Jedro

Službovanje v JLA po njenem odhodu iz Slovenije praviloma res pomeni spremembo kraja bivanja, vendar mora biti dejansko stanje kljub temu pravilno ugotovljeno čas odhoda in razlogi za odhod iz Slovenije, razlogi za vrnitev ipd.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 1.2.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Svojo odločitev opira na prvi odstavek 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 13/94, v nadaljevanju ZDRS). V odločbi navaja, da je tožnik zapustil Slovenijo 20.9.1991, ko je odšel v Srbijo in potem 23.9.1991 v drug kraj, kjer je bil še naprej v JA zaposlen kot administrator. Zaradi nadaljevanja službe pomeni njegov odhod prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Njegovih navedb o pogostem vračanju ni mogoče šteti kot dejansko bivanje v Sloveniji in zato tožena stranka meni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka citiranega člena, to je poleg stalnega prebivališča tudi dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi poudarja, da je odšel iz Slovenije zato, da bi si uredil pokojninski status kot bivši uslužbenec JLA in ne zato, da bi dejansko živel v tujini, saj ima v Sloveniji vse, tako ženo in otroka kot premoženje. Njegovih odhodov iz Slovenije z namenom ureditve invalidske pokojnine, ker je hud srčni bolnik, ni mogoče šteti za okoliščino, da dejansko ni živel v Sloveniji. Sam je navedel časovna obdobja, ko je bil odsoten in je skušal zadevo urediti in potem odnehal, saj mu ni uspelo pridobiti pravice do pokojnine. Ta dejstva bi moral organ prve stopnje preveriti z dodatnimi dokazi in ne zgolj enostransko. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik je po lastni navedbi zapustil Slovenijo in ni sporno, da je bil še po 25.6.1991 zaposlen v tujih oboroženih silah, torej je moral obvezno stanovati v vojaški enoti oziroma kraju službovanja. To pa pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Pojem dejanskega življenja namreč pomeni, da mora prosilec v Sloveniji živeti in zadovoljevati svoje življenjske potrebe, tudi še ob odločitvi o sprejemu v državljanstvo.

Tožba je utemeljena.

Zakon o državljanstvu RS v prvem odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije.

Službovanje v JLA, po njenem odhodu iz Slovenije, pomeni praviloma res spremembo kraja bivanja, vendar pa tožnik navaja druge razloge za svoje odhode iz Slovenije - urejanje pokojninskega statusa.

Po pregledu podatkov v upravnih spisih sodišče ugotavlja, da razen navedb tožnika ni dokazil o tem, kdaj je bil in koliko časa je bil v tujini oziroma v Sloveniji. Predvsem pa iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov ni razvidno, kdaj je odšla iz Slovenije enota JLA, ki ji je pripadal, in kdaj je odšel tožnik. Če je res odšel kasneje, kot sam zatrjuje, je potrebno ugotoviti, zakaj je odšel kasneje. Če je odšel s svojo enoto in se dalj časa ni vrnil, bi to pomenilo prekinitev dejanskega bivanja v Sloveniji in vrnitev ne pomeni nadaljevanja prejšnjega stanja, to je nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji, pač pa pomeni novo stanje, začetek novega bivanja. Če pa je odšel kasneje, da je torej ostal v Sloveniji še po umiku svoje enote, bi odgovor na vprašanje, zakaj je ostal in zakaj je kasneje odšel, lahko vplival na drugačno odločitev. Seveda pa bi vse navedbe morale biti izkazane s primernimi dokazi. Prav tako bi bilo potrebno natančneje ugotoviti, kako pogosto in za koliko časa se je vračal v Slovenijo ter iz kakšnih razlogov.

Sodišče meni, da dejansko stanje v bistvenih okoliščinah ni popolnoma ugotovljeno, zato je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).