Jedro

Poprejšnji udarec s kolenom v obraz, čemur je posledično sledila motnja zavesti in brcanje na tleh ležečega oškodovanca, gotovo predstavlja način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se: - kaznivo dejanje pod točko 1 zakonsko označi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odst. 133. čl. KZ; - se obtožencu za kaznivo dejanje pod točko 1 na podlagi 2. odst. 133. čl. KZ v okviru pogojne obsodbe določi kazen 8 (osem) mesecev zapora; - obtožencu izrečena enotna kazen zviša na 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora.

Pritožba zagovornice obtoženega B. P. se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. v zvezi s 4. odst. 95. čl. ZKP se obtoženi B. P. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obt. B. P. spoznalo za krivega, da je storil pod točko 1 izreka kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. čl. KZ in z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ. Na podlagi določb 50. in 51. čl. KZ je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen 4 mesecev zapora, za drugo 10 mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 2. tč. 2. odst. 47. čl. KZ določilo enotno kazen 1 leta zapora, za katero je sklenilo, da ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 4. odst. 95. čl. ZKP je sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, glede nagrade in izdatkov obtoženčevega zagovornika pa sklenilo, da le-ti, na podlagi 1. odst. 97. čl. ZKP, obremenjujejo proračun.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 373. čl. v zvezi s 3. tč. 370. čl. ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. tč. 372. čl. v zvezi z 2. tč. 370. čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2 v zvezi s 1. odst. 133. čl. KZ na škodo oškodovanca B. J. in mu izreče tudi kazen po 2. odst. 133. čl. KZ, temu primerno pa naj tudi spremeni višino izrečene enotne kazni.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, medtem ko je bilo pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrniti v celoti.

Prav ima okrožna državna tožilka, da je sodišče na podlagi dokaznega postopka, ki ga je izvedlo na glavni obravnavi, sprejelo napačno pravno oceno, da gre pri kaznivem dejanju pod točko 1 zgolj za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. čl. KZ, ne pa za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po 2. odst. pravkar citirane določbe. Iz obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici opr. št. Kt 755/03 z dne 19.10.2004 je razvidno, da je okrožna državna tožilka svoj očitek o kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odst. 133. čl. KZ temeljila na podlagi okoliščin, da je obtoženec oškodovanca s pestjo večkrat močno udaril v predel glave in vratu, tako, da je oškodovanec zaradi tega padel na tla, kjer ga je obtoženec skupaj z mladoletnikom še obrcal, na glavni obravnavi pa je okrožna državna tožilka obtožbo modificirala in dodala še okoliščino, da je obtoženec oškodovanca še s kolenom sunil v obraz. Iz krivdoreka izpodbijane sodbe je videti, da je sodišče prve stopnje vse te očitke sprejelo, po presoji pritožbenega senata pa napak ocenilo, da ne gre za način poškodovanja, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. V zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem je priča M. H., sicer policist, ki je bil kritičnega dne na intervenciji v K. povedal, da je oškodovanec ob njihovem prihodu ležal pol na cesti in pol na robu pločnika, bil je v luži krvi, pa tudi pri zavesti. Oškodovanec sam je v zvezi s tem povedal, da sta ga obtoženec in mladoletni sostorilec po poprejšnjem verbalnem izzivanju, čemur je sledil njegov umik, dohitela in prehitela ter ga brez besed napadla. On se je nekaj časa uspel braniti, ko pa se je hotel umakniti na cesto, pa je izgubil zavest in tako na cesto padel. Ni vedel povedati, kakšni udarci so sledili, spominja se samo tega, da mu je v glavi trikrat ali štirikrat pobliskalo, po licih je bil ves razmesarjen. Kot priča zaslišani M. M. je v zvezi s poškodbami in načinom nastanka le-teh povedal, da je oškodovanca obtoženec najprej s kolenom udaril v glavo tako, da je le-ta padel na tla, nato pa ga je pričel na tleh tudi brcati. Splošno znano je, da veljajo udarci s kolenom v obraz za ene najbolj udarcev, ki lahko že sami po sebi pripeljejo do hude telesne poškodbe ali pa celo fatalnih posledic. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo, da je oškodovanec prav zaradi tega udarca padel na tla, kjer je obležal z okrnjeno zavestjo, kar pa obtožencu in mladoletnemu sostorilcu ni preprečilo, da se ne bi na oškodovanca spravila še z brcami. Poprejšnji udarec s kolenom v obraz, čemur je posledično sledila motnja zavesti in brcanje na tleh ležečega oškodovanca gotovo predstavlja način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. V prid tej ugotovitvi nenazadnje govori tudi sprejemna diagnoza za oškodovanega B. J., razvidna iz obvestila zdravniku splošne bolnišnice dr. B. N. G. z dne 18.8.2003, na kar tudi pravilno opozarja okrožna državna tožilka. Glede na navedeno je bilo tedaj pritožbi okrožne državne tožilke v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 1 spremeniti tako, da se to dejanje zakonsko označi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odst. 133. čl. KZ. Glede na tako odločitev pritožbenega sodišča se izkažejo tudi kot brezpredmetne pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice, ko v svoji pritožbi ugotavlja, da je pregon za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. čl. KZ dopusten le na predlog oškodovanca, ki pa ga naj po njenem zatrjevanju ne bi bilo.

V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 krivdoreka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica dejstvene sklepe v zvezi s tem kaznivim dejanjem izpodbija zgolj posplošeno in meni, da je sodišče svojo razsodbo oprlo na zelo mlade priče, ki so očitno ali prijatelji obtoženca ali prijatelji oškodovanca in so zato zainteresirane za izid pravde. Podrobneje pritožnica tega pritožbenega razloga ne razdela, v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izzvenijo dejstveni sklepi prvostopenjskega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 prepričljivi samo zaradi tega, ker so priče mlade, pa jim ne gre kar povprek odrekati kredibilnosti. V kolikor pa se pritožnica sklicuje na svojo zaključno besedo na glavni obravnavi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je s temi pomisleki ukvarjalo že sodišče prve stopnje in jih tudi prepričljivo obrazložilo ter namige v smeri zatrjevanj, da naj bi obtoženec ravnal v silobranu, tudi prepričljivo ovrglo.

Upoštevaje spremenjeno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja pod točko 1 izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče moralo tudi na novo odmeriti za to kaznivo dejanje določeno kazensko sankcijo. Upoštevaje vse okoliščine, ki jih je sicer pravilno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, je sklenilo pritožbeno sodišče obtožencu za kaznivo dejanje pod točko 1 obt. B. P. v okviru pogojne obsodbe določiti kazen 8 mesecev zapora, kar je posledično pripeljalo tudi do izreka višje enotne kazni 1 leta in 7 mesecev zapora ob nespremenjeni 3-letni preizkusni dobi. Pritožnica sicer meni, da je sodišče prve stopnje oškodovancu izreklo previsoko kazensko sankcijo, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Vse okoliščine, ki jih pritožnica omenja v svoji pritožbi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ovrednotilo tako, da v ta del sodbe seveda z izjemo že zgoraj omenjene spremembe v kazenski sankciji glede kaznivega dejanja pod točko 1, ni potrebno posegati.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal. Glede na navedeno je bilo pritožbi okrožne državne tožilke na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kakor je to razvidno iz izreka, medtem, ko je bilo pritožbo obtoženčeve zagovornice na podlagi 391. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti v celoti.

Kljub temu, da je odločitev pritožbenega sodišča v škodo obt. B. P., pa ga je sklenilo sodišče dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da gre za zelo mlado osebo, brez stalnih dohodkov, zaposlitve ter kakršnegakoli premoženja, tako, da bi s plačilom pritožbenega postopka utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje. Odločitev o tem temelji na določbi 1. odst. 98. čl. v zvezi s 4. odst. 95. čl. ZKP.