Jedro

Za odškodninsko odgovornost drugega toženca do tožnika je bistveno to, da je sklenil sodno poravnavo, ne da bi se o tem predhodno posvetoval s tožnikom, ali se strinja s takšno sodno poravnavo.

Izrek

Pritožbi tožnika in prve toženke se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku 2.815,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženima strankama je še naložilo nerazdelno plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 880,24 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in prva toženka.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu, podrejeno pa, da sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je pravočasno vložil laično pritožbo na svojega delodajalca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Delodajalec ni nikoli odgovoril na to pritožbo, zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nikoli postala dokončna in tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Ker delodajalec ni nikoli odločil o pritožbi tožeče stranke, je tožnik na podlagi 105. člena ZDR upravičen do vložitve tožbe in uveljavljanja zahtevka. Po 106. členu ZDR ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Delodajalec je zato ravnal nezakonito, ko je tožniku poslal zaključeno delovno knjižico, to nezakonitost pa bi delovno sodišče nedvomno odpravilo in tožnika vrnilo na delo. Drugi toženec zato ne bi imel težkega dela ob pravilnem zastopanju tožnika v delovnem sporu. Sklep o razporeditvi tožnika na delo v Nemčijo je bil nepravilen in zato nezakonit. Tožnik je bil s tem sklepom razporejen na delo v Nemčijo za določen čas do zaključka pogodbenih del. To je premalo, saj bi delodajalec moral določiti, do kdaj bo trajalo delovno razmerje za določen čas. Dela v Nemčiji so trajala najmanj do maja 1999. V navedenem sklepu nedvoumno piše, da bo tožnik opravljal delo do zaključka pogodbenih del, ko bo razporejen na drugo ustrezno delovno mesto v domovini. To pa lahko pomeni samo nadaljevanje zaposlitve. Da je bilo tožniku obljubljeno delovno razmerje za nedoločen čas, jasno izhaja tudi iz potrdila delodajalca z dne 8.8.1996. Šlo je za obljubo zaposlitve za nedoločen čas. Delovno razmerje se sklepa za določen čas le izjemoma in iz utemeljenih razlogov. V dvomu se vedno šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo možnost uspeha tožeče stranke, če bi jo druga tožena stranka ustrezno zastopala kot odvetnik. Drugi toženec je zato prikrajšal tožnika za pravice in mu s tem povzročil škodo. Tožnik je opredelil svoj zahtevek za čas od 15.1.1997 dalje, ko bi se moral vrniti na delo v Nemčijo, do maja 1999, ko je bila zaključena prva faza del v Nemčiji. Mesečno bi tožnik zaslužil 3.368,00 DEM. To je plača, ki bi jo delodajalec moral povrniti tožniku ob reintegraciji. Zahtevek, ki ga je v tožbi postavil drugi toženec, je bil sicer nepravilen in bi ga delovno sodišče v skladu s svojo prakso in pravili popravilo. Škoda pa je bila povzročena z opustitvijo potrebnih dejanj od 9.7.1997 dalje, ko bi drugi toženec moral izpolniti svoj del mandatne pogodbe in vložiti tožbo. Tožnikova pravica je bila, da se takoj vrne na delo v Nemčijo in da se mu prizna ta pravica tudi za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati zahtevek, kakršnega je postavil tožnik v tej tožbi. Tožniku pripada tudi odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ob tem pa mu gredo tudi neizplačani regresi. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in napravilo napačne zaključke. Materialno pravo je tudi zmotno uporabilo. Poleg tega so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Prva toženka izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev v stroškovnem delu, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov prve toženke, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da prva toženka odgovarja tožniku za škodo za april in maj 1997 v obliki neizplačanih plač ter za škodo zaradi neizplačanega regresa. Drugi toženec ni storil strokovne napake v zvezi s tožnikovimi zahtevki, če pa že, pa ta napaka ni v vzročni zvezi s prisojeno škodo. Drugi toženec je vložil tožbo za uveljavitev denarnih terjatev v 4 letih po nastanku, torej znotraj zastaralnega roka. Vložitev tožbe po 4 letih od zapadlosti terjatev zato ne predstavlja strokovne napake drugega toženca. Sodišče je ugotovilo, da drugi toženec ni obvestil tožnika o sklenjeni sodni poravnavi, kar je ocenilo kot strokovno napako drugega toženca. Sodišče se ni opredelilo do potrdila o oddaji pošiljke z dne 2.6.2003, iz katerega izhaja prav nasprotno. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja vzročne zveze med ugotovljenimi strokovnimi napaki in prisojeno škodo. S tem je prav tako storilo omenjeno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti. Vzročne zveze med ugotovljenimi strokovnimi napakami drugega toženca in prisojeno škodo ni. Zmotna je ugotovitev, da bi tožniku šla plača za april 1997. Iz plačilne liste, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je bil v tem mesecu na izrednem neplačanem dopustu. Te listine sodišče ni upoštevalo. Prva toženka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini in predlagala tudi angažiranje izvedenca finančne stroke. Podatek o bruto višini plače glede na tak ugovor ne more biti osnova za določitev tožnikove izgube na plači. Tožnik tudi ni vtoževal bruto izgube. Sodišče ni upoštevalo utemeljenih ugovorov prve toženke in ni izvajalo potrebnih dokazov. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek za plačilo škode zaradi neiztoženega regresa za leto 1997. Tožnik ni zahteval obresti od obresti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Zmotno je sodišče ugotovilo, da je tožnik uspel s temeljem v celoti. Da bi bilo tako, bi moral tožnik dokazati strokovno napako drugega toženca ter vzročno zvezo med to napako in vtoževano škodo. Dejansko je tožnik uspel po temelju le v obsegu 6 %, zato mu ne gredo pravdni stroški.

