Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zarubljene terjatve ni mogoče pobotati.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je bilo tožnici kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da plača neporavnani znesek dolga po odločbi št. DT 42914-75/2010/2010-2 (09071-02)-10 z dne 31. 3. 2010 v višini 102.987,45 EUR na v odločbi navedene račune. Če navedenega zneska ne bo plačala v danem roku, bo le-ta prisilno izterjan. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ s sklepom z dne 10. 3. 2010 zoper dolžnika A. d.o.o. začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. S tem sklepom je bilo dolžnikovemu dolžniku, to je tožnici, naloženo, da zarubljeni znesek terjatve plača na prehodni podračun DURS. Tožnica je zoper ta sklep pravočasno ugovarjala, na njen ugovor pa je prvostopni organ ugotovil, da ji je bil z dopisom z dne 16. 12. 2010 odobren zamik plačila po računih ST-000019 z dne 31. 7. 2009 v višini 834,58 EUR, ST-000025 z dne 1. 8. 2009 v višini 34.548,94 EUR in ST-000027 z dne 7. 10. 2009 v višini 37,40 EUR. Iz tega razloga se je valuta po pomenjenih računih s sklepom št. DT 42914-75/2010-2 (09071-02)-10 z dne 31. 3. 2010 prestavila na 31. 12. 2010. V preostalem delu je ostal sklep o izvršbi v veljavi. Zoper odločbo z dne 31. 3. 2010 ni bila vložena pritožba, zato je le-ta postala pravnomočna.
Ker dolžnikov dolžnik naloženega plačila ni izvršil, kakor mu je bilo naloženo v odločbi, se po prvem odstavku 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davek izterja od njega. Iz tega razloga je prvostopni organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-499-29-94/2011-3 z dne 14. 8. 2012 odločilo, da se izpodbijana odločba v izreku spremeni tako, da se namesto po odločbi št. DT 42914-75/2010-2 (09071-02)-10 z dne 31. 3. 2010 glasi po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-75/2010-2 (09071-02)-15 z dne 10. 3. 2010 v zvezi z odločbo št. DT 42914-75/2010-2 (09071-02)-10 z dne 31. 3. 2010. V ostalem je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ s sklepom o izvršbi z dne 10. 3. 2010 zarubil denarno terjatev davčne dolžnice A. d.o.o., ki jo ima ta do tožnice B.B. in sicer v skupni višini 102.987,45 EUR. S tem sklepom je bilo tožnici dano navodilo v skladu s citiranim 173. členom ZDavP-2 in sicer, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na predpisana računa, hkrati pa je bila tudi opozorjena, da se rubež denarnih sredstev opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku in da bo v primeru, če ne bo ravnala po sklepu, izterjan davek od nje po 175. členu ZDavP-2. Pritožbeni organ ugotavlja, da prvostopni organ pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi ni postopal v skladu z določbami zakonov, saj bi moral po določbi četrtega odstavka 174. člena ZDavP-2, v primeru, ko je ugotovil, da je ugovor utemeljen, z novim sklepom nadomestiti sklep, ki se z ugovorom izpodbija. Ne glede na to pa drugostopni organ ugotavlja, da je zadeva v zvezi z izvršbo pravnomočna ter jo je v predmetni zadevi treba upoštevati in je zato v tem upravnem sporu izpodbijano prvostopno odločitev spremenil tako, kot je navedeno v izreku drugostopne odločbe.
Glede navedb tožnice, da terjatev ne obstaja več, pa pojasnjuje, da lahko tovrstne navedbe tožnica uspešno uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi ter nato še s pritožbo zoper odločbo z dne 11. 3. 2010, ki pa je tožnica ni vložila. Z izdajo izpodbijane odločbe je dolg davčne dolžnice prešel na tožnico, zato vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga pritožnice v pritožbenem postopku zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2 ni več možna, tožnica pa tudi ne navaja, da bi sklep o izvršbi izvršila. Pritožnica je bila dolžna ravnati po sklepu o izvršbi, saj se v nasprotnem primeru izda odločba po 175. členu ZDavP-2, kot je tudi v predmetni zadevi. V izreku sklepa o izvršbi je bilo tožnici tudi prepovedano razpolaganje s terjatvami do zarubljenega zneska. Drugostopni organ še dodaja, da bi tožnica notarsko overjeno prodajno pogodbo z dne 29. 7. 2009, na podlagi katere bi naj poravnala obveznosti davčne dolžnice, lahko omenila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tega ni storila.
