Jedro

Izpodbijana odločba je naslovljena kot sodba, z njo pa je bil predlog za izvršbo, ki se sicer obravnava kot tožba, zavržen. Torej je obravnavana odločba sodišče prve stopnje po svoji vsebini sklep. O zahtevku po vsebini se odloča s sodbo, ne s sklepom. Očitane kršitve postopka pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti iz razloga, ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o zavrženju zahtevka, kar je dejansko sklep, medtem ko bi se moralo odločiti glede na v odločbi podane razloge o zahtevku po vsebini, torej s sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. Ig 120/2006, z dne 20.4.2006, v 1. in 3. točki izreka ter izvršilni predlog z dne 19.4.2006 zavrglo. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki 1.666,39 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da Stanovanjski zakon (SZ-1) v 50. členu izrecno določa, da ima lahko upravnik tudi druga pooblastila in ne le tistih, ki jih določa zakon, kar uredita upravnik zgradbe in lastnik s pogodbo. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je napačno uporabilo materialno pravo. Odnos med Občino K. kot lastnikom in tožečo stranko kot upravnikom je bil urejen med drugim s Pogodbo za zastopanje lastnika, upravljanje stanovanj in poslovnih prostorov ter upravljanja skupnih prostorov, delov in naprav v večstanovanjskih hišah ter z aneksi k tej pogodbi in tudi s Pogodbo o izvajanju storitve upravljanja s stanovanji in poslovnimi prostori v lasti Občine K. v letu 2004 in 2005. Iz teh pogodb je razvidno, da je Občina K. prepustila tožeči stranki stanovanja v upravljanje, kar je več, kot bi to bilo lahko v odnosu lastnik - upravnik. Iz pogodb je jasno razvidno, da sprejema tožeča stranka pobrano najemnino na svoj transakcijski račun, kar pa je mogoče, če je imela tožeča stranka pravico do izstavljanja računov v svojem imenu in do sprejema gotovine. Ko je tožena stranka nasproti tožeči stranki uveljavljala pobotni ugovor, je dejansko terjatev tožeče stranke priznala. Tožeča stranka zato ne priznava odreka ji aktivne legitimacije.

Pritožba je utemeljena.

Skladno določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takem uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi ter razlogom). Izpodbijana odločba je namreč naslovljena kot sodba, z njo pa je bil predlog za izvršbo, ki se sicer obravnava kot tožba, zavržen. Kot je ugotoviti iz številnih določb ZPP, pa se tožba zavrže s sklepom (ne s sodbo) in to takrat, če niso podane procesne predpostavke za odločanje o tožbenem zahtevku, o katerem pa se odloča s sodbo. Torej je obravnavana odločba sodišče prve stopnje po svoji vsebini sklep.

Kot je bilo navedeno, se tožba zavrže zaradi izostanka katere od procesnih predpostavk za odločanje o zahtevku po vsebini. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za tožbo, ker neplačane najemnine ne more vtoževati v svojem imenu in na svoj račun, ker ni lastnica spornega lokala. To pa ni ovira procesne narave, ki bi tožeči stranki onemogočala nastopiti kot stranka, ampak ji sodišče aktivno legitimacijo odreka na materialnopravni podlagi, kar pomeni, da se je opredeljevalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po vsebini (tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen). O zahtevku po vsebini, kot je bilo že pojasnjeno, pa se odloča s sodbo (310. člen ZPP), ne s sklepom. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi že zaradi prej citirane absolutno bistvene kršitve določb postopka, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na naravo ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP), ne da bi se poprej opredeljevalo o pritožbenih navedbah. Očitane kršitve postopka pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti iz razloga, ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o zavrženju zahtevka, kar je dejansko sklep, medtem ko bi se moralo odločiti glede na v odločbi podane razloge o zahtevku po vsebini, torej s sodbo.

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo v tej pravdni zadevi, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Pri tem je potrebno opozoriti še, da mora pravni pouk v pisnem odpravku odločbe sodišča prve stopnje obsegati vse, kar zapoveduje sedaj veljavni ZPP. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje namreč nima v svojem pravnem pouku več poučitev, ki so zahtevane.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.