Jedro

Revizijsko sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje kaže na to, da revidentu ni mogoče pripisati krivde za nastalo poškodbo ter da je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo. Prav tako revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo o višini odškodnine, ki jo je določilo sodišče druge stopnje. Odmerjena odškodnina v celoti ustreza uveljavljenim standardom na področju priznavanja odškodnin ob upoštevanju vseh elementov ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter v celoti upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot kurjač. Pri delu se je dne 6.1.1991 poškodoval, ko mu je tekoči trak za spravljanje pepela iz kurilnice poškodoval roko. Pred sodiščem je uveljavljal odškodnino za poškodbo pri delu s pripadki, kateremu je sodišče prve stopnje delno priznalo, delno pa je njegov zahtevek zavrnilo. Prisodilo je 1,600.000,00 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo na 1,200.000,00 SIT ter odločitev o stroških spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo, zavrnilo pa je pritožbo tožnika, ki je zahteval višjo odškodnino.

Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Z revizijo izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim mu je to sodišče zmanjšalo odškodnino, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Revident navaja, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje napačni, ker odločitev o odškodnini nasprotuje ustaljeni zavarovalniški in sodni praksi. Sodba sodišča druge stopnje naj ne bi upoštevala dejstva, da je pri tožniku prišlo do petnajstodstotnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Nepravilni in v nasprotju z ustaljeno prakso zavarovalnic in sodišč naj bi bili dosojeni zneski za nepremoženjsko škodo. Ni bilo upoštevano, da tožnik ne more praktično ničesar več delati. Revident predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da tožniku dosodi odškodnino namesto v višini 1,200.000,00 SIT kot jo je prisodilo pritožbeno sodišče, v višini 2,500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka na vseh stopnjah z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje posamezne sodbe na različnih stopnjah, do končnega plačila.

Revizija je bila na podlagi 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) mora delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po določbi prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89), je dolžan, kdor povzroči škodo drugemu, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Drugi odstavek 154. člena ZOR določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo. Določila 2. odstavka 200. člena ZOR določajo, da mora sodišče pri odločanju o višini odškodnine za negmotno škodo upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine kot tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Ta določila je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo, ko je odločalo o odškodninskem zahtevku revidenta.

V sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil transportni trak, ki je poškodoval revidenta, v konkretni situaciji nevarna stvar, ter da za škodo, ki je revidentu nastala pri delu s to nevarno stvarjo, odgovarja toženka po načelih objektivne odgovornosti, do nezgode pa je delno prišlo tudi po krivdi delavca, katere obseg je bil ocenjen v obsegu 20 %.

Višina škode je bila odmerjena ob upoštevanju teže poškodbe, kot jo je označil izvedenec medicinske stroke. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik doživel en operacijski poseg v splošni omami, ko je bilo potrebno rekonstruirati kosti, živce in transplantirati kožo in en operacijski poseg v lokalni telesni omami. V bolnišnici je bil dvakrat, prvič pet dni, drugič dva dni. Posledica tožnikove poškodbe je minimalna gibljivost podlahti, zapestja, omejena gibljivost kazalca, ki je tudi klinasto deformiran in predstavlja zapreko pri kleščnih prijemih. Ker je tožnik desničar, ni sposoben za težja dela, niti ne zmore preciznih del. Tožnikova življenjska aktivnost je zaradi poškodbe okrnjena v višini 15 %. Ob upoštevanju, da je tožnik upokojenec, kar je bil tudi že v času nezgode, in je pri toženki delal pogodbeno, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino v višini 1,350.000,00 SIT.

Ugotovilo je, da je imel tožnik hude fizične bolečine 2 dni, srednje hude 8 dni, lahke, trajne 3 tedne, lahke, občasne ob fizikalni terapiji, medicinski rehabilitaciji in drugih delih 3 do 4 mesece. Za fizične bolečine je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 500.000,00 SIT. Za psihične bolečine, ki so bile nekaj dni hujše, pozneje pa lažje v času bivanja v bolnišnici in v času medicinske rehabilitacije ter za sekundarni strah, ki se je razvil pri tožniku, je sodišče prisodilo odškodnino v višini 150.000,00 SIT.

Ob ugotovitvi, da je tožnik tudi sam sokriv za delovno nezgodo v višini 20 %, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka tožniku plačati 80 % celotne odškodnine (2,000.000,00 SIT), to je 1,600.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pri reševanju pritožb obeh strank in na pritožbo tožene stranke ocenilo, da je sodišče delno napačno uporabilo materialno pravo tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot tudi glede višine odškodnine. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje je ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za izključno odgovornost tožene stranke, ki ni poskrbela za zavarovanje delovne naprave, kar bi preprečilo možnost nastanka nesreče in poškodbe revidenta. Hkrati je pritožbeno sodišče ocenilo, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo določil 200. člena ZOR, po katerih je pri odločanju o odškodnini treba upoštevati pomen prizadete dobrine ter namen odškodnine. Iz naslova fizičnih bolečin je sodišče revidentu odmerilo previsok znesek odškodnine. Po uvelavljenih standardih je iz tega naslova revidentu pritožbeno sodišče priznalo odškodnino v višini 300.000,00 SIT. Zaradi prestanega strahu je priznalo revidentu odškodnino v višini 150.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi posledic omejene gibljivosti kot je opisana v sodbi sodišča prve stopnje pa 750.000,00 SIT. Tako je pritožbeno sodišče revidentu priznalo odškodnino v skupnem znesku 1,200.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje kaže na to, da revidentu ni mogoče pripisati krivde za nastalo poškodbo ter da je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo. Prav tako revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo o višini odškodnine, ki jo je določilo sodišče druge stopnje. Odmerjena odškodnina v celoti ustreza uveljavljenim standardom na področju priznavanja odškodnin ob upoštevanju vseh elementov ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter v celoti upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZOR, ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.