva potrošnikov po tem merilu, ki v zapisniku pri ocenjevanju merila 2 niso niti omenjena. Ta izobraževanja se sicer omenja pri merilu 3, vendar pa je po mnenju tožeče stranke ocena njene prijave po merilu 2 in merilu 3 kontradiktorna. Po mnenju tožeče stranke bi morala biti prijava tožeče stranke zaradi aktivnosti na vseh upoštevnih področjih po merilu 2 ocenjena z vsemi možnimi 20 točkami. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, sodišče pa naj odloči, da se koncesija za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom podeli tožeči stranki oziroma podrejeno, da se odločba tožene stranke o izbiri koncesionarja odpravi in zadeva vrne organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da posredovana dokazila o sodelovanju tožeče stranke s Pravno fakulteto Univerze v Mariboru ne dokazujejo, da gre za opravljanje svetovalne dejavnosti, kot je opredeljena z Uredbo o koncesiji za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom, temveč gre za izvajanje brezplačne pravne pomoči na različnih področjih. Poleg tega niso priložena dokazila o sofinanciranju, kot je zahtevano v javnem razpisu. Posredovana priporočila niso dokazila o izvajanju svetovanju potrošnikom, kot je opredeljeno z Uredbo. Iz izvlečka sklepa ŠOUM izhaja, da tožeča stranka opravlja brezplačno pravno pomoč, alternativno reševanje sporov in informiranje, kar ne predstavlja dokazila o svetovanju potrošnikom, kot ga opredeljuje Uredba. V nadaljevanju tožena stranka navaja opredelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po mnenju tožene stranke to ne pomeni svetovanja potrošnikom. Prav tako iz predloženih pogodb nedvomno in nesporno ne izhaja, da so bile sklenjene z namenom svetovanja na področju varstva potrošnikov. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka za obdobje 2003 do 2007 ni predložila dokazil o opravljanju svetovalne dejavnosti za potrošnike, kot je opredeljeno z Uredbo. Razen tega tožena stranka pojasnjuje, da javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom iz leta 2006 ni zahteval izkazovanja izvajanja svetovanja potrošnikom v zadnjih 3 letih, temveč le posamezne strokovne in raziskovalne naloge na področju varstva potrošnikom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja tudi na tožbene očitke glede ocene vloge tožeče stranke po drugem merilu, s katerim se je ocenjevalo izkušnje prijavitelja na drugih področjih varstva potrošnikov in sicer finančne storitve (razen potrošniško kreditiranje, ki se upošteva v okviru ocenjevanja strokovne usposobljenosti prijavitelja za splošno svetovanje), standardizacija, trajnostna področja, varnost živilskih proizvodov, varnost in kakovost hrane ter pravice pacientov, po katerem je bilo mogoče skupno maksimalno število 20 točk. Tožena stranka pojasnjuje, da šteje, da je bil prijavitelj dejaven na posameznem področju, če izkaže, da je v letih 2009, 2010 in 2011 na področju, ki ga uveljavlja izvedel vsaj dva projekta ali vsaj dve raziskovalni nalogi/študiji ali je predstavnik prijavitelja izvedel vsaj dvoje izobraževanj/predavanj v Republiki Sloveniji ali mednarodno, ali je predstavnik prijavitelja stalno sodeloval v odboru ali ekspertni skupini v Republiki Sloveniji ali mednarodno. Tožena stranka je ob pregledu prijave ugotovila, da se izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom, ki jo je izvajala tožeča stranka, ne more šteti kot projekt, ker gre za izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom na podlagi koncesije podeljene z odločbo Vlade RS. V nasprotnem primeru bi prijavitelje, ki take službe niso opravljali, postavili v neenak položaj in bi s tem favorizirali točno določenega prijavitelja. Glede internih izobraževanj, ki jih navaja tožeča stranka, pa tožena stranka pojasnjuje, da so se ta izobraževanja upoštevala po tretjem merilu. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Dne 27. 6. 2013 je tožeča stranka sodišču priporočeno po pošti poslala zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se odloži sklenitev koncesijske pogodbe na podlagi v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe do pravnomočnosti odločbe sodišča. Do takrat prevzame opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki to dejavnost izvaja že od prenehanja prejšnje koncesijske pogodbe za obdobje 2007 do 2011. V predlogu navaja, da do podpisa koncesijske pogodbe še ni prišlo zaradi ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK), ki je dne 14. 2. 2013 izdala priporočila glede odprave sistemskih korupcijskih tveganj v povezavi z javnimi razpisi o podeljevanju sredstev s širšega področja varstva potrošnikov. Na tej podlagi je tudi prejšnji minister za gospodarstvo, mag. Radovan Žerjav, zahteval izredno notranjo revizijo izvedbe javnih razpisov, objavljenih na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov, kar je bilo izvedeno v mesecu februarju 2013. V obeh dokumentih so zapisi o hujših kršitvah zakonodaje, ki jih je z opuščanjem dolžnih ravnanj in nadzora dopuščalo ministrstvo v povezavi z izbranim prijaviteljem A. in z njo povezanim zavodom B. K temu tožeča stranka še dodaja, da izredna revizija ni zajemala postopka izvedbe predmetnega javnega razpisa, ker notranje revizijska služba ministrstva ni prejela dokumentacije tega razpisa od sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence. Kot izhaja iz priporočil KPK in poročil izredne notranje revizije MGRT, se kaže sistematično privilegiranje dveh potrošniških organizacij, ki pa v svojem bistvu dejansko predstavljata eno ekonomsko celoto. Notranje revizijska služba je na podlagi svojih ugotovitev stopnjo tveganja ocenila kot visoko, tako pri kontroliranju kot tudi glede nezakonitosti poslovanja, kar pomeni potrebo po takojšnjem ukrepanju. Tožeča stranka zato vlaga predmetno začasno odredbo, saj priloženi dokumenti nakazujejo na nepravilnosti, ki se vršijo med vpletenima organizacijama in ministrstvom. Tožeča stranka še navaja, da ji je bila z nezakonitim izborom preprečena pridobitev premoženja večje vrednosti za izvajanje dejavnosti svetovanja potrošnikom, izvrševanje napadene odločbe pa bi omogočilo protipravno porabo proračunskih sredstev nekomu, ki do njih ne bi smel biti upravičen. Po mnenju tožeče stranke z izdajo začasne odredbe javna korist ne bi bila prizadeta.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče zahtevo zavrne. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Razen tega pa tožeča stranka meni, da je sklenitev koncesijske pogodbe in prenos izvajanja javne službe v javnem interesu. Navaja še, da se v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ne izvršuje po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dodaja, da namen priporočil KPK ni v ugotavljanju posamičnih koruptivnih dejanj, ampak je KPK stanje ocenila kot dalj časa trajajoče korupcijsko tveganje. Zato je napačna trditev tožeče stranke, da gre za nedvomno koruptivna dejanja.

Odgovor na tožbo je v predmetni zadevi vložila tudi A. Tudi ona predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, ker tožeča stranka pogojev za njeno izdajo ni izkazala. Tožeča stranka namreč ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Prav tako meni, da iz priporočil KPK ne izhaja, da so ugotovljena koruptivna dejanja.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Dejavnosti iz področja varstva potrošnikov se opravljajo kot javna služba, katere trajnost in nemotenost opravljanja zagotavlja v javnem interesu Republika Slovenija (prvi odstavek 66. člena Zakona o varstvu potrošnikov – v nadaljevanju ZVPot). Takšna javna služba se ne opravlja z namenom pridobivanja dobička (drugi odstavek 66. člena ZVPot). Dejavnosti iz področja varstva potrošnikov, ki se opravljajo kot javna služba, so: svetovanje potrošnikom, obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter izvajanje primerjalnih ocenjevanj blaga in storitev (tretji odstavek 66. člena ZVPot). Javno službo lahko opravljajo organizacije, vpisane v register potrošniških organizacij pri ministrstvu, ali druge nevladne organizacije, ki so ustanovljene za varstvo pravic potrošnikov in izvajajo posamezne strokovne in raziskovalne naloge na področju varstva potrošnikov in ki izkažejo nepridobitnost, nevtralnost in neodvisnost organizacije od interesov ponudnikov blaga in storitev. Za opravljanje javne službe na posameznih področjih varstva potrošnikov se lahko podeli koncesija (68. člen ZVPot). Predmet koncesije, pogoje in postopek podeljevanja koncesij za opravljanje javne službe na področju varstva potrošnikov, koncesijska razmerja, financiranje izvajanja koncesije ter nadzor nad izvajanjem koncesije, se določijo z Uredbo Vlade Republike Slovenije (prvi odstavek 69. člena ZVPot). Koncesija se podeli z odločbo Vlade Republike Slovenije na podlagi javnega razpisa.

Pogoje in postopek podeljevanja koncesije za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom, koncesijska razmerja, financiranje izvajanja koncesije ter nadzor nad izvajanjem koncesije je vlada določila z Uredbo o koncesiji za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom (v nadaljevanju: Uredba). Koncedent je Vlada Republike Slovenije, njegove pravice in obveznosti pa v imenu in za račun RS izpolnjuje ministrstvo, pristojno za gospodarstvo. Koncesionar je nevladna potrošniška organizacija, vpisana v register potrošniških organizacij pri ministrstvu, ali druga nevladna organizacija, ki je ustanovljena za varstvo pravic potrošnikov in izvaja posamezne strokovne in raziskovalne naloge na področju varstva potrošnikov in ki izkaže nepridobitnost, nevtralnost in neodvisnost organizacije od interesov ponudnikov blaga in storitev (2. točka Uredbe). Predmet koncesije je splošna svetovalna dejavnost na področjih varstva pravic in ekonomskih interesov potrošnikov na področjih, ki jih določa prvi odstavek 5. člena Uredbe, svetovalna dejavnost pa vključuje predvsem pojasnjevanje predpisov in postopkov za uveljavljanje pravic potrošnika, svetovanje pri izvrševanju konkretnih primerov in odstopanje zadev v reševanje pristojnim organom (5. člen Uredbe).

Pogoje za pridobitev koncesije določa 8. člen Uredbe, merila pa 9. člen. Pri izbiri koncesionarja se tako upoštevajo naslednja merila: strokovna usposobljenost prijavitelja za opravljanje splošnega svetovanja, izkušnje prijavitelja na drugih področjih varstva potrošnikov, znanje in izkušnje svetovalcev ter cena storitve. V javnem razpisu za pridobitev koncesije po tej Uredbi se podrobneje opredelijo merila iz prejšnjega odstavka (9. člen Uredbe). Postopek podeljevanja koncesije je opredeljen v 3 poglavju Uredbe. V 10. členu so določene obligatorne vsebine javnega razpisa in način objave. Prijave na javni razpis oceni tričlanska strokovna komisije, ki jo imenuje minister (11. člen Uredbe). Komisija pregleda prispele prijave z vidika izpolnjevanja razpisnih pogojev in meril ter o tem sestavi zapisnik. Komisija pripravi poročilo o izvedbi javnega razpisa in obrazložen predlog izbire koncesionarjev ter jo predloži ministru pristojnemu za gospodarstvo. Člani komisije, ki jih imenuje minister, pristojen za gospodarstvo, so dolžni ministra opozoriti na morebitno nasprotje interesov, če se med prijavljenimi na razpis pojavi subjekt, s katerim so kakorkoli povezani oni sami ali njihovi družinski člani, ali če obstajajo druge okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na objektivnost in nepristranskost njihovega dela v komisiji. Koncesionar se izbere z odločbo Vlade Republike Slovenije na podlagi poročila in obrazloženega predloga, ki ju pripravi komisija (12. člen Uredbe). Medsebojna razmerja koncedent in koncesionar podrobneje uredita s pogodbo (13. člen Uredbe).

Predmet tega upravnega spora je odločitev o podelitvi koncesije na podlagi skladno z Uredbo izdanega javnega razpisa za podelitev koncesije za opravljanje javne službe svetovanja potrošnikom, objavljenega dne 13. 7. 2012 v Uradnem listu RS, št. 53/2012. V predmetni zadevi se v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporablja upravni postopek. O podelitvi koncesije je bilo odločeno z odločbo Vlade Republike Slovenije, takšna odločba pa mora vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj je v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da mora poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se navajajo le merila za izbiro koncesionarja, ki jih določa 9. člen Uredbe, in število točk, s katerimi sta bili po posameznem merilu ocenjeni vlogi prijaviteljev, zakaj sta bili ocenjeni s prav takšnim številom točk, in ne višjim ali nižjim, pa iz obrazložitve ni razvidno. Iz obrazložitve tako ne izhaja, kako so bila ocenjena dokazila, ki jih je v postopku prijave priložila tožeča stranka in ne kakšna dokazila – in kako so bila le-ta ocenjena – je priložila druga prijaviteljica. Glede na to presoja sodišča ali je takšna odločitev pravilna ni mogoča, saj se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. Tožena stranka s pojasnili v odgovoru na tožbo te pomanjkljivosti izpodbijanega akta ne more odpraviti. Po obrazloženem je bila pri izdaji izpodbijanega sklepa storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in ponovno odločiti v zadevi z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz prej navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže. K III. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 80,00 €, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).