Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izročeni denar ni predstavljal posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja. Pravno poslovno razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama v času izročitve denarja za ustanovitev družbe, je bilo po svoji vsebini družbena pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval vrnitev denarja, ki naj bi ga posodil toženki za polog osnovnega kapitala v zvezi z ustanovitvijo gospodarske družbe L., d. o. o. Toženka in tožnik sta bila ustanovitelja in edina družbenika te družbe ter v času ustanovitve v intimnem razmerju.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 3750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 958,38 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da tožnik ni dokazal, da je šlo za posojilo toženki in da tudi ni bil brez pravne podlage prikrajšan, ker je v dogovoru s toženko isti denarni znesek preko družbe L. d.o.o. takoj prejel nazaj.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj verjame toženki. Trdi, da je ocena sodišča o njeni naivnosti špekulativna in arbitrarna, saj naj sodišče ne bi navedlo, na podlagi česa to ugotavlja. Očita, da sodišče tudi ne pove, kakšno je bilo pravno razmerje med pravdnima strankama, na osnovi katerega je tožnik toženki dal denar, če to ni bilo posojilno razmerje. Nepravilno v sporno pravno razmerje med pravdnima strankama vključuje pravno razmerje tožnika z družbo L. glede prodajne pogodbe z dne 10. 4. 2014. Sodišče se po mnenju tožnika tudi nepravilno sklicuje na izpoved A. K. glede lastništva premičnin, ki so bila predmet te prodajne pogodbe, ugotavljanje njihovega lastništva pa tudi sicer presega okvir te pravde in ni nepomembno. Trdi, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z lastništvom premičnin po prodajni pogodbi, po drugi strani pa ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s prejemom denarnega zneska 6900 EUR, ki ga je na osnovi prodajne pogodbe z dne 30. 11. 2014 prejela toženka z asignacijo. Sodišče tudi pri ugotavljanju obstoja neupravičene obogatitve sporno pravno razmerje meša s pravnim razmerjem med tožnikom in L., d. o. o. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je dopustilo prepozen dokazni predlog toženke za zaslišanje priče D. K., ki je zainteresirana za izid postopka, saj je toženkin oče, in je nanj napačno oprlo svojo odločitev. Nadalje naj bi sodišče toženki na prvem naroku nepravilno dopustilo rok za odgovor na navedbe in listine, ta pa je v odgovoru zatrjevala nova dejstva, ki bi jih morala podati že na prvem naroku, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugega sodnika, vse s stroškovno posledico za toženko.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila, zavrača vse pritožbe navedbe, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov podanega odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje in nanj pravilno apliciralo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

7. Pravilno je odločilo, v sodbi pa tudi izčrpno in natančno obrazložilo, zakaj je dopustilo zaslišanje priče D. K. (8. točka sodbe sodišča prve stopnje), zato je pritožbeni očitek, da je z dopustitvijo prepoznega predloga zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, neutemeljen. Enako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče na prvem naroku 10. 10. 2017 nepravilno dopustilo rok za odgovor. Obe grajani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s tem, da je tožnik na prvem naroku predložil nove dokaze, do katerih se toženka na naroku brez priprave ni mogla ustrezno opredeliti.

8. Ni sporno, da sta pravdni stranki, ki sta bili v intimni zvezi, 9. 4. 2014 ustanovili gospodarsko družbo L., d. o. o., v kateri je imela vsaka od njiju poslovni delež v višini ½. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik od družbe T., d. o. o., 8. 4. 2014 izposodil znesek 7500 EUR. Polovico zneska je isti dan nakazal na račun družbe L. kot svojo polovico vplačila osnovnega kapitala, preostalih 3750 EUR pa izročil toženki, ki jih je položila na račun družbe L. kot svoj del osnovnega kapitala. Dva dni za tem, 10. 4. 2014 je bila med družbo L. in tožnikom sklenjena prodajna pogodba za gostinski inventar za ceno 28.900 EUR. Prvi obrok kupnine v višini 7495 EUR je bil plačan tožniku (prodajalcu) tega dne, in tožnik je znesek 7500 EUR še isti dan nakazal nazaj na račun družbe T. kot vračilo posojila. Vsa ta dejstva za pravdni stranki niso sporna.

9. Sodišče je na podlagi izpovedbe toženke, ki je bila podprta s seznamom opreme iz omenjene prodajne pogodbe, ter izpovedbo priče A. K., prejšnjim najemnikom gostinskega lokala, od katerega je tožnik kupil gostinski inventar, ugotovilo, da je višina kupnine iz prodajne pogodba presegala dejansko vrednost inventarja, ki je znašala 4000 EUR. Ugotovilo je, da so bile v prodajni pogodbi z dne 10. 4. 2014 vključene tudi premičnine, ki niso bile tožnikova last, celotna kupnina iz pogodbe pa je bila poravnana. Tako je bil dne 10. 4. 2014 plačan znesek 7495 EUR, dne 11. 7. 2014 znesek 1405 EUR, v letu 2014 še zneska 400 in 600 EUR, preostali del pa na podlagi asignacije s S. M. dne 28. 4. 2015, preko katere je tožnik kot upnik prejel 25.585,60 EUR. Na podlagi zgoraj omenjenih ravnanj in sklenjenih pravnih poslov tožnika je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo, da je bila prodajna pogodba med njim in tretjo osebo (družbo L.) sklenjena v dogovoru med njim in toženko zato, da bi tožnik preko nje lahko prišel do denarnih sredstev, pri čemer je prvi obrok kupnine v resnici predstavljal vračilo vplačanega osnovnega kapitala (tako njegovega lastnega deleža kot tudi toženkinega). Takšna ocena nespornih dejstev in izvedenih dokazov je razumna, življenjska, logična in docela prepričljiva ter jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

10. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da izročeni denar ni predstavljal posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja (1. odst. 569. čl. Obligacijski zakonik - OZ). Pravno poslovno razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama v času izročitve denarja za ustanovitev družbe, je bilo po svoji vsebini družbena pogodba, kot jo opredeljuje 990. čl. OZ. Gre za pogodbo, s katero se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevali doseči z zakonom dopustni skupni namen. V konkretnem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da ustanovita gospodarsko družbo (zaradi ukvarjanja z gostinsko dejavnostjo), pri čemer je tožnik prispeval svoje znanje, izkušnje in denarna sredstva, tožnica pa svoje delo in trud. Da ni šlo za posojilo, torej za dogovor, da bo toženka po določenem času vrnila isti znesek denarja, govori tudi dejstvo, da rok za vračilo nesporno ni bil določen in da je vračilo denarnega zneska tožnik zahteval šele po razpadu njune intimne zveze. Vprašanje toženkine naivnosti za opredelitev tega razmerja res niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče to oceno sodišča prve stopnje razume v podkrepitev ocene, da bi toženka v vsakem primeru pač ravnala, kot bi predlagal tožnik, saj je bil precej starejši od nje in bolj izkušen v pravno finančnih zadevah. V prid te ocene govori tudi izpovedba priče D. K., toženkinega očeta, da si je tožnica za ustanovitve družbe želela od njega izposoditi 4000 EUR, češ da jih bo takoj dobil nazaj, nato pa mu je sporočila, da denarja ne potrebuje, ker bo vse uredil tožnik. Posojila pa v resnici torej ni bilo.

11. Tožnik nima prav, ko trdi, da je treba pogodbena razmerja med njim in družbo L. presojati ločeno od razmerja med njim in tožnico. Pravilna je ocena, da je šlo za povezana in usklajena ravnanja tožnika, s katerimi je toženka soglašala in ki jih je treba razumeti v medsebojni prepletenosti glede na končni cilj in dogovor med tožnikom in toženko, kot je to pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.

12. Lastništvo posameznih predmetov iz prodajne pogodbe med tožnikom in L. res ni pomembno, vendar pa ugotovitev, da ni šlo v celoti za premoženje družbe, ne moti, pač pa posredno podpira sklep, da je bila prodajna pogodba rezultat dogovora družbenikov, cena pa pretirana, in sicer zato, da prodajalec, družbenik (tožnik), prejme nazaj vložena denarna sredstva za osnovni kapital. 13. Sodišče prve stopnje je glede tega utemeljeno sledilo izpovedbi priče A. K., ki je prepričljivo izpovedal, katere premičnine so bile v času njegovega najema lokala v lasti družbe M., d. d., in zakaj meni, da teh premičnin tožnik od družbe M. ni kupil. Iz tega sledi, da so bile na seznam inventarja v prodajni pogodbi z dne 10. 4. 2014 uvrščene zgolj z namenom določitve višjega zneska kupnine, s čimer bi tožnik lahko črpal gotovino iz družbe L. Tožnik tudi nima prav, ko trdi, da toženka ni prerekala trditev o lastništvu premičnin, saj je ves čas trdila, da so bile na seznamu opreme iz prodajne pogodbe navedene premičnine, ki niso bile last tožnika, kasneje, zlasti še ob zaslišanju A. K., pa se je tudi izkazalo, kdo je lastnik posameznih premičnin v lokalu. Vse to je sicer samo posredno pomembno. Trditve tožnika, da je toženka na podlagi asignacije od družbe L. prejela 6900 EUR, pa z obravnavano zadevo nimajo nobene povezave.

14. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tudi pri presoji obstoja neupravičene obogatitve v predmetno pravdo neutemeljeno vključuje prodajno pogodbo med tožnikom in družbo L., je iz istih razlogov neutemeljen. Samo ponoviti gre, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s prodajno pogodbo prikazal višjo terjatev do družbe L., kot jo je v resnici imel, saj je kupnina vsebovala tudi znesek, ki ga je izročil toženki za vplačilo njenega deleža osnovnega kapital. Tožnik zato ni bil prikrajšan in je tudi njegov zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (za ta znesek) neutemeljen (190. čl. OZ).

15. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel in je v skladu s 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da odgovor na pritožbo toženke ni bil potreben, ker le ponavlja že podane navedbe, zato stroške zanj trpi sama (155. čl. ZPP).