Pravdne stranke niso odgovorile na vročeni pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke Tožnik je sklenil s S. Z. T. d.d. pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas izvajanja del delodajalca v Nemčiji na gradbišču E. K. D.. Obdobje tožnikove zaposlitve za določen čas je bilo opisno določeno (ne pa datumsko), kar je bilo glede na razloge zaposlitve (izvajanje del na določenem projektu) dopustno oziroma v skladu z delovnopravnimi predpisi. Bistveno je, da je bil čas, za katerega je tožnik sklenil delovno razmerje, določljiv, zato ni bilo potrebno v pogodbi o zaposlitvi datumsko opredeliti, kdaj tožniku preneha delovno razmerje. S sklepom o razporeditvi (priloga A15) je bil tožnik razporejen na delo v Nemčijo, to delo pa je začel opravljati 19.8.1996 in bi ga po tem sklepu predvidoma opravljal do zaključka pogodbenih del v Nemčiji, po potrebi pa bi se tožnika lahko razporedilo na delo v domovino še pred zaključkom teh del v Nemčiji, kot izhaja iz sklepa (kar se je tudi zgodilo). Zapis v sklepu, da bo tožnik opravljal delo v Nemčiji do zaključka pogodbenih del, ko bo razporejen na dosedanje oziroma drugo ustrezno delovno mesto v domovini, naj bi potrditvah pritožbe pomenil nadaljevanje tožnikove zaposlitve (in s tem delovnega razmerja za nedoločen čas), kar je nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). V tožbi je namreč tožnik trdil le, da naj bi bila s tem zapisom (zgolj) predvidena možnost njegove zaposlitve po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ne glede na to sklep o razporeditvi (ki je bil izdan na tipskem obrazcu) ni mogel imeti takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik, saj je bila pogodba o zaposlitvi tista, ki je določala, kakšno delovno razmerje je sklenil tožnik. Potrdilo delodajalca (priloga A22) ne dokazuje, da je bilo tožniku „obljubljeno“ delovno razmerje za nedoločen čas, saj iz njega izhaja le to, da bo delodajalec sprejel tožnika v redno delovno razmerje, ta izraz (besedna zveza) pa zajema zaposlitev tako za določen kot za nedoločen čas. Pri tem je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da so dela v Nemčiji trajala do maja 1999. Tožnik je v tožbi trdil, da so bila dela v Nemčiji zaključena 19.5.1997 in se skliceval tudi na potrdilo delodajalca o tem (priloga A16). Na prvem naroku je tožnik nato spremenil svojo trditev, saj je navajal (sicer povsem splošno), da bi delo v Nemčiji lahko opravljal, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tisti čas, „kolikor tožnik vtožuje svoj zahtevek“ (iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik vtožuje neizplačane plače do maja 1999), vendar pa za to trditev ni ponudil nobenega dokaza. Tožena stranka je trdila, da so se dela v Nemčiji končala 19.5.1997 in se sklicevala na potrdilo delodajalca (priloga A16). Tožnik torej ni dokazal, da bi dela v Nemčiji trajala do maja 1999. Ker je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas je delodajalec tožniku utemeljeno zaključil delovno knjižico z 19.5.1997, ko so se dela v Nemčiji končala. Delodajalec o tem ni bil dolžan izdati posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, saj je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas (čas izvajanja del v Nemčiji). Z iztekom dogovorjenega časa zaposlitve se je iztekla tudi pogodba o zaposlitvi in je s tem tožniku prenehalo tudi delovno razmerje. Pogodba o zaposlitvi je torej prenehala veljati zaradi izteka dogovorjenega časa, ne pa zaradi njene odpovedi s strani delodajalca. Tožnikova „pritožba“ zaradi „nezakonite prekinitve delovnega razmerja“ zato ni zadržala prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka dogovorjenega časa zaposlitve. V sporu pred delovnim sodiščem tožnik zato ne bi mogel uspeti z zahtevkom za „razveljavitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja“ in za plačilo neizplačanih plač za čas po 19.5.1997 in drugih vtoževanih terjatev za obdobje po tem datumu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v delovnem sporu ni vtoževal neizplačanih plač od januarja do marca 1997, zato mu zatrjevana škoda v tem delu ni nastala. Pritožbene trditve, da bi moral delodajalec vrniti tožnika nazaj na delo v Nemčijo od 15.1.1997 dalje, zaradi česar bi mu za ta čas moral plačati plačo, kot je bila določena s sklepom o razporeditvi (glede na vrednost urne postavke 18,34 DEM) so prav tako nedovoljena pritožbena novota. Ne glede na to je tožnikovo stališče napačno, saj je bila s sklepom o razporeditvi (priloga A15) predvidena tudi možnost tožnikove razporeditve iz Nemčije v domovino še pred zaključkom pogodbenih del v Nemčiji, kar se je tudi zgodilo. Zato tožnik v času dela v Sloveniji ni bil upravičen do plače, ki bi jo prejemal, če bi delal še naprej na gradbišču v Nemčiji.

Glede pritožbe prve toženke Zmotno je stališče prve toženke, da drugi toženec ni storil strokovne napake v delu, ki se nanaša na uveljavljanje tožbenega zahtevka za neizplačano plačo za april in maj 1997 (1.4. do 19.5.), in da ta napaka ni v vzročni zvezi s prisojeno odškodnino. Res je tožnik lahko uveljavljal denarno terjatev do delodajalca neposredno pred sodiščem in da je drugi toženec vložil tožbo glede denarne terjatve znotraj zastaralnega roka. Vendar pa je za odškodninsko odgovornost drugega toženca do tožnika bistveno to, da je sklenil sodno poravnavo v zadevi III Pd 1081/2001 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dne 29.5.2003, ne da bi se o tem predhodno posvetoval s tožnikom, ali se strinja s takšno sodno poravnavo (tožnik to poudarja v svoji trditveni podlagi, ob tem trdi tudi, da je bila sklenjena sodna poravnava zanj nesprejemljiva, toženi stranki pa tem trditvam nista ugovarjali, zato se štejejo za priznane – 2. odstavek 214. člena ZPP). S tem je drugi toženec kršil svojo obveznost (751. in 752. člen ZOR oziroma 768. in 769. člen OZ). Na to nima nobenega vpliva okoliščina, da je bil drugi toženec v tožnikovem imenu pooblaščen skleniti tudi sodno poravnavo (pooblastilo v prilogi A2 v zvezi s 95. členom ZPP), saj bi moral drugi toženec tudi pri sklepanju sodne poravnave ravnati z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (18. člen ZOR oziroma 6. člen OZ) in v skladu z navedenimi obveznostmi prevzemnika naročila. Obvestilo z dne 2.6.2003 je povsem nepomembno, saj je drugi toženec ta dopis (iz njega vsebina sodne poravnave sicer ni razvidna) poslal tožniku po sklenitvi sodne poravnave, ta pa je bila sklenjena nepogojno oziroma s takojšnjo veljavo. Če drugi toženec ne bi sklenil sodne poravnave, bi tožnik v delovnem sporu uspel z zahtevkom za izplačilo plače za čas od 1.4. do 19.5.1997, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je vzročna zveza med ravnanjem drugega toženca in tožnikovo škodo izkazana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi okoliščinami (sicer nekoliko suhoparno) obrazložilo, da je drugi toženec kot odvetnik kršil določila mandatne pogodbe in deloval v nasprotju z interesi mandanta (tožnika), zaradi česar je tožniku nastala škoda (nastop zavarovalnega primera). Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

Nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP) je trditev, da je bil tožnik v aprilu 1997 na izrednem neplačanem dopustu, zaradi česar mu plača za ta mesec ne gre. Ne glede na to pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnik v tožbi trdil, da mu plača (tudi) za april 1997 ni bila izplačana (kar predpostavlja tožnikovo delo v tem mesecu), iz potrdila delodajalca z dne 22.5.1997 (v prilogi C1) pa je razvidno, da je tožnikov povprečni bruto OD v času od 1.2. do 30.4.1997 znašal 85.567,70 SIT, enako kot v času od 1.11.1996 do 31.1.1997, za katerega ni sporno, da je tožnik delal, kar po osnovnih pravilih logičnega sklepanja kaže, da je tožnik delal tudi v aprilu 1997. Glede na potrdilo z dne 22.5.1997 o povprečnem mesečnem bruto OD v obravnavanem obdobju je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu s 1. odstavkom 11. člena ZPP, ko je samo izračunalo višino tožnikove plače v času od 1.4. do 19.5.1997, saj ni šlo za situacijo v smislu 243. člena ZPP, ki bi zahtevala angažiranje izvedenca. Tožnik je vtoževal bruto zneske neizplačanih plač, saj je pri svojem izračunu vtoževanih zneskov izhajal iz vrednosti bruto urne postavke za delo v Nemčiji v višini 18,34 DEM (priloga A15), prva toženka pa ni ugovarjala, da tožnik ni upravičen do bruto zneskov.

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V skladu s 376. členom OZ je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od zneska regresa 102.000,00 SIT do 31.12.2001, znesek glavnice in obresti 1.172,08 EUR pa predstavlja skupno nastalo škodo iz tega naslova, katero sta toženi stranki dolžni povrniti tožniku (dodati velja, da so se zakonske zamudne obresti pred 28.6.2003 mesečno pripisovale glavnici). Od tega zneska gredo tožniku zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje (2. odstavek 324. člena ZOR oziroma 2. odstavek 299. člena OZ), kar je znotraj tožbenega zahtevka, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Upoštevajoč vse okoliščine primera, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ločeno upoštevalo uspeh strank v sporu po temelju in po višini. Strokovna napaka drugega toženca je bila ugotovljena, vzročna zveza med njo in tožnikovo škodo prav tako. Zato je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Prva toženka sama krije stroške pritožbenega postopka, ker ni uspela s pritožbo (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka.