Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme vložiti zoper pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, kar pomeni, da mora postati sodba formalno in materialno pravnomočna v celoti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.P. se zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil obdolženi R.P. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakona (KZ), z isto sodbo pa je bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ ter kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena tega zakona. Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 288. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo pa po drugem odstavku 299. člena kazen tri leta zapora ter mu na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Višje sodišče je pritožbi zagovornika glede nadaljevanega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, opisanega v točki II/1 izreka ter glede odločb o določeni kazni za to kaznivo dejanje ter izrečeni enotni zaporni kazni razveljavilo ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper takšno odločbo sodišča prve in druge stopnje je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj pravnomočno sodbo v obsodilnem delu spremeni oziroma izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve določb kazenskega postopka niso konkretizirane, v delu, kjer pa uveljavlja zagovornik kršitev materialnega prava pa ta očitek ni utemeljen. Sodišče namreč ni napačno uporabilo zakona, ki je veljal v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, res pa je, da pritožbeno sodišče ni opravilo naloge, ki jo ima, ko se znajde v položaju, ko bi moralo odločati o vprašanju, kateri zakon naj se v konkretnem primeru uporabi. Pritožbeno sodišče se namreč v svoji odločbi ni niti z besedico dotaknilo vprašanja uporabe materialnega prava, ki je nastopilo zaradi tega, ker se je v času odločanja spremenila kazenska zakonodaja.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Po določilu prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitev procesnega in materialnega kazenskega zakona zoper pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Navedeno pomeni, da mora postati sodba formalno in materialno pravnomočna v celoti.

6. V konkretni kazenski zadevi je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika glede kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ in sodbo v tem delu krivdoreka in v odločbi za to kaznivo dejanje določeni kazni (tri leta zapora) potrdilo, medtem ko je razveljavilo odločbo v delu, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, v odločbi o določeni kazni za to kaznivo dejanje ter v odločbi o enotni kazni ter v tem delu vrnilo sodbo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici navedenega je torej del sodbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje nasilništva in za to dejanje določeno kazen postal formalno pravnomočen, kar pomeni, da zoper ta del sodbe ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva. Prav tako pa je postal tudi materialnopravno pravnomočen (o stvari ni več mogoče voditi kazenskega postopka), ni pa postala sodba formalno in materialno pravnomočna kot celota. Ob delni razveljavitvi sodbe sodišče prve stopnje glede razveljavