Jedro

V obsegu, v katerem lastninsko preoblikovanje družbenopravne osebe še ni bilo izvedeno, ima v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 položaj upravičencev po ZIKS prednost pred položajem upravičencev do lastninjenja po ZLPP oz. ZZLPPO. Pravna narava odločbe, katere posledica je bila izvzem stvari iz premoženja osebe, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja, pri tem ni bistvena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugotovilo, da nepremičnine parc. št. 1, 753/2, 753/3, 753/4 in 755/3, vse k.o ..., niso olastninjene, in odločilo, da je zavezanka za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi četrta nasprotna udeleženka. Ugotovilo je, (1) da so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe G. p. o., (2) da je bila pri vseh nepremičninah na podlagi začasne odredbe, izdane v nepravdnem postopku 16. 6. 1992, zaznamovana prepoved spreminjanja pravnega in dejanskega stanja nepremičnin do dokončne realizacije vrnitve premoženja oziroma izplačila odškodnine, (3) da je bila na podlagi začasne odredbe, izdane v nepravdnem postopku 24. 5. 2005, zaznamovana prepoved razpolaganja in obremenitve nepremičnin z veljavnostjo tudi za stavbe do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka, (4) da iz sklepa Slovenske razvojne družbe o privatizaciji z dne 1. 2. 2000 in iz odločbe Ministrstva za gospodarstvo z dne 27. 9. 2004 izhaja, da je bil v postopku lastninjenja četrte nasprotne udeleženke upoštevan delni sklep, izdan v nepravdnem postopku dne 5. 5. 1999, s katerim so bile predlagateljičinemu pravnemu predniku E. M. sporne nepremičnine vrnjene v last in posest, in da je bil za zavarovanje tega zahtevka izločen osnovni vložek v višini 32,578.000 SIT, (5) da je Slovenska razvojna družba v tej vrednosti zadržala delnice, da bi jih v primeru vrnitve nepremičnin v naravi umaknila v skladu s predpisi gospodarskega prava, (6) da je enak učinek imela tudi začasna odredba z dne 16. 6. 1992 in je torej povzročila, da sporne nepremičnine še nimajo znanega lastnika. V odločbi se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 45/2001).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in razveljavilo sklep o ugotovitvi, da določene nepremičnine še niso olastninjene, sklep o tem, da je četrta nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev teh nepremičnin v naravi, pa je spremenilo, tako da je predlog za vrnitev nepremičnin v naravi zavrnilo. Navedlo je, (1) da se je četrta nasprotna udeleženka privatizirala po določbah Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji podjetij v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 – v nadaljevanju ZZLPPO), (2) da gre predlagateljici, ker ni predlagala izdaje začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in ker ni v roku priglasila svojega zahtevka, le odškodnina iz rezerviranega kapitalskega zneska, (3) da začasne odredbe, ki niso bile izdane po ZLPP, niso mogle preprečiti lastninjenja družbenega premoženja, (4) da vknjižba v zemljiški knjigi ni bistvena, ker so lastninska upravičenja na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in na podlagi ZLPP nastala neposredno na podlagi zakona, (5) da sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 ni utemeljeno, ker ta ne velja za družbenopravne osebe, ki so se lastninsko preoblikovale na podlagi ZLPP.

3. Predlagateljica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, storjenih v postopku pred sodiščem druge stopnje. Trdi, da je ugotovitev sodišča druge stopnje o tem, da predlagateljica ni vložila predloga po ZLPP, v nasprotju s podatki spisa. Ker so bile sporne nepremičnine izločene iz lastninjenja četrte nasprotne udeleženke, je stališče sodišča druge stopnje v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 nepravilno. Predlagateljica in prednica četrte nasprotne udeleženke sta po izdaji začasne odredbe, ki se je nanašala na vse nepremičnine v vl. št. ..., k.o. ..., v obsegu približno 20.000 m2, sklenili sporazum, s katerim sta se dogovorili, da se v naravi vrne le del teh nepremičnin (v obsegu 8.084 m2). Na podlagi tega sporazuma je bila izvedena bilančna izločitev sredstev v višini 38,329.360 SIT, ki predstavlja vrednost navedenih nepremičnin, in izvedena geodetska odmera teh nepremičnin. Zavrnitev zahteve za vrnitev nepremičnin v naravi predstavlja prekoračitev pritožbenega predloga, po katerem naj bi sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Predlagateljica predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbo četrte nasprotne udeleženke zavrne in potrdi vmesni sklep sodišča prve stopnje oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim udeleženkam. Četrta nasprotna udeleženka je nanjo odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo lastninsko preoblikovanje četrte nasprotne udeleženke izvedeno na podlagi določb ZZLPPO, ne strinjata pa se glede odgovorov na vprašanji, ki sta tudi osrednji predmet revizije, ali so bile nepremičnine, navedene v sklepu sodišča prve stopnje, izvzete iz lastninskega preoblikovanja, in ali je četrta nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev nepremičnin v naravi.

7. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 do 8/90 in Uradni list RS, št. 12/92 do 10/98 in 45/01 – odl.US; v nadaljevanju ZIKS) je bil po vložitvi predloga za vrnitev zaplenjenih nepremičnin v obravnavani zadevi bistveno spremenjen (Uradni list RS, št. 10/98; ZIKS-G). Pred uveljavitvijo ZIKS-G je bilo vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi možno zahtevati le od osebe, ki je po izvršitvi zaplembe zaplenjeno premoženje prevzela. Vrnitev v naravi torej ni bila mogoča, če je na tem premoženju pravico uporabe oziroma pravico upravljanja imela druga družbenopravna oseba (in ne tista, ki je premoženje prevzela). ZIKS-G je pogoje vračanja po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja na podlagi ZIKS in na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v veliki meri izenačil. Prizadeti so na Ustavno sodišče naslovili vprašanje, ali so še podani razlogi, ki utemeljujejo razlikovanje glede zavezancev po ZIKS in po ZDen. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-426/98 v določeni meri pritrdilo pobudnikom, da takih razlogov ni. Opozorilo je, da v primerih, ko je bilo lastninjenje že izvedeno, s kasnejšim zakonom v te novonastale lastniške položaje ni bilo dovoljeno poseči. V primerih, ko so bila sredstva oziroma del kapitala izločena iz lastninskega preoblikovanja, ker so bile izdane začasne odredbe, s katerimi je bilo začasno prepovedano razpolaganje s premoženjem, ki je bilo predmet postopka, pa zakonodajalec ni imel razumnega razloga, da ne bi upravičencev po ZIKS izenačil z upravičenci po ZDen tudi glede možnosti za vrnitev premoženja v naravi. Ker imajo v takem primeru pričakovana upravičenja tistih, ki so bili prikrajšani s krivičnim podržavljenjem in so uveljavljali vrnitev po ZDen, večjo težo od pričakovanih upravičenj upravičencev do lastninjenja, ni razlogov, da ne bi enako veljalo tudi v primerih, ko upravičenci zahtevajo vrnitev premoženja na podlagi ZIKS. Glede na to je Ustavno sodišče odločilo, da je treba določbe ZIKS-G razlagati tako, da so zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi tudi pravne osebe, v katerih premoženju so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti. ZIKS-G je torej razširil krog zavezancev za vrnitev zaplenjenega premoženja na tiste pravne osebe, v katerih premoženju so zaplenjene stvari, pa so bile te (na podlagi začasnih odredb) izvzete iz lastninskega preoblikovanja teh oseb.

8. Sledeč odločbi Ustavnega sodišča je za odločitev o vprašanju, ali je četrta nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev v naravi, bistvena ugotovitev, ali so bile nepremičnine, katerih vrnitev je predmet nepravdnega postopka, (na podlagi začasne odredbe) izločene iz lastninskega preoblikovanja četrte nasprotne udeleženke.

