Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da se izreče: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.674.328,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 24.328,00 SIT tečejo od 13.7.1993 dalje do plačila, od zneska 1.650.000,00 SIT pa od 30.10.1997 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 320.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 176.389,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 26.474,00 SIT od 16.1.1995 dalje, od zneska 149.915,00 SIT pa od 30.10.1997 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 34.763,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.1998 dalje do plačila, in stroške revizijskega postopka 39.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.274.328,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 140.695,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 25.5.1993 poškodoval pri delu v rudniku. Utrpel je izvin levega kolena in poškodbo meniskusa levega kolena. Za nesrečo je odškodninsko odgovoren Rudnik ..., zanj pa na podlagi zavarovanja odgovornosti odgovarja tožena stranka. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je tožniku priznalo odškodnino v znesku 900.000,00 SIT, za strah 50.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je zvišalo odškodnino za 100.000,00 SIT. Do tega je prišlo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo na 600.000,00 SIT, odškodnino za telesne bolečine pa znižalo na 700.000,00 SIT. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu v znesku 620.000,00 SIT. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožniku še nadaljnji znesek 620.000,00 SIT z obrestmi in stroški. Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. S. Glede pretrpljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ponavlja podatke iz tega mnenja in poudarja bodoče bolečine. Navaja okoliščine v zvezi s prestanim primarnim in sekundarnim strahom. Opisuje svojo prizadetost zaradi posledic poškodbe in pri tem posebej opozarja, da je bil ob nesreči star šele 22 let. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena, kolikor tožnik uveljavlja višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v ostalem pa ne.

Revizijsko sodišče je v tem postopku na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj ne drži revizijska trditev, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi. Pritožbeno sodišče je zvišalo odškodnino za 100.000,00 SIT, ko je tožniku prisodilo 1.374.328,00 SIT v primerjavi s prvostopnim izrekom, po katerem je bila določena odškodnina v znesku 1.274.328,00 SIT. Iz razlogov drugostopne sodbe pa je razvidno, kako je do tega zvišanja prišlo, namreč z zvišanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 300.000,00 SIT in znižanjem odškodnine za telesne bolečine za 200.000,00 SIT, kar skupno pomeni zvišanje za 100.000,00 SIT. Drugostopni izrek temelji na stališču, da gre za odškodnino, ki je sicer sestavljena iz več postavk, vendar se glasi na skupni znesek. Če bi pritožbeno sodišče v izreku prikazalo svojo odločitev tako, da bi ugodilo pritožbi tožeče stranke za 300.000,00 SIT, pritožbi tožene pa pri drugi odškodninski postavki za 200.000,00 SIT, bi bilo to sicer tudi mogoče, ni pa potrebno, ker je rezultat enak. Vsekakor sodišče druge stopnje s takim načinom oblikovanja izreka sodbe, kot ga je uporabilo, ni kršilo določb pravdnega postopka na škodo tožeče stranke.

V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da posledice poškodbe kolena tožniku otežujejo dejavnosti, pri katerih so potrebne večje obremenitve in hitri gibi. Te ugotovitve temeljijo na tožnikovi izpovedbi in na izvedenskem mnenju dr. S., ki je ugotovil tudi zmerno oslabelost mišic levega stegna, kar vpliva na poslabšanje zunanje stabilizacije kolena, in draženost kolena, ker je v njem nekaj proste tekočine. Za tožnika so takšne posledice resne predvsem zato, ker ga je nesreča doletela, ko je imel šele 22 let, in ker opravlja poklic, ki temelji na fizičnem delu. Zato tožnik utemeljeno poudarja po eni strani prikrajšanost pri športu in po drugi strani težave pri poklicnem delu. Revizijsko sodišče je kot bistveno upoštevalo tožnikovo mladost in njegov poklic. V takih okoliščinah ugotovljena intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičuje tožnika do odškodnine v znesku 900.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožeče stranke in zvišalo to odškodnino za 300.000,00 SIT.

Neutemeljeno pa uveljavlja tožeča stranka višjo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za strah. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo bolečinska obdobja, kot so ugotovljena v izvedenskem mnenju. Revizijsko sodišče soglaša, da gre za sorazmerno kratka bolečinska obdobja. Izvedensko mnenje navaja hude bolečine v trajanju en dan in 16 ur, srednje 6 dni in zmerne ter pojemajoče 6 tednov, pri čemer so že upoštevane neugodnosti pri številnih fizioterapevtskih posegih. Upoštevati je treba še tožnikove navedbe o občasnih bolečinah, ki se še pojavljajo. Glede na take podatke je prisojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT primerna. Usklajena je s sodno prakso v primerljivih primerih in z merili, ki jih določata 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na okoliščine ob nastanku poškodbe, glede na težo poškodbe in glede na potek zdravljenja tožnikov strah ni bil niti hud niti dolgotrajen. Gre za mejni primer, ko je sploh mogoče šteti strah kot pravno priznan temelj za prisojo denarne odškodnine. Zato za zvišanje, za katero se zavzema tožeča stranka v reviziji, ni nobene podlage.

V obsegu, kolikor je reviziji ugodeno, je revizijsko sodišče odločalo na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP, kolikor jo je zavrnilo, pa na podlagi 393. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha v pravdi v korist tožeče stranke. Zato je ustrezno spremenilo izrek o stroških postopka na prvi stopnji. Stroški pritožbenega postopka pa so s sodbo druge stopnje določeni v znesku, ki že ustreza končni odločitvi in jih zato revizijsko sodišče ni spreminjalo. Revizijski stroški so določeni glede na revizijski uspeh, to je od zneska 300.000,00 SIT (2. odstavek 166. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP).