21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž. na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 3219/02 z dne 18. 2. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 5/98 z dne 15. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožnikov predlog za dovolitev nujne poti. Ugotovilo je, da del pritožnikovih parcel res nima potrebne potne povezave z javno potjo, da pa se da takšna povezava s sorazmerno majhnimi stroški urediti, ne da bi obremenili zemljišče nasprotnega udeleženca. Po mnenju sodišča zato za ugoditev pritožnikovem predlogu niso izpolnjeni pogoji. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in se je v obrazložitvi svojega sklepa strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Dodalo je še, da je treba institut nujne poti razlagati ozko, saj morajo biti vsi posegi v lastnino drugega tehtni in upravičeni.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi, s katero izpodbija navedena sklepa, zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Ta pravica naj bi mu bila kršena s tem, da naj bi ga sodnik, ki je odločal na prvi stopnji, na nalogih za plačilo predujma naslovil s tovarišem. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da bi bili stroški za izgradnjo povezave z javno potjo sorazmerno majhni. Zatrjuje tudi, da sodišče ni upoštevalo, da bi taka povezava, kot jo je predvidelo, na njegovi parceli povzročila škodo. S tem naj bi bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik sodišču očita tudi pristranskost. Zlasti nasprotuje ugotovitvi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa Višjega sodišča, da je že na začetku zapustil narok. Nasprotuje tudi odločitvam sodišča prve stopnje v zvezi s postavitvijo in zaslišanjem izvedencev. Po njegovem mnenju bi mu moral sodnik že pred zaslišanjem izvedencev pojasniti, da s predlogom ne bo uspel, in mu svetovati, kakšno tožbo naj vloži in zoper koga. Sodišču tudi očita, da je zavlačevalo postopek. V navedenem vidi pritožnik kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje še kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave ter kršitev 67. člena Ustave. Prva naj bi mu bila kršena s tem, da naj bi država z izvedbo melioracije na njegovih parcelah povzročila, da nima dostopa do javne poti, ker pa naj bi zaradi tega ne mogel normalno uživati svoje lastnine, naj bi mu bil kršen tudi 67. člen Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z navedbami, s katerimi pritožnik sicer želi utemeljiti zlasti zatrjevano kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki pa pomenijo zgolj nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišč, pritožnik zato ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Take so navedbe, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje z oceno sodišča o višini stroškov za ureditev poti, navedbe, da sodišče ni upoštevalo škode, ki naj bi nastala zaradi ureditve te poti, ter vse druge navedbe, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč.

5.Navedbo o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da ga je sodnik v večih pisanjih naslavljal s tovarišem. V čem vidi zatrjevano neenakost pritožnik ne pojasni, njegov očitek, da je sodnik s tem žalil njegovo politično prepričanje, pa se tudi ne nanaša neposredno na izpodbijana sklepa. Očitka o kršitvi pravice iz 14. člena Ustave pritožnik torej ni izkazal.

6.Pritožnik sodišču očita tudi pristranskost in s tem kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Z zatrjevanjem, da je Višje sodišče v obrazložitvi svojega sklepa napačno navedlo, kdaj je zapustil narok, tega očitka ni izkazal. Tudi zgolj to, da se pritožnik ne strinja s tem, kako je sodnik vodil postopek in kakšne dokazne sklepe je sprejemal, ne more utemeljiti očitka o njegovi pristranskosti.

7.Pritožnik ne pojasni, kako naj bi mu bila z izpodbijanima sodnima odločbama, s katerima je bilo odločeno le o predlogu za dovolitev nujne poti, kršena pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave. Zatrjevanje, da je država z melioracijo povzročila, da nima dostopa do javne poti, z izpodbijanima sodnima odločbama nima neposredne zveze. Glede očitka o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (pritožnik sicer navaja 67. člen Ustave) pa je treba pritožniku pojasniti, da bi šlo za kršitev te pravice v primeru, če bi sodišče svojo odločitev utemeljilo na kakšnem stališču, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže, da bi šlo za tak primer.

8.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Zato Ustavno sodišče ni presojalo navedb iz vloge, ki jo je pritožnik Ustavnemu sodišču poslal po izteku 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe.

9.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić