15. 4. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. B., C., na seji 15. aprila 2024

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper II. točko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 6. 2023 se sprejme v obravnavo.

2.Za postopek odločanja o ustavni pritožbi se mladoletnemu otroku pritožnice zaradi zagotovitve njegove pravice do izjave postavi kolizijski skrbnik Mitja Bartenjev, odvetnik v Ljubljani.

3.Stroški kolizijskega skrbnika iz prejšnje točke izreka se krijejo iz proračuna Republike Slovenije.

4.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 25. 1. 2018 se zavrže.

5.Ustavna pritožba zoper I. točko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s I. in III. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 1. 2023 se zavrže.

6.Ustavna pritožba zoper I. točko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi z II., IV., V. in VI. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 1. 2023 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku, v katerem odloča o razvezi zakonske zveze, dodelitvi otroka, stikih in preživnini, mladoletnega otroka z začasno odredbo dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, pritožnici pa nato v različnih obdobjih z več kasnejšimi začasnimi odredbami in z začasno delno sodno poravnavo določalo različen obseg stikov z otrokom. Nazadnje je o stikih odločilo z začasno odredbo z dne 23. 1. 2023, ko je obseg stikov mladoletnega otroka s pritožnico omejilo na vsak drugi vikend od petka popoldne, ko otroka prevzame v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko otroka pripelje v šolo, in nato z začasno odredbo z dne 23. 6. 2023, ko je odločilo, da se stiki med mladoletnim otrokom in materjo do nadaljnjega ne izvajajo, za primer kršitve te začasne odredbe pa določilo denarno kazen v višini 500,00 EUR. S sklepom z dne 23. 1. 2023 je zavrnilo tudi več pritožničinih predlogov, da se ji mladoletni otrok dodeli v varstvo in vzgojo. Višje sodišče je pritožbi zoper oba navedena sklepa zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 18., 22., 23., 25., 53., 54. in 56. člena Ustave ter 3., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Meni tudi, da je z izpodbijanima odločitvama diskriminirana in da je kršeno njeno osebno dostojanstvo.

Pritožnica trdi, da začasna odredba o prepovedi stikov ni ustrezno obrazložena, da je arbitrarna, očitno napačna in brez razumnih pravih argumentov ter da se sodišče do njenih argumentov ni opredelilo. Odločitev naj bi odstopala od sodne prakse. Kršena naj bi ji bila pravica do izjave (sodišče naj ji predloga za izdajo začasne odredbe ne bi vročilo v odgovor, v pravnem pouku pa naj bi namesto možnosti ugovora navedlo le možnost pritožbe). Sodišče prve stopnje naj bi začasno odredbo izdalo v nepravilni sestavi, sklep naj bi izdala sodnica posameznica in ne senat. Sodišči naj bi hudo kršili načelo največje koristi otroka iz 56. člena Ustave. Ukrep popolne ukinitve stikov med otrokom in materjo zaradi zagotovitve popolnega spoštovanja določenega režima stikov naj bi bil nerazumen, saj stike med materjo in otrokom popolnoma ukinja in je otrok ravno zaradi tega ukrepa ogrožen. Pritožnica navaja, da bi bilo spoštovanje začasne odredbe o stikih mogoče doseči z milejšimi ukrepi, kot je npr. denarna kazen (na kar naj bi opozorila tudi v sodnem postopku, pa naj na to navedbo ne bi prejela odgovora). Kršeno naj bi bilo načelo sorazmernosti in načelo najmilejšega ukrepa. Stališče sodišča, da je otrok ogrožen, ker nima rutine oziroma ker se starša ne držita začasne sodne poravnave oziroma začasne odredbe glede stikov, naj bi bilo popolnoma nerazumljivo. Pritožnica očita sodiščema, da nista pretehtali tveganja in znanstveno dokazane škode (v zvezi s tem povzema izsledke številnih raziskav), ki jo povzroči dolgotrajna popolna ločitev otroka od matere. Slednjega naj tudi izvedenka ne bi ocenila. Pritožnica poudarja, da v Družinskem zakoniku (Uradni list RS, št. 15/17, 22/19 in 5/23 – v nadaljevanju DZ) ni podlage za ukinitev stikov staršu, ki se ne drži režima stikov. Trdi, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo mnenja sedemletnega otroka. Mnenja izvedencev, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev, naj bi bila izdelana pred več kot letom dni in tako zastarela, razgovor z otrokom pa naj bi pred šestimi leti opravila le izvedenka dr. Martina Tomori. Pritožnica opozarja na napake v mnenjih, a hkrati poudarja, da iz izvedenskih mnenj in spisa izhaja, da sama otroka ne ogroža, zato ji sodišče stikov že zato ne bi smelo prepovedati. Navaja, da v sodni praksi ni zaslediti primera, da bi se ogrožanje otroka utemeljevalo z nespoštovanjem začasne odredbe glede stikov in starša kaznovalo z ukinitvijo stikov z otrokom zaradi nespoštovanja začasne odredbe. Zatrjuje pristransko vodenje postopka. Navaja, da postopek traja šest let in štiri mesece, da sodba še ni bila izdana, začasna odredba o dodelitvi otroka pa naj bi po petih letih in devetih mesecih dejansko pridobila naravo odločitve o glavni stvari brez izvedenega kontradiktornega postopka. Pojasnjuje, da se postopek že sedem let vrti v krogu očetovega ogrožanja otroka, sodišče zavrača ukrepe za zaščito otroka, zato pritožnica poskuša otroka zaščititi mimo začasnih odredb, sodišče pa jo kaznuje z zmanjševanjem in ukinjanjem stikov. V ustavni pritožbi pritožnica poudarja, da se z otrokom že pet mesecev nista ne videla ne slišala, o otroku ne ve ničesar, ker je oče otroka z njo prekinil vsakršno komunikacijo, telefonski kontakt z materjo pa prepoveduje tudi otroku.

B.Pritožnica nasprotuje tudi začasni odredbi o tem, da se otrok začasno dodeli v varstvo in vzgojo očetu ter zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otroka. Opisuje dogodke, ko naj bi oče ogrožal otroka (očetu očita vožnjo pod vplivom alkohola z otrokom v avtomobilu, puščanje otroka samega v avtomobilu, medtem ko naj bi oče v lokalu užival alkohol, nevarno vožnjo otroka na kolesu, ki se je končala s poškodbo otroka – odrgnino noge, ki je terjala zdravniško oskrbo, nezadostno skrb za uživanje zdravil ob bolezni, prepuščanje otroka babici itd.). Sklene, da je sodišče otroka zaupalo v varstvo in vzgojo nevarnemu staršu, od nje pa zahteva, da spoštuje začasno odredbo in s tem dopušča nevarnost za življenje in telo otroka, kar naj bi bil popoln absurd. Sodišče naj se ne bi ukvarjalo z vprašanjem, kakšen vpliv ima zatrjevano očetovo, za otroka ogrožajoče ravnanje na fizično in psihično počutje otroka. S presojo, da je bila očetova vožnja pod vplivom alkohola enkratni dogodek in da pritožnica ni dokazala, da je oče alkoholik, naj bi sodišče odstopilo od sodne prakse. Pritožnica navaja primere, ko je sodišče enakovrstne okoliščine štelo staršu v škodo. Navaja, da bo Ustavno sodišče moralo opraviti tehtanje (i) pravice otroka do varnosti, zdravja in življenja ter da zanj skrbi skrbna in ljubeča mati, ki otroka ni nikdar ogrožala, (ii) pravice matere, da skrbi za otroka in njegovo varnost, zdravje in življenje ter otroku omogoči lepo in brezskrbno otroštvo ter (iii) pravice očeta do materinega spoštovanja sklepa o začasni odredbi, da bo sam lahko še naprej trpinčil in ogrožal otroka.

5.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 6. 2023 sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za izredno kompleksno družinsko situacijo. Zastavlja se vprašanje, če starša zmoreta v postopku varovati ne le svoje interese, ampak predvsem in najprej koristi mladoletnega otroka, saj so si njuni interesi in interesi mladoletnega otroka vsaj v določenem obsegu v nasprotju. Glede na navedeno je senat ocenil, da je treba mladoletnemu otroku pritožnice v postopku z ustavno pritožbo zagotoviti možnost učinkovitega sodelovanja s postavitvijo kolizijskega skrbnika. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) ne vsebuje pravil o skrbništvu za posebne primere. Zato je senat na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 6. člena ZUstS sprejel sklep o postavitvi kolizijskega skrbnika ob smiselni uporabi petega odstavka 45. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – ZNP-1)[1] oziroma prvega odstavka 269. člena DZ.[2] Senat je sklenil, da se za kolizijskega skrbnika mladoletnemu otroku pritožnice v postopku z ustavno pritožbo določi Mitja Bartenjev, odvetnik v Ljubljani (2. točka izreka). Kolizijski skrbnik je dolžan zavarovati pravice in koristi otroka v tem postopku, zlasti z zagotovitvijo njegove pravice do izjave (22. člen Ustave). Ob smiselni uporabi 279. člena DZ je senat sklenil še, da se stroški kolizijskega skrbnika krijejo iz proračuna Republike Slovenije (3. točka izreka).

7.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 25. 1. 2018 zavrgel, ker je prepozna (4. točka izreka).

8.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s I. in III. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 1. 2023 zavrgel, ker pritožnica nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi (5. točka izreka).

9.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi II., IV., V. in VI. točko sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 1. 2023 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (6. točka izreka).

C.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena, 6. člena ter druge in četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Ta določa: "Če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, sodišče otroku postavi kolizijskega skrbnika."

[2]Ta določa: "Center za socialno delo ali sodišče imenuje kolizijskega skrbnika otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju."

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 141. člena, 154., 156., 161. in 170. člena Družinskega zakonika, 226., 227., 238.e in 238.f člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) ter prvega odstavka 345. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper II. točko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 6. 2023 se zavrne v delu, ki se nanaša na prepoved izvajanja stikov z osebnim srečanjem in druženjem, vključno s stiki pod nadzorom.

4.Točka II sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 6. 2023 se razveljavita v delu, ki se nanaša na stike, ki se izvajajo na drug način kot z osebnim srečanjem in druženjem, in se v tem obsegu vrneta Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

5.Okrožno sodišče v Ljubljani mora o stikih v razveljavljenem delu ponovno odločiti v 15 dneh po vročitvi te odločbe.

6.Do vročitve odločbe iz prejšnje točke izreka pravdnima strankama se uporablja prepoved izvajanja stikov, določena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 6. 2023.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku, v katerem odloča o razvezi zakonske zveze, dodelitvi otroka, stikih in preživnini, mladoletnega otroka z začasno odredbo dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, pritožnici pa nato v različnih obdobjih z več kasnejšimi začasnimi odredbami in z začasno delno sodno poravnavo določalo različen obseg stikov z otrokom. Več kasnejših pritožničinih predlogov, da se ji mladoletni otrok (pre)dodeli v varstvo in vzgojo, je sodišče zavrnilo. Nazadnje je o stikih odločilo z začasno odredbo z dne 23. 6. 2023, ko je stike med mladoletnim otrokom in materjo do nadaljnjega prepovedalo, za primer kršitve te začasne odredbe pa določilo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Višje sodišče je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 18., 22., 23., 25., 53., 54. in 56. člena Ustave ter 3., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni tudi, da je z izpodbijanima odločitvama diskriminirana in da je kršeno njeno osebno dostojanstvo.

3.Pritožnica trdi, da začasna odredba o prepovedi stikov ni ustrezno obrazložena, da je arbitrarna, očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov ter da se sodišče do njenih argumentov ni opredelilo. Odločitev naj bi odstopala od sodne prakse. Kršena naj bi ji bila pravica do izjave (sodišče naj ji predloga za izdajo začasne odredbe ne bi vročilo v odgovor, v pravnem pouku pa naj bi namesto možnosti ugovora navedlo le možnost pritožbe). Sodišče prve stopnje naj bi začasno odredbo izdalo v nepravilni sestavi, sklep naj bi izdala sodnica posameznica in ne senat. Sodišči naj bi hudo kršili načelo največje koristi otroka iz 56. člena Ustave. Ukrep popolne ukinitve stikov med otrokom in materjo zaradi zagotovitve popolnega spoštovanja določenega režima stikov naj bi bil nerazumen, saj stike med materjo in otrokom popolnoma ukinja in je otrok ravno zaradi tega ukrepa ogrožen. Pritožnica navaja, da bi bilo spoštovanje začasne odredbe o stikih mogoče doseči z milejšimi ukrepi, kot je npr. denarna kazen (na kar naj bi opozorila tudi v sodnem postopku, pa naj na to navedbo ne bi prejela odgovora). Kršeno naj bi bilo načelo sorazmernosti in načelo najmilejšega ukrepa. Stališče sodišča, da je otrok ogrožen, ker nima rutine oziroma ker se starša ne držita začasne sodne poravnave oziroma začasne odredbe glede stikov, naj bi bilo popolnoma nerazumljivo. Pritožnica očita sodiščema, da nista pretehtali tveganja in znanstveno dokazane škode (v zvezi s tem povzema izsledke številnih raziskav), ki jo povzroči dolgotrajna popolna ločitev otroka od matere. Slednjega naj tudi izvedenka ne bi ocenila. Pritožnica poudarja, da v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ) ni podlage za ukinitev stikov staršu, ki se ne drži režima stikov. Trdi, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo mnenja sedemletnega otroka. Mnenja izvedencev, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev, naj bi bila izdelana pred več kot letom dni in tako zastarela, razgovor z otrokom pa naj bi pred šestimi leti opravila le izvedenka dr. Martina Tomori. Pritožnica opozarja na napake v mnenjih, a hkrati poudarja, da iz izvedenskih mnenj in spisa izhaja, da sama otroka ne ogroža, zato ji sodišče stikov že zato ne bi smelo prepovedati. Navaja, da v sodni praksi ni zaslediti primera, da bi se ogrožanje otroka utemeljevalo z nespoštovanjem začasne odredbe glede stikov in starša kaznovalo z ukinitvijo stikov z otrokom zaradi nespoštovanja začasne odredbe. Zatrjuje pristransko vodenje postopka. Navaja, da postopek traja šest let in štiri mesece, da sodba še ni bila izdana, začasna odredba o dodelitvi otroka pa naj bi po petih letih in devetih mesecih dejansko pridobila naravo odločitve o glavni stvari brez izvedenega kontradiktornega postopka. Pojasnjuje, da se postopek že sedem let vrti v krogu očetovega ogrožanja otroka (v ustavni pritožbi opisuje dogodke, ko naj bi oče ogrožal otroka), da sodišče zavrača ukrepe za zaščito otroka in ga zato sama poskuša zaščititi mimo začasnih odredb, sodišče pa da jo kaznuje z zmanjševanjem in ukinjanjem stikov. V ustavni pritožbi pritožnica poudarja, da se (v času vložitve ustavne pritožbe) z otrokom že pet mesecev nista ne videla ne slišala in da o otroku ne ve ničesar, ker je oče otroka z njo prekinil vsakršno komunikacijo, telefonski kontakt z materjo pa prepoveduje tudi otroku.

4.Pritožnica hkrati vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti več določb DZ, Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da DZ pogojev za omejitev oziroma ukinitev stikov med otrokom in materjo ter časovnih in prostorskih omejitev tega ukrepa ne določa dovolj natančno in da pojem ogrožanje otroka ni opredeljen natančno, popolno in razumljivo. Sodišču naj bi bilo prepuščeno, da povsem prosto, po lastnem preudarku odloča o ukinitvi stikov med mladoletnim otrokom in staršem, brez predhodnega sodelovanja in posvetovanja s stroko glede koristi otroka. V zakonu naj ne bi bilo nobenih varoval, s katerimi bi zakonodajalec v primeru ogrožanja otroka poskrbel za posebej občutljive skupine otrok v ločitvenih postopkih. Pobudnica meni, da obstajajo vsaj štiri razlage sedmega odstavka 141. člena v zvezi s 161. členom DZ, zaradi česar je določba očitno nejasna in v neskladju z 2. členom Ustave. Pobudnica dalje trdi, da zakon v zvezi z začasno odredbo oziroma izvršbo z vidika pravice do sodnega varstva postavlja pretežke formalne pogoje, saj ne določa roka, v katerem mora sodišče odločiti o ugovoru in o pritožbi, revizija pa v teh postopkih ni dovoljena, kljub temu da začasne odredbe glede na dolžino njihovega trajanja pogosto prevzemajo vlogo meritorne sodbe. Protiustavnost 156. člena in drugega odstavka 157. člena DZ pritožnica utemeljuje z zatrjevanjem, da bosta z nadaljevanjem ukrepa prepovedi stikov oba z otrokom utrpela težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo; njej, ki otroka nikoli ni ogrožala, so stiki z otrokom prepovedani, otrok pa je dodeljen očetu, ki ga je dokazano življenjsko ogrožal. Pobudnica trdi, da sedmi odstavek 141. člena, 154. in 156. člen, drugi odstavek 157. člena ter 161., 170. in 173. člen DZ niso ustavni oziroma je njihova uporaba v nasprotju z Ustavo. Protiustavni naj bi bili tudi 226., 227., 238.e in 238.f člen ZIZ oziroma naj bi bila njihova uporaba v nasprotju z Ustavo, ker sodišče zaradi neizpolnitve obveznosti iz začasne odredbe ne določi denarne kazni, ampak omeji oziroma ukine stike z otrokom, ter 245. člen ZPP, ker sodišče po prejemu odgovora na pritožbo pritožbe več mesecev ne pošlje v reševanje višjemu sodišču.

5.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-116/23 z dne 15. 4. 2024 sprejelo v obravnavo pritožničino ustavno pritožbo zoper II. točko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1920/2023 z dne 13. 12. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 2078/2017 z dne 23. 6. 2023 v delu, ki se nanaša na sklep Višjega sodišča v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča, tj. v delu, ki se nanaša na začasno odredbo glede prepovedi stikov mladoletnega otroka s pritožnico (1. točka izreka navedenega sklepa). Z istim sklepom je senat Ustavnega sodišča mladoletnemu otroku postavil kolizijskega skrbnika. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Višje sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Ljubljani. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz sodnega postopka (otrokovemu očetu) in otrokovemu kolizijskemu skrbniku.

6.Nasprotna stranka iz sodnega postopka (tj. oče mladoletnega otroka) na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorila. Z vlogo z dne 4. 7. 2024 je oče Ustavnemu sodišču poslal poročilo Osnovne šole Č. o dogodku, do katerega naj bi prišlo 27. 5. 2024, ko je bil otrok v šoli v naravi v D., Republika Hrvaška. K otroku naj bi pristopila pritožnica in ga poskusila prepričati, naj gre z njo. Otrokov oče je izrazil zaupanje, da bo Ustavno sodišče v svoji odločitvi zasledovalo otrokove koristi in otroku omogočilo mirno odraščanje.

7.Kolizijski skrbnik v svoji izjavi ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je začasno ukinilo stike med materjo in mladoletnim otrokom, tudi slednjemu začasno odvzelo pravico do stikov s svojo materjo. Meni, da gre za intenziven poseg v pravico mladoletnega otroka. Ocenjuje, da bo v okoliščinah konkretnega primera treba pretehtati, ali je tak poseg dejansko v otrokovo največjo korist, in v zvezi s tem odgovoriti na vprašanje, ali je mladoletni otrok zaradi začasno ukinjenih stikov z materjo ogrožen. Ob tem kolizijski skrbnik ugotavlja, da je upoštevajoč otrokovo pravico do obeh staršev mladoletni otrok do neke mere ogrožen zaradi izpodbijane odločitve, brez dvoma pa tudi zaradi izjemno težke in neurejene družinske situacije. Ustavno sodišče, tako kolizijski skrbnik, naj pri odločanju o ustavni pritožbi ob morebitni koliziji pritožničinih in otrokovih pravic upošteva, da imajo otrokove pravice prednost, pritožnica pa naj izkaže, da morebitna ugotovitev kršitve njenih ustavnih pravic ne bi pomenila kršitve pravic mladoletnega otroka.

8.Ustavno sodišče je izjavo kolizijskega skrbnika poslalo pritožnici in nasprotni stranki iz sodnega postopka.

9.Pritožnica je na navedbe kolizijskega skrbnika odgovorila in jih označila za pavšalne. Navaja, da kolizijski skrbnik ni pojasnil, v čem naj bi bilo nasprotje interesov med otokom in njo, ki je bila vedno skrbna in vzorna mati. Slednje naj bi izhajalo iz podatkov v spisu, pri čemer pritožnica posebej izpostavi psihiatrični izvid in strokovno mnenje prim. Dušana Žagarja, dr. med., z dne 16. 1. 2023. Kolizijski skrbnik naj bi spregledal izkazano očetovo ogrožanje otroka, ko naj bi ga v vinjenem stanju vozil v avtomobilu, ga z nepravilno vožnjo na kolesu poškodoval ter z dovoljenjem za potovanje bolnega otroka v Španijo pri slednjem tvegal zdravstveni zaplet. Pritožnica poudarja, da ni kolizije med njenimi in otrokovimi interesi, saj želi otroka le zavarovati pred očetom, ki ga dokazano ogroža. Sodišče naj bi ji brez zakonske podlage, zgolj zato, ker je s skrbnim in odgovornim ravnanjem otroka želela zavarovati pred očetom, med drugim tudi s kršenjem začasne odredbe, izdane v škodo otroka, v nasprotju z načelom največje otrokove koristi popolnoma onemogočilo izvrševanje pravice iz 54. člena Ustave.

10.Nasprotna stranka iz sodnega postopka se o navedbah v izjavi kolizijskega skrbnika ni izjavila.

B. – I.

Odločitev o pobudi

Odločitev o delni zavrnitvi pobude

11.Pobudnica trdi, da DZ ne določa dovolj natančno pogojev za izrek ukrepa prepovedi stikov mladoletnega otroka s staršem (173. člen DZ) in da pojem ogroženost otroka v zakonu ni dovolj natančno opredeljen (drugi odstavek 157. člena DZ).

12.Ustavno sodišče pobudo zavrne, če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (drugi odstavek 26. člena ZUstS).

13.Člen 173 DZ v prvem odstavku določa, da lahko sodišče enemu ali obema staršema (pa tudi osebi, ki je s sodno odločbo ali sodno poravnavo pridobila pravico do stikov) omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi, pri čemer lahko sodišče tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati koristi otroka. Drugi odstavek 173. člena DZ pa določa, pod katerimi pogoji je dopustna odločitev o izvajanju stikov z otrokom pod nadzorom. Pojem ogroženost otroka DZ opredeljuje v drugem in tretjem odstavku 157. člena, pojem otrokova korist pa v tretjem odstavku 7. člena.

14.Po drugem odstavku 157. člena DZ se šteje, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Tretji odstavek 157. člena DZ dodatno pojasnjuje, da pojem škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju otroka ali na otrokovem premoženju.

15.Pojem otrokova ogroženost, kot temeljni pogoj za poseg države v družinska razmerja, DZ definira opisno, s postavitvijo pravnih standardov, ki jih ob odločanju glede na vsakokratne okoliščine zapolnijo sodišča. Ugotovljen mora biti obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek, (grozeča) škoda pa mora izvirati iz (aktivnega ali pasivnega) ravnanja staršev. Ker katalog pojavnih oblik ogrožanja otroka, neustreznih ravnanj staršev in škode ni končen, v praksi se namreč lahko pojavijo nove oblike ogrožanja otroka, vseh vrst ogroženosti otroka v zakonu že po naravi stvari ni mogoče opredeliti vnaprej ali celo našteti taksativno. Oblikovanje vsebinsko odprtega pogoja ogroženosti otroka je ustrezno, saj zakonodajalec z naštevanjem posameznih primerov ogroženosti ne bi mogel zajeti vseh za otroka ogrožajočih situacij, do katerih lahko pride v praksi,[1] in posledično tudi ne primerov, ki narekujejo omejitev ali odvzem pravice do stikov.

16.Glede na navedeno in ker pobudnica svojih trditev, da izpodbijani določbi DZ nista dovolj natančno opredeljeni, podrobneje ne obdela, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 157. člena in 173. člena DZ zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

Odločitev o delnem zavrženju pobude

17.Pobudnica trdi, da je sedmi odstavek 141. člena DZ[2] mogoče razlagati na vsaj štiri načine, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave. Pobudnica nejasnost pripisuje tudi prvemu odstavku 141. člena DZ, a svoje navedbe posebej ne utemelji, zato je Ustavno sodišče štelo, da te določbe ne izpodbija.

18.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Ta je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS). Izpodbijana določba ne učinkuje neposredno, prav tako na njej tudi ne temelji z ustavno pritožbo izpodbijana odločitev (prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Ker pobudnica ni izkazala pravnega interesa za vloženo pobudo, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 141. člena DZ zavrglo (2. točka izreka).

19.Členom 154, 156, 161 in 170 DZ, 226., 227., 238.e in 238.f členu ZIZ ter 345. členu ZPP[3] pobudnica očita, da so protiustavni oziroma da je uporaba zakona v nasprotju z Ustavo.

20.ZUstS v drugem odstavku 24.b člena v zvezi s prvim odstavkom 24.b člena določa, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati razloge neskladnosti izpodbijanega zakona z Ustavo (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS in Priloga II Poslovnika Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20). Pobudnik mora torej jasno navesti, v čem je protiustavnost izpodbijanega zakona (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-314/12 z dne 30. 10. 2013). Očitane protiustavnosti zakona namreč ni mogoče utemeljiti zgolj s trditvijo, da je ta protiustaven (tako v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-165/13 z dne 16. 1. 2014), prav tako tudi ne z očitki na račun ravnanja sodišča. Ker drugih razlogov pobudnica ne navede, pobuda ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev, zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 154., 156., 161. in 170. člena DZ, 226., 227., 238.e in 238.f člena ZIZ ter prvega odstavka 345. člena ZPP na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS zavrglo (2. točka izreka).

B. – II.

Odločitev o ustavni pritožbi

Obseg preizkusa

21.Ustavno sodišče v tej zadevi odloča o ustavni pritožbi le v delu, v katerem je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, tj. zoper pravnomočno odločitev sodišč v zvezi z začasno odredbo o popolni prepovedi stikov mladoletnega otroka z materjo. S sklepom št. Up-116/24 z dne 15. 4. 2024 je ustavno pritožbo zoper začasno odredbo o omejitvi stikov in zoper začasno odredbo o dodelitvi otroka zavrglo (4. in 5. točka izreka navedenega sklepa), ustavne pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otroka pa ni sprejelo v obravnavo (6. točka izreka navedenega sklepa).

22.Pritožnica zatrjuje, da so ji bila v postopku z začasno odredbo kršena ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter pravica do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave ter meni, da je z izpodbijanima odločitvama diskriminirana in da je kršeno njeno osebno dostojanstvo. Glede na vsebino očitkov v ustavni pritožbi, ki v pretežni meri predstavljajo zatrjevanje kršitve pravice do družinskega življenja, je Ustavno sodišče očitka o kršitvi 14. in 35. člena Ustave preizkusilo z vidika morebitne kršitve 54. člena Ustave, kršitev 18. člena Ustave pa pritožnica zgolj zatrjuje, a je podrobneje ne utemelji.

Splošna ustavnopravna izhodišča za presojo začasne odredbe glede prepovedi stikov mladoletnega otroka z materjo

23.Prvi odstavek 54. člena Ustave varuje starševstvo. Skladno s prvim stavkom te ustavne določbe imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Skladno z drugim stavkom te ustavne določbe se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starševska pravica (pravna izraza zanjo sta starševska skrb in pravica do osebnih stikov) ima korelat v dolžnosti države, da neutemeljeno ne posega v to pravico, pa tudi v njeni dolžnosti, da staršem pomaga pri varstvu in vzgoji otrok.[4] Ta dolžnost izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, na podlagi katerega država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, ter iz 56. člena Ustave, skladno s katerim uživajo otroci posebno varstvo in skrb. S tem posebnim varstvom se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja.[5]

24.Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Otrok ima po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da ti zanj skrbijo (prvi odstavek 7. člena KOP). Države pogodbenice se na podlagi 8. člena KOP zavezujejo, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, vštevši državljanstvo, ime in družinska razmerja, v skladu z zakoni in brez nezakonitega vmešavanja. Če je otrok nezakonito prikrajšan za nekatere ali vse elemente svoje identitete, pa bodo države pogodbenice zagotovile ustrezno pomoč in varstvo, da bo svojo identiteto čim prej vzpostavil. Skladno z 9. členom KOP države pogodbenice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim zakonom in postopki pristojne oblasti v sodnem postopku odločijo, da je takšna ločitev nujna za otrokovo korist. Države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Skladno z 19. členom KOP so države pogodbenice dolžne z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovati otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja. Takšni zaščitni ukrepi naj, če je to primerno, vključujejo učinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku in tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo potrebno podporo, kakor tudi druge oblike zaščite ter ugotavljanje, obveščanje, prijavljanje, preiskovanje, obravnavanje in spremljanje primerov nasilja nad otrokom, in če je to potrebno, poseg sodišča.[6]

25.Pravica do družinskega življenja je varovana tudi v okviru 8. člena EKČP, katerega zahteve prav tako napolnjujejo, skladno z 8. členom Ustave, vsebino prvega odstavka 54. člena Ustave, kolikor gre za procesne vidike te pravice, v zvezi z 22. členom Ustave. Vzajemno uživanje staršev in otrok v družbi drug drugega je eden temeljnih elementov te pravice. Zato pomeni ukrep ločitve otroka od staršev poseg v to pravico, ki je lahko dopusten le, če je v skladu z zakonom, če zasleduje legitimni cilj in če ga je mogoče šteti za nujnega v demokratični družbi.[7] ESČP poudarja, da je treba med interesi otroka in interesi staršev vzpostaviti pravično ravnovesje, pri tem pa je treba koristim otroka, ki lahko glede na njihovo vrsto in pomen prevladajo nad interesi staršev, pripisati posebno težo.[8] Pri odločanju v zadevah, ki se nanašajo na otroka, je namreč največja korist otroka ključnega pomena.[9] Največja otrokova korist praviloma narekuje ohranitev vezi otroka z družino in narediti je treba vse za ohranitev osebnih odnosov. Po drugi strani pa je v največjo korist otroka, da se mu zagotovi razvoj v zdravem okolju, in starši na podlagi 8. člena EKČP ne morejo biti upravičeni do ukrepov, ki bi škodovali otrokovemu zdravju in razvoju. Otrok naj ne bi bil ločen od staršev proti njihovi volji, razen če je takšna ločitev v otrokovo največjo korist.[10] Pomemben vidik, na katerega v zvezi z ločenostjo otroka od staršev opozarja ESČP, je potek časa, ki ima lahko nepopravljive posledice za odnos med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi, ter lahko zlasti v primerih njune dolgotrajnejše ločenosti na koncu privede do odločitve, ko potreba po ohranitvi dejanske družinske situacije v imenu otrokove največje koristi prevlada nad interesom starša po ponovni združitvi družine.[11] Medtem ko sodišča uživajo široko polje presoje, ko gre za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, so nadaljnje omejitve, kot npr. omejitev pravice do stikov otroka s starši, podvržene strožji kontroli ESČP, saj take odločitve lahko v večji meri okrnijo ohranjanje vezi med (mlajšim) otrokom in enim ali obema staršema.[12] Od okoliščin posameznega primera je odvisno, ali so bili v postopku odločanja dovolj zavarovani tudi interesi staršev.[13]

26.Pravico do poštenega obravnavanja v postopku pred sodišči strankam zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča vsebuje ta ustavna določba več človekovih pravic, med drugim pravico do izjavljanja oziroma do kontradiktornega postopka, ki zagotavlja, da bo stranka ne le objekt, ampak subjekt državnega odločanja,[14] pravico do enakopravnosti strank v dokaznem postopku oziroma do enakosti orožij[15] in pravico do obrazložene sodne odločbe.[16] Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh sodnih postopkih – tudi v postopku izdaje začasne odredbe.[17] Vendar so v postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi posebnosti, ki izhajajo iz njihove narave, utemeljena in dopustna nekatera odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je v zvezi s procesnimi jamstvi 22. člena Ustave v postopku zavarovanja z začasno odredbo (praviloma prav v družinskih sporih, vendar glede varstva in vzgoje) doslej sprejelo naslednja stališča: (1) V postopkih za izdajo začasnih odredb je zaradi učinkovitosti izdane začasne odredbe dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo odredbe, temveč šele v postopku z ugovorom.[18] (2) Ni nesprejemljivo z vidika 22. člena Ustave, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov.[19] (3) Vendar dejstvo, da zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen, ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo, in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo.[20] (4) Navedeno še toliko bolj velja za začasne odredbe, s katerimi se odloča o družinskih sporih (o varstvu in vzgoji otroka), ki kljub svoji začasni naravi navadno ostajajo v pravni veljavi dalj časa, zaradi česar imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev. Zato je toliko bolj pomembno, da se pri njih v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo, in da se odločitev sodišča tudi ustrezno obrazloži. Ta odločitev sodišča je namreč kljub svoji začasni naravi takšna, da lahko močno in trajno prizadene ne samo interese pravdnih strank (staršev), temveč tudi interese in koristi otroka, ki po 56. členu Ustave uživa še prav posebno varstvo in skrb države.[21]

Oris upoštevne zakonske ureditve

27.Pravica do stikov izhaja iz 53. in 54. člena Ustave, podrobneje pa otrokove stike s starši opredeljuje 141. člen DZ. Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba starša imata pravico do stikov z otrokom, s stiki pa se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek 141. člena DZ). Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (prim. drugi odstavek 141. člena DZ). Stikov, ki otroku niso v korist, starši ne morejo izsiliti. Stiki morajo biti otroku v korist tako po obsegu kot po načinu izvrševanja stikov.[22] Če se starši ne sporazumejo, o stikih odloči sodišče (peti odstavek 141. člena DZ), ki lahko pravico do stikov tudi odvzame ali omeji v skladu s 173. členom DZ (šesti odstavek 141. člena DZ) in izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ).

28.Načelo otrokove koristi je urejeno v 7. členu DZ. Starši, ki imajo pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi, so k skrbi za otroka zavezani v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Po tretjem odstavku 7. člena DZ starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. DZ daje smernice za napolnjevanje otrokove koristi v obliki generalne klavzule, sodišče pa mora ta pravni standard v vsakokratnem primeru napolniti s konkretnimi ugotovitvami o starših, njihovem odnosu do otroka, njihovih vzgojnih in moralnih kvalitetah (vključno z osebnostnimi lastnostmi staršev in njihovimi vzgojnimi sposobnostmi), potrebah otroka, njegovem odnosu do staršev in navezanosti nanje, njegovih željah in drugih okoliščinah primera. Kot otrokova korist se upoštevata predvsem prepoznavanje in zadovoljevanje otrokovih potreb, s tem pa sta povezana določeno odpovedovanje staršev in prilagoditev njihovega vedenja potrebam otroka.[23]

29.S stiki se v prvi vrsti zagotavljajo otrokove koristi. Sodišče lahko odloči tudi, da se stiki staršu odvzamejo ali omejijo, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka (prvi odstavek 173. člena DZ). Zaradi začasnega varstva koristi otroka lahko sodišče stike prepove ali omeji tudi z začasno odredbo (tretja alineja prvega odstavka 162. člena DZ). Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ). Pri izbiri vrste začasne odredbe in oblikovanju njene vsebine sodišče skladno z načelom najmilejšega ukrepa izbere tisto vrsto začasne odredbe oziroma njeno vsebino oblikuje tako, da bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi.[24] Tako lahko sodišče skladno s pooblastilom v prvem odstavku 173. člena DZ stike omeji oziroma le delno prepove tudi tako, da potekajo pod nadzorom (slednje le pod pogoji, določenimi v 163. členu DZ) ali na drugačen način brez osebnega srečanja, kot npr. preko telefona, s pisno komunikacijo (pisma, elektronska pošta, kratka sporočila), preko videoklica ali z uporabo drugih tehnologij. Začasno odredbo sodišče lahko izda tudi brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja (drugi odstavek 158. člena Ustave). Sodišče ni vezano na izrek predlaganega ukrepa, izreče lahko milejši ali strožji ukrep od predlaganega, če pa se okoliščine med trajanjem izreka bistveno spremenijo, lahko sodišče ukrep spremeni, izreče drugega ali odloči, da ukrep preneha. Pravnomočno sodno odločbo o ukrepu za varstvo koristi otroka sodišče pošlje pristojnemu CSD, ki spremlja izvajanje ukrepa (drugi odstavek 160. člena DZ), in o okoliščinah v zvezi z otrokom, na katerega se izrečeni ukrep nanaša, poroča sodišču.

30.V obravnavani zadevi je bil otrok z začasno odredbo dodeljen v varstvo in vzgojo očetu, določeni pa so bili tudi stiki otroka s pritožnico. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožnici prepovedalo vse stike z otrokom, ker je presodilo, da je zaradi njenega samovoljnega izvrševanja stikov oziroma zaradi nespoštovanja s sodno poravnavo in kasneje z začasno odredbo določenega režima stikov otrok ogrožen. Svojo odločitev je oprlo na gradivo v spisu, na mnenje CSD in na izvedenska mnenja treh izvedencev. Pojasnilo je, da pritožnica prihaja v šolo po otroka tudi, kadar nima stikov, in otroka vrne očetu isti dan ali šele čez več dni, da prihaja ponj takoj po kosilu ali celo pred tem in s tem otroku krati druženje s sošolci po pouku, da ga brez upravičenega razloga ne pripelje v šolo in da je otroka kljub prepovedi odpeljala na Hrvaško in ga tam zadrževala. Dalje je pojasnilo, da se pritožnica ne ozira na otrokove potrebe oziroma jih sploh ne prepozna in ne razume, da otroka na ta način ogroža v njegovem normalnem razvoju. Z opisanim ravnanjem pritožnica po presoji sodišča otroku preprečuje stike z očetom, na katerega je otrok navezan, otroka spravlja v čustveno stisko in negotovost ter ruši njegovo stabilnost in zaupanje v predvidljivost dogajanja. Sodišče je dalje ugotovilo, da pritožnica otroka s svojim ravnanjem psihično obremenjuje, s tem pa škoduje njegovemu duševnemu zdravju in normalnemu psihofizičnemu razvoju. Začasno odredbo je izdalo ob upoštevanju, da je začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki nujen ukrep, ko je zaradi ogroženosti otroka treba začasno urediti sporna razmerja, ob sledenju načelu najmilejšega ukrepa in ob zavedanju, da otroka omejitev stikov z drugim staršem prizadene. Sodišče je pojasnilo, da stiki pod nadzorom ne bi pripomogli k izboljšanju situacije oziroma bi, glede na pritožničino psihično stanje v času pred izdajo sklepa, zelo verjetno vodili v že videno situacijo, ko pritožnica po končanem stiku otroka ni spustila, v nadaljevanju pa ga je ugrabila. Ob upoštevanju preteklega dogajanja je sodišče presodilo, da noben milejši ukrep ne pride več v poštev.

31.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da pritožnica s svojim ravnanjem otroku škoduje do te mere, da je mogoče začasno varstvo njegovih koristi doseči le z začasno prepovedjo stikov. Pri odločitvi je izpostavilo pritožničino stopnjevano kršenje začasnih odredb, ki ruši ravnovesje otroka, povečano tveganje za ponovne poskuse odtujitve otroka, že opaženo odtujevanje otroka od očeta, poslabšano pritožničino zdravstveno stanje in dejstvo, da pritožnica ne sprejema pomoči, ter za otrokov razvoj zelo škodljiv obstoj utemeljenega suma na indoktrinacijo otroka kot obliko čustvene zlorabe.

Presoja ustavne dopustnosti posega v pravico staršev iz 54. člena Ustave

32.Pritožnica v ustavni pritožbi med drugim trdi, da izpodbijana odločitev ni ustrezno obrazložena in da popolna prepoved stikov prekomerno posega v njen pravni položaj, varovan s 54. členom Ustave. Otrok naj bi bil ogrožen ravno zaradi tega ukrepa. Pritožnica poudarja, da se z otrokom (v času vložitve ustavne pritožbe) že pet mesecev nista ne videla ne slišala in da o otroku ne ve ničesar, ker je oče otroka z njo prekinil vsakršno komunikacijo, telefonski kontakt z materjo pa prepoveduje tudi otroku. Ustavno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali obrazložitev izpodbijane odločitve ustreza zahtevam po obrazloženosti, ki v sporih iz razmerij med starši in otroki izhajajo iz 22. člena Ustave in iz procesnega vidika 54. člena Ustave.

33.Ustavno sodišče pri presoji izhaja iz prvega odstavka 173. člena DZ, po katerem lahko sodišče staršu pravico do stikov z otrokom omeji ali odvzame, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Če je le tako mogoče varovati korist otroka, lahko sodišče tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače. Iz te določbe izhaja, da lahko sodišče staršu pravico do stikov odvzame v celoti, lahko pa to pravico le omeji. Stike je možno omejiti po obsegu ali glede na način izvajanja. DZ tako razlikuje med stiki z osebnim srečanjem in druženjem (ti se lahko izvajajo tudi pod nadzorom, pri čemer je začasno odredbo o izvajanju stikov pod nadzorom možno izdati le pod pogoji iz 163. člena DZ, ki določa, da se stiki na ta način lahko izvajajo največ dve uri na teden, začasna odredba pa lahko traja največ 9 mesecev in je ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati) in med stiki, ki se izvajajo na druge načine. Na druge načine se stiki lahko izvajajo npr. s pisno komunikacijo (preko pisem, kratkih pisnih sporočil[27] ali elektronske pošte),[28] preko telefonskih[29] ali video klicev[30] ali z uporabo drugih tehnologij.[31]

34.Sodišče je z izpodbijano odločitvijo do nadaljnjega prepovedalo izvajanje vseh stikov med pritožnico in otrokom, pri čemer je izrecno pojasnilo, zakaj tudi stiki pod nadzorom v okoliščinah obravnavanega primera niso ustrezna rešitev in da noben milejši ukrep ne pride več v poštev (39. točka obrazložitve). Upoštevajoc v prejšnji točki obrazložitve opisano izhodišče, je Ustavno sodišče v nadaljevanju ločeno preizkusilo izpodbijano odločitev v delu, ki se nanaša na prepoved stikov z osebnim srečanjem in druženjem (vključno s prepovedjo stikov pod nadzorom), in v delu, ki se nanaša na prepoved stikov, ki se izvajajo na druge načine.

a) Prepoved stikov z osebnim srečanjem in druženjem (odločitev o delni zavrnitvi ustavne pritožbe)

35.Z izpodbijano odločitevjo je sodišče prepovedalo vsakršen stik z osebnim srečanjem ali druženjem pritožnice z otrokom, vključno s stiki pod nadzorom. Pri odločanju je izhajalo iz največje koristi mladoletnega otroka, ki je, ko gre za stike s staršem, s katerim otrok ne živi, po eni strani v tem, da otrok ohranja in neguje povezavo s tem staršem, da ne pride do odtujitve, in po drugi strani v tem, da se otroku za odraščanje omogoči varno in predvidljivo okolje. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da pritožnica krši z začasno odredbo določen režim stikov, tako da hodi po otroka v šolo ob dneh, ko nima stikov, in ga očetu vrne bodisi isti dan bodisi čez nekaj dni, da otroka kljub prepovedi odpelje na Hrvaško in ga tam zadržuje, da otroka brez upravičenega razloga ne pripelje v šolo in se tudi sicer ne ozira na njegove druge želje in potrebe, je presodilo, da pritožnica otroku ne zagotavlja varnega in predvidljivega okolja, temveč ga nasprotno spravlja v čustveno stisko in negotovost ter ruši njegovo stabilnost in zaupanje v predvidljivost dogajanja. Presodilo je, da s samovoljnim izvrševanjem stikov pritožnica otroka psihično obremenjuje, škoduje njegovemu duševnemu zdravju in normalnemu psihofizičnemu razvoju ter s takšnim ravnanjem otroka ogroža do te mere, da je potrebna intervencija sodišča v obliki začasne prepovedi osebnih stikov med pritožnico in otrokom. Sodišče je pojasnilo tudi, zakaj ne pride v poštev milejši ukrep začasnega izvajanja stikov z otrokom pod nadzorom po 163. členu DZ.

36.Ustavno sodišče zato ocenjuje, da razumno in prepričljivo obrazložena odločitev sodišč, oprta tudi na mnenje CSD in mnenja izvedencev, izpolnjuje zahteve, ki za obrazloženo sodno odločbo izhajajo iz ustaljene ustavnosodne presoje (prim. 26. točko obrazložitve te odločbe). Glede na navedeno je Ustavno sodišče zavrnilo pritožničin očitek, da izpodbijana začasna odredba o prepovedi stikov v delu, ki se nanaša na stike z osebnim srečanjem ali druženjem pritožnice z otrokom, vključno s stiki pod nadzorom, ni ustrezno obrazložena. Neutemeljen je tudi očitek o arbitrarnosti odločitve.

37.Prepoved stikov z otrokom nedvomno pomeni omejitev pritožničine pravice iz 54. člena Ustave. Glede na trditev pritožnice, da gre v obravnavanem primeru za prekomeren ukrep, mora Ustavno sodišče presoditi tudi, ali je poseg v pravice in dolžnosti staršev dopusten zaradi ustavnega varstva otroka in njegovih pravic (56. člen Ustave). Skladno z drugim stavkom 54. člena Ustave se namreč lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Varstvo otrokovih koristi je edini legitimni razlog za omejevanje starševskih pravic in dolžnosti.

38.Sodišči sta pojem otrokova korist oprli na stališče, da otrok za odraščanje potrebuje varno in predvidljivo okolje, ki mu ga pritožnica s svojim ravnanjem ne zagotavlja. V ugotovljeno dejansko stanje Ustavno sodišče v okviru postopka z ustavno pritožbo ne more posegati, pa tudi sicer pritožnica ne trdi, da v za to odločitev upoštevnem obsegu dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Pritožnica v ustavni pritožbi samovoljnega izvajanja stikov mimo določenega urnika ne zanika, a trdi, da otroka ne ogroža in da takšnega podatka tudi ni v spisu. Stališče sodišča, da je otrok ogrožen, ker nima rutine oziroma ker se starša ne držita začasne sodne poravnave oziroma začasne odredbe glede stikov, pritožnica označi za popolnoma nerazumljivo, vendar ji Ustavno sodišče ne more slediti. Sodišče namreč stikov ni prepovedalo zaradi izvrševanja stikov mimo začasne odredbe samega po sebi, temveč ker je presodilo (in obrazložilo), da tak način izvrševanja stikov mladoletnega otroka psihično obremenjuje in posledično ogroža njegov razvoj. Medtem ko sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ogroženost otroka prepozna v tem, da mu mati ni sposobna zagotoviti predvidljivega okolja, pomembnega za njegov zdrav psihofizični razvoj, pritožnica ogrožanje otroka razume zlasti v fizičnem smislu in trdi, da otroka ogroža oče, ter v ustavni pritožbi opisuje dogodke, ko naj bi do takšnega ogrožanja prišlo. Ustavno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da so bile te trditve predmet drugih sodnih odločb, zoper katere je pritožnica prav tako vložila ustavno pritožbo, a je Ustavno sodišče v tem delu ni sprejelo v obravnavo (sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-116/24 z dne 15. 4. 2024), zato se do teh trditev na tem mestu ponovno ne opredeljuje.

39.DZ prepovedi stikov res ne določa izrecno za primer nespoštovanja odločbe o stikih, kot trdi pritožnica. Vendar 173. člen DZ razlogov za omejitev ali odvzem pravice do stikov tudi sicer ne določa taksativno, pač pa splošneje, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov dovolj zavarovati njegove koristi, vsebino teh pravnih standardov pa ob odločanju glede na vsakokratne okoliščine zapolnijo sodišča.

40.Za presojo obravnavane zadeve je bistveno vprašanje, ali je začasna odredba o prepovedi stikov pritožnice z otrokom v obravnavanem primeru utemeljena z obstojem okoliščin, ki terjajo, da skrb za varstvo največje otrokove koristi prevlada nad pravicami starša. Po presoji sodišč pritožnica s samovoljnim izvrševanjem začasne odredbe o stikih otroku ne zagotavlja varnega in predvidljivega okolja za odraščanje, otrok, ki ga pritožničino ravnanje spravlja v hudo čustveno stisko, pa je zaradi njenega ravnanja ogrožen. Sodišče je stike prepovedalo ob zavedanju, da je v korist mladoletnega otroka, da ima stike z obema staršema, in da ga omejitev stikov z drugim staršem prizadene. Vendar je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je pritožničino ogrožanje otroka kljub predhodnim (milejšim) ukrepom stopnjevalo, ocenilo, da je otrokove koristi v zadostni meri mogoče zavarovati le z začasnim odvzemom pravice do stikov pritožnici. Nujnost začasnega odvzema pravice do stikov je potrdilo in dodatno utemeljilo Višje sodišče, ki je poudarilo (pred tem na prvi stopnji ugotovljeno okoliščino), da se pritožnica pri vztrajnem ponavljanju kršitev začasne odredbe ne ozira na otrokove potrebe oziroma jih niti ne prepozna ter da je njeno zdravstveno stanje poslabšano, a ji ni možno pomagati, ker zavrača vsakršno pomoč. Kot pomembno okoliščino sta obe sodišči poudarili tudi povečano tveganje za ponovne poskuse odtujitve otroka in utemeljen sum na indoktrinacijo otroka kot obliko čustvene zlorabe. Stališče sodišč, da je koristi mladoletnega otroka v zadostni meri mogoče zavarovati le z začasnim odvzemom pravice do stikov pritožnici, kolikor se nanaša na stike z osebnim srečanjem in druženjem, glede na vse navedeno ne krši pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave, presoja sodišč pa je utemeljena s skrbjo za zavarovanje največje otrokove koristi. Drugačne odločitve pritožnica tudi ne more doseči z zatrjevanjem, da s svojim ravnanjem v nasprotju z izdanimi začasnimi odredbami poskuša zgolj zaščititi otroka, saj sodišče ukrepe za zaščito otroka zavrača.

41.Neutemeljeni so tudi očitki o odstopu od sodne prakse, kršitvi pravice do izjave, nepravilni izvedbi dokaza z izvedencem in nepravilni sestavi sodišča. Dejstvo, da pritožnica v sodni praksi ni zasledila primera, ko bi sodišče staršu odvzelo pravico do stikov zaradi nespoštovanja začasne odredbe o stikih, ne zadošča za sklep o odstopu od sodne prakse. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave je pritožnici že Višje sodišče pojasnilo (10. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča), da je bil predlog za izdajo začasne odredbe s kasnejšo dopolnitvijo vročen njeni pooblaščenki pred izdajo začasne odredbe, dve kasnejši vlogi pa skupaj s sklepom o začasni odredbi, do česar se pritožnica v ustavni pritožbi argumentirano ne opredeli. Očitno neutemeljen je tudi očitek o nepravilni sestavi sodišča. Člen 34 ZPP, po katerem v sporih o varstvu in vzgoji otrok sodi senat, je bil namreč črtan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – ZPP-D). V zvezi z očitkom, da sta sodišči odločili "mimo glasu" sedemletnega otroka, Ustavno sodišče pojasnjuje, da lahko sodišče odloči, da v konkretnem postopku zavarovanja ne bo pridobilo mnenja otroka, in izda začasno odredbo brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja (drugi odstavek 158. člena DZ). Izpodbijana odločitev je oprta tudi na mnenja treh izvedencev, ki jih pritožnica zavrača kot zastarela in nestrokovna. Ker v mnenjih glede vprašanja, ali je otrok zaradi pritožničinega ravnanja ogrožen, ni očitnih razhajanj (in teh v ustavni pritožbi ne predstavi niti pritožnica), Ustavno sodišče ocenjuje, da je v tem pogledu, čeprav nobeno od mnenj res ni bilo pridobljeno neposredno pred izdajo izpodbijanega sklepa, zadoščeno dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku izdaje začasne odredbe in je dosežen, ko več argumentov govori za obstoj nekega dejstva kot tistih proti.

42.Ker niso podane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na prepoved izvajanja stikov z osebnim srečanjem in druženjem, vključno s prepovedjo izvajanja stikov pod nadzorom, zavrnilo (3. točka izreka).

b) Prepoved stikov, kolikor se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, temveč na drug(e) način(e) (odločitev o delni razveljavitvi)

43.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stiki med pritožnico in otrokom do nadaljnjega ne izvajajo. Popolna ukinitev stika je skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otrok ni mogoče zavarovati z milejšim ukrepom. Kot izhaja iz prvega odstavka 173. člena DZ, lahko sodišče pravico do stikov odvzame, lahko pa jo le omeji ali odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka. Presojo sodišča, da v obravnavanem primeru noben milejši ukrep ne pride več v poštev, je tako razumeti, da izpodbijana začasna odredba pritožnici prepoveduje vsakršen stik z otrokom, torej tudi stike, ki se ne bi izvajali z osebnim srečanjem in druženjem, temveč na drug način (prim. 33. točko obrazložitve). Pritožničin očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločitve in prekomernosti izrečenega ukrepa se nanaša tudi na ta del odločitve.

44.Izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odredi stike pod nadzorom ali jih prepove, je predlagal otrokov oče. Vendar sodišče v sporih med starši in otroki, čeprav se je postopek začel na predlog stranke, s tem predlogom ni omejeno, saj je začasne odredbe mogoče zaradi varstva koristi otrok izdati tudi po uradni dolžnosti. Tako je sodišče ravnalo tudi v obravnavani zadevi. Iz izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče začasno odredbo izdalo na predlog tožeče stranke in po uradni dolžnosti. Vendar dejstvo, da lahko sodišče začasno odredbo izda tudi po uradni dolžnosti, ne vpliva na zahtevo po obrazložitvi sklepa o (ne)izdaji začasne odredbe. Obrazloženost sodne odločbe, tudi sklepa o začasni odredbi, je element pravice do poštenega sojenja in je še posebej pomembna v občutljivih sodnih postopkih, kakršni so postopki v družinskih sporih. V obravnavani zadevi mora Ustavno sodišče tako odgovoriti še na vprašanje, ali je izpodbijana odločitev ustrezno obrazložena tudi v delu, ki presega prepoved stikov z osebnim srečanjem in druženjem.

45.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo predvsem razlogi, zakaj ob ugotovljeni zlasti iz pritožničinega samovoljnega izvrševanja stikov izvirajoči ogroženosti otroka in zdravstvenem stanju pritožnice ne pridejo v poštev stiki z osebnim srečanjem in druženjem, vključno s stiki pod nadzorom. Sodišče je, upoštevajoč konkretne okoliščine obravnavanega primera, zadevo obravnavalo predvsem z vidika problematike izvrševanja stikov z osebnim srečanjem in druženjem, ki jih pritožnica vrši nepredvidljivo in mimo z začasno odredbo določenega urnika, ter vpliva njenega takega ravnanja na psihično stanje otroka. Sodišče je pojasnilo, da otroka v čustveno stisko spravlja nepredvidljivost pritožničinega ravnanja in njena nezmožnost prepoznati otrokove želje in potrebe. Otrok namreč ne ve, kdaj ga bo pritožnica prišla iskat v šolo in kdaj se bo vrnil k očetu, prav tako ne ve, ali se bo lahko družil s prijatelji in sodeloval pri dogodkih, ki jih organizira šola. Sodišče je upoštevalo tudi, da pritožnica otroka kljub sodni prepovedi in brez vednosti očeta odpelje na Hrvaško in da pri pritožnici obstaja povečana verjetnost ponovne odtujitve otroka. Vse navedeno utemeljuje zlasti prepoved stikov z osebnim srečanjem in druženjem, ne pa ukinitve vsakršne oblike stikov. Sodišče je sicer zapisalo, da ob upoštevanju preteklega dogajanja noben milejši ukrep ne pride več v poštev, vendar iz obrazložitve ni razvidno, ali se to nanaša zgolj na stike pod nadzorom ali na vse vrste stikov, torej tudi na stike, ki se lahko vršijo na drug način. Sodišče namreč ni podrobneje pojasnilo, kako bi utegnil biti otrok ogrožen v primeru druge oblike komunikacije pritožnice z otrokom. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi otrok stike z mamo zavračal ali da bi ga drug način komunikacije pretirano vznemiril oziroma drugače skalil mirno in stabilno okolje pri očetu. Prav tako iz sklepa izrecno ne izhaja, da bi bilo za otroka iz kakršnegakoli razloga na splošno bolje, če so stiki z materjo do nadaljnjega ukinjeni v celoti. Nasprotno, sodišče se hkrati zaveda, da je v korist mladoletnega otroka, da ima stike z obema staršema, in da ga omejitev stikov z drugim staršem prizadene (37. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov sicer izhaja tudi, da je pri otroku že opaženo odtujevanje otroka od očeta (prim. 32. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje) oziroma utemeljen sum na indoktrinacijo otroka kot obliko čustvene zlorabe (13. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča), vendar sodišči, ki sta izpodbijano odločitev obravnavali in utemeljili predvsem z vidika problematike izvrševanja stikov z osebnim srečanjem in druženjem, ne pojasnita, ali in kako bi se tak materin vpliv lahko nadaljeval tudi s stiki brez osebnega srečanja in druženja. Ob dejstvu, da dalj časa trajajoča odsotnost stikov otroka s staršem(a) vodi v odtujitev, ki ni v korist otroka, mora sodišče storiti vse, da do odtujitve ne bi prišlo. Država mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov delovati aktivno. V interesu otroka namreč je, da do pretrganja družinskih vezi pride le v res izjemnih okoliščinah. Ko gre za začasno odredbo, ki v družinskih sporih lahko ostane v veljavi daljše časovno obdobje, in obstaja tudi nevarnost vpliva na končno odločitev, je še pomembneje, da se pri njih v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo, in da se odločitev sodišča tudi ustrezno obrazloži (glej 26. točko obrazložitve te odločbe). Glede na navedeno je mogoče slediti očitku, da odločitev v tem delu ni dovolj obrazložena in krši pritožničino pravico iz 22. člena Ustave, ki ima v postopku začasnega odvzema pravice do stikov zaradi velike intenzivnosti posega v pritožničino pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave poseben pomen. S tem je bil zato pritožnici kršen tudi procesni vidik pravice do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena Ustave, saj zaradi ugotovljene procesne kršitve ni mogoče šteti, da je sodišče odločitev o začasni odredbi utemeljilo z ustavnopravno zadostnimi razlogi. Enaki kršitvi je mogoče očitati Višjemu sodišču, ki je odločitev ob odločanju o pritožničini pritožbi kljub tej pomanjkljivosti potrdilo.

46.Ustavno sodišče pri tem poudarja, da v tej zadevi ne sodi o tem, ali je bil odvzem pravice do stikov pritožnici, kolikor se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, temveč na drug(e) način(e), upravičen ali ne, ugotavlja zgolj, da sodišči popolnega odvzema pravice do stikov nista utemeljili z zadostnimi razlogi. Ugotovljena kršitev terja razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, ki presega prepoved stikov z osebnim srečanjem in druženjem, vključno s prepovedjo stikov pod nadzorom, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (4. točka izreka). Takojšnja razveljavitev začasne odredbe bi pomenila, da je prepoved stikov v razveljavljenem delu prenehala veljati. Takšno začasno stanje, ki bi trajalo do ponovne odločitve sodišča prve stopnje, v občutljivi družinski situaciji morda prav tako ne bi bilo v največjo korist otroka, zato je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS sodišču prve stopnje določilo kratek rok za ponovno odločitev, hkrati pa odločilo, da do vročitve nove sodne odločbe pravdnima strankama izpodbijana odločitev ostane v celoti v veljavi (5. in 6. točka izreka).

C.

47.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 25. člena, prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, str. 511.

[2]Sedmi odstavek 141. člena DZ določa, da lahko v primeru, ko tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), sodišče na predlog drugega od staršev določi, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

[3]Pobudnica navaja, da izpodbija 245. člen ZPP, utemeljuje pa to navedbo z očitkom sodišču, da pritožbe še več mesecev po prejemu odgovora na pritožbo ni poslalo Višjemu sodišču. Ker postopek s pritožbo po prejemu odgovora na pritožbo določa prvi odstavek 345. člena ZPP, Ustavno sodišče šteje, da pobudnica izpodbija prvi odstavek 345. člena ZPP in ne 245. člen ZPP.

[4]Prim. M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571, in B. Novak (red.), nav. delo, str. 52 in naslednje.

[5]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15 z dne 10. 12. 2015 (Uradni list RS, št. 3/16, in OdlUS XXI, 19), 12. točka obrazložitve, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-56/17, Up-57/17 z dne 13. 3. 2018, 5. točka obrazložitve.

[6]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023, 13. točka obrazložitve.

[7]Glej sodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški z dne 10. 9. 2019, 202. točka obrazložitve, ter sodbi ESČP v zadevah K. A. proti Finski z dne 14. 1. 2003, 92. točka obrazložitve, in P., C. in S. proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 7. 2002, 113. točka obrazložitve.

[8]Glej med drugim sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 206. točka obrazložitve: "V primerih, ko pride do navzkrižja med upoštevnimi interesi otroka in staršev, 8. člen zahteva, da nacionalni organi zagotovijo pravično ravnovesje med temi interesi, v postopku tehtanja pa je treba posebno pozornost nameniti največji koristi otroka, ki lahko glede na svojo naravo in težo prevlada nad interesi staršev." Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Wetjen in drugi proti Nemčiji z dne 22. 3. 2018, 68. točka obrazložitve, in sodbo velikega senata ESČP v zadevi Sommerfeld proti Nemčiji z dne 8. 7. 2003, 64. točka obrazložitve.

[9]Glej med drugim sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 204. točka obrazložitve: "V zvezi z družinskim življenjem otroka sodišče ponovno poudarja, da obstaja široko soglasje, tudi v mednarodnem pravu, v podporo ideji, da je pri vseh odločitvah glede otroka odločilna njegova največja korist [...]. Sodišče je tako že poudarilo, da mora imeti v zadevah, ki se nanašajo na skrb za otroka in omejitve stikov, otrokova korist prednost pred vsemi drugimi premisleki."

[10]Prav tam, 207. točka obrazložitve.

[11]Prav tam, 208. točka obrazložitve.

[12]Glej med drugim sodbo velikega senata ESČP v zadevi Sommerfeld proti Nemčiji, 63. točka obrazložitve, in sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 213. točka obrazložitve.

[13]Sodba velikega senata ESČP v zadevi Sommerfeld proti Nemčiji, 68. točka obrazložitve, glej tudi sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 213. točka obrazložitve.

[14]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

[15]Prav tam.

[16]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve, in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11), 11. točka obrazložitve.

[17]Glej denimo odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131), 7. točka obrazložitve, ter sklepa Ustavnega sodišča št. Up-498/08 z dne 15. 4. 2008, 5. točka obrazložitve, in št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80), 3. točka obrazložitve.

[18]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-232/99, 7. točka obrazložitve, in št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132), 8. točka obrazložitve, ter sklepa Ustavnega sodišča št. Up-321/96, 3. točka obrazložitve, in št. Up-498/08, 5. točka obrazložitve.

[19]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-321/96 in št. Up-498/08, 9. točka obrazložitve.

[20]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-232/99, 9. točka obrazložitve, št. Up-3/00, 9. točka obrazložitve, in št. Up-359/01 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 229), 7. točka obrazložitve.

[21]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-410/01 z dne 14. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 20/02 in 25/02 – popr., ter OdlUS XI, 110), 7. točka obrazložitve.

[22]B. Novak (red.), nav. delo, str. 433 in 434.

[23]Prav tam, str. 67.

[24]Prim. prav tam, str. 527.

[25]Prav tam, str. 501.

[26]Prav tam, str. 507–509.

[27]Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 313/2023 z dne 3. 5. 2023 (stiki preko kratkih pisnih sporočil in daril, ki jih največ enkrat mesečno oče pošlje na materin naslov).

[28]Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 3120/2015 z dne 9. 12. 2015 (stiki preko pisem), sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1962/2022 z dne 8. 12. 2022 (stiki preko pisnih sporočil, ki jih predhodno prebere in oceni CSD, in če bodo tako določeni stiki primerno potekali, po enem letu tudi po telefonu ali preko spleta).

[29]Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 31/2014 z dne 24. 1. 2024 (stiki preko telefona).

[30]Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1077/2023 z dne 9. 11. 2023 (stiki preko telefona ali video klica, pri čemer je nasprotni udeleženec dolžan zagotoviti, da je v času izvedbe stikov telefon oziroma računalnik vključen, napolnjen in delujoč), sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1462/2022 z dne 28. 9. 2022 (stiki preko video povezave na daljavo), sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 951/2022 z dne 5. 7. 2022 (stiki preko komunikacijskih sredstev (telefon z vključenim zvočnikom ali video klic preko družbenega omrežja), pri čemer otrokov oče stik nadzoruje in ga po potrebi prekine, če postane neprimeren).

[31]Konvencija Sveta Evrope o stikih z otroci (z dne 15. 5. 2003, ki je Republika Slovenija ni ratificirala) denimo stik opredeljuje kot (i) otrokovo preživljanje določenega časa oziroma srečanje z osebo, s katero otrok običajno ne živi, posebej pa tudi kot (ii) katerokoli obliko komunikacije med otrokom in takšno osebo ter (iii) posredovanje informacij o otroku tej osebi ali otroku o tej osebi.

[32]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-101/04 z dne 8. 6. 2004, 4. in 5. točka obrazložitve.

[33]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15.

[34]Enaka ugotovitev izhaja že iz 24. in 26. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

[35]Prim. 26. točko obrazložitve te odločbe.

[36]Prim. B. Novak (red.), nav. delo, str. 518.

[37]Prim. prav tam, str. 522.

[38]Prav tam, str. 518.

[39]Glej sodbo ESČP v zadevi Giorgioni proti Italiji z dne 15. 9. 2016, 63. točka obrazložitve: "Ukrepi za združitev starša in otroka morajo biti sprejeti hitro, ker ima potek časa lahko nepopravljive posledice za odnos otroka s staršem, s katerim otrok ne živi." Glej tudi sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 208. točka obrazložitve.

[40]Glej med drugim sodbo velikega senata ESČP v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški, 205. točka obrazložitve: "Hkrati je treba opozoriti, da sta v primeru ločitve prizadevanje za enotnost družine in ponovno združitev družine vidika, ki sta neločljivo povezana s pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena. V primeru odreditve skrbstvenih ukrepov, ki pomenijo omejitev družinskega življenja, imajo zato pristojni organi pozitivno dolžnost, da sprejmejo ukrepe za olajšanje ponovne združitve družine, takoj ko je to dejansko mogoče.

[41]Prim. sodbo ESČP v zadevi Cincimino proti Italiji z dne 28. 4. 2016.

[42]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1630/22, 37. točka obrazložitve.

[43]Ukrep, ki ga v zvezi z varstvom koristi otrok izreče sodišče, se lahko začne izvrševati šele tedaj, ko se z njim seznanijo udeleženci postopka, v katerih pravice se posega z izrečenim ukrepom, to pa je tedaj, ko jim je vročena sodna odločba. Prim. B. Novak (red.), nav. delo, str. 507.

[44]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1267/23 z dne 18. 4. 2024, št. Up-1332/22 z dne 10. 10. 2022 in št. Up-495/16, Up-540/16 z dne 18. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16).