9. Stališče sodišča druge stopnje, da bi oviro za lastninsko preoblikovanje četrte nasprotne udeleženke mogla predstavljati le izdaja začasne odredbe po določbah ZLPP, je po navedenem preozko in zato materialnopravno zmotno. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-426/98 izrecno poudarilo, da pravna narava izdanih začasnih odredb, ki so preprečile, da sporno premoženje še nima znanega lastnika, ni bistvena. Ni torej pomembno, ali je bila začasna odredba izdana na podlagi ZLPP ali na podlagi drugega zakona (praviloma tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku). Pomembno je, da je bila izdana začasna odredba s tàko vsebino, da je to preprečilo lastninjenje premoženja, ki je predmet zahteve za vrnitev zaplenjenega premoženja. Ali z drugimi besedami povedano: v obsegu, v katerem lastninjenje še ni bilo izvedeno, ima položaj upravičencev po ZIKS prednost pred položajem upravičencev do lastninjenja po ZLPP oziroma po ZZLPPO. Drugačno stališče bi bilo, kot je ugotovilo že Ustavno sodišče, v neskladju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

10. Drugačne razlage ne omogoča niti določba 48. člena ZZLPPO, po kateri se pri izvedbi privatizacije po tem zakonu upoštevajo pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP (če predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen). Z besedno zvezo "predpisi o denacionalizaciji" ni možno razumeti zgolj ZDen, marveč vse predpise, ki so urejali vračanje podržavljenega premoženja. Zakon namreč ne uporablja izraza Zakon o denacionalizaciji, marveč "predpisi o denacionalizaciji", ta izraz pa je sinonim za pojem "vračanja podržavljenega premoženja". Poleg tega ni nobenega razumnega razloga za stališče, da je bilo po ZLPP možno zavarovanje zahtevkov, ki so se uveljavljali po kateremkoli od predpisov o vračanju premoženja (9. člen), ZZLPPO pa bi to zavarovanje omejil le na ZDen. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-426/98, ki je bila izdana po uveljavitvi ZZLPPO, ovira za vrnitev premoženja v naravi ne more biti niti dejstvo, da upravičenec ni pravočasno predlagal začasne odredbe po ZLPP. Kot je bilo že v prejšnji točki navedeno, pravna narava odločbe, katere posledica je bila izvzem stvari iz premoženja osebe, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja, ni bistvena. Bistveno je, ali in če da, v kakšnem obsegu stvari, katerih vrnitev se zahteva v postopku po ZIKS, niso bile predmet lastninskega preoblikovanja.

11. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je zaključek sodišča druge stopnje, da četrta nasprotna udeleženka ni zavezanka za vrnitev premoženja v naravi, preuranjen. Tàko stališče bi bilo mogoče zavzeti šele, če bi bilo ugotovljeno, da začasna odredba, izdana v nepravdnem postopku, v sklepu o privatizaciji ni bila upoštevana, do tega vprašanja pa se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Ugovoru pasivne legitimacije četrte nasprotne udeleženke iz obravnavanega razloga ne bo mogoče pritrditi, če bo sodišče ugotovilo, da je bil del delnic oziroma osnovnega vložka v obsegu vrednosti nepremičnin, navedenih v sklepu sodišča prve stopnje, zadržan pri Slovenski razvojni družbi (oziroma sedaj D.S.U., d.o.o.).

12. Glede na to, da sta odločitvi o 1. in o 2. točki izpodbijanega vmesnega sklepa povezani, je Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavilo v celoti. S tem je dalo sodišču druge stopnje možnost, da ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, navedenih v obrazložitvi te odločbe, odgovori na vse pritožbene očitke nasprotne udeleženke (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, se v presojo o utemeljenosti drugih revizijskih očitkov ni bilo treba spuščati.

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).