Tožnica je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega sanja, nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve procesnih predpisov. Navaja, da v postopku ni bilo upoštevano, da je dolžnik A. d.o.o. šel v stečaj in ni mogel izpolniti svojih pogodbenih obveznosti, zaradi česar tudi njegov pogodbeni in pogojni dolžnik, to je tožnica, od 31. 12. 2010 ni več njegov dolžnik. Zato davčni organ z izpodbijano odločbo tudi ni več mogel naložiti izpolnitvene obveznosti tožnici, ki ni nikomur ničesar dolžna, ker niso bili izpolnjeni nobeni pogoji za nastanek terjatve. V nadaljevanju zatrjuje, da je bila izvršba dovoljena na pogojno in bodočo terjatev dolžnikovega dolžnika, ki še sploh ni zapadla, povsem negotova pa je bila tudi njena vsebina, zato je v nasprotju z zakonom. Izvršba na premoženje ali premoženjsko pravico, na katero se seže z davčno izvršbo, je namreč mogoča le na stvarno in objektivno premoženje. Zato so potrditvi tožeče stranke tudi vse predhodne odločbe nezakonite, saj predmet izvršbe ni bil niti dopusten, kaj šele izvršljiv. Iz tega razloga bi moral po mnenju tožeče stranke davčni organ uvesti obnovo postopka. Iz omenjenih razlogov je bil nezakonit tudi celotni postopek pri davčnem organu. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov. Navaja še, da je bil stečaj družbe A. d.o.o. začet s sklepom Okrožnega sodišča z dne 6. 7. 2011, torej po izdaji odločbe prvostopnega organa in nikakor ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdane prvostopne odločbe, ugovor glede obstoja terjatve pa v tem postopku ni več možen.
Pri svojih stališčih sta obe stranki vztrajali tudi v svojih pripravljalnih vlogah.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Če davek ni plačan v predpisanih rokih, davčni organ z izdajo sklepa o davčni izvršbi začne z davčno izvršbo (143. člen ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). V konkretnem primeru je bila izvršba dovoljena na dolžnikovo denarno terjatev, kar je v skladu s 172. do 175. členom ZDavP-2. Sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovem tožniku (172. člen ZDavP-2). S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V svojem ugovoru lahko dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da je ugovor utemeljen, z novim sklepom nadomesti sklep, ki se z ugovorom izpodbija. Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2). Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v petnajstih dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune (prvi odstavek 175. člena ZDavP-2).
Predmet tega upravnega spora je odločba davčnega organa, izdana po prvem odstavku 175. člena ZDavP-2. S sklepom o izvršbi je bila v predmetni zadevi zarubljena terjatev dolžnika do njegovega dolžnika, to je do tožeče stranke. Zoper ta sklep je tožeča stranka sicer vložila ugovor, vendar pa v ugovoru ni zatrjevala, da je njen dolg pogojen, kot navaja tožeča stranka v tožbi, pač pa le, da dolg po računih št. ST-000019 z dne 31. 7. 20109, št. ST-000025 z dne 1. 8. 2009 in št. ST-000027 z dne 7. 10. 2010 v skupnem znesku 35.420,92 EUR še ni zapadel, ker ji je bil s strani njenega upnika, to je dolžnika v predmetnem izvršilnem postopku odobren zamik plačila do 31. 12. 2010. Prvostopni organ je njenemu ugovoru ugodil in odločil, da se valuta plačila po navedenih računih prestavi na 31. 12. 2010. Ko tožeča stranka navedenega zneska tudi v tem podaljšanem roku ni plačala, je prvostopni organ izdal sklep po prvem odstavku 175. člena ZDavP-2. Šele v pritožbi zoper ta sklep je tožeča stranka prvič zatrjevala, da nima do družbe A. nobenih obvez, ker so bile njene medsebojne terjatve pobotane na osnovi aneksa k prodajni pogodbi z dne 31. 12. 2010. Po presoji sodišča je tožba tožeče stranke neutemeljena. V ugovoru zoper sklep o izvršbi tožeča stranka ni ugovarjala pogojnosti njene terjatve, niti da je ta pobotana, zatrjevala je le, da določen znesek njenega dolga še ni zapadel v plačilo. V tem delu je bilo njenemu ugovoru ugodeno. Šele v pritožbi zoper sklep izdan na podlagi prvega odstavka 175. člena ZDavP-2 in v tožbi tožeča stranka zatrjuje, da njena terjatev naj ne bi več obstajala, ker je bila pobotana. Kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, je terjatev dolžnika do tožnice kot dolžnikove dolžnice zarubljena z vročitvijo sklepa o izvršbi. S tem sklepom je bilo tožnici tudi prepovedano razpolaganje s terjatvijo do zarubljenega zneska, to pa pomeni, da zarubljene terjatve tudi ni mogoče pobotati. Obigacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 317. členu določa, da dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele po tem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upnikovo terjatev proti njemu. Ker torej zarubljene terjatve ni mogoče pobotati, takšna terjatev s pobotom ne more ugasniti. Tožnica je kot dolžnikova dolžnica bila zato obvezana, da svojo obveznost izpolni, ker tega ni storila, je prvostopni organ utemeljeno izdal odločbo po prvem odstavku 175. člena ZDavP-2. Po obrazloženem tudi okoliščina, da se je zoper davčnega dolžnika A. d.o.o. po izdaji predmetnega sklepa začel stečajni postopek, na odločitev nima nobenega vpliva.
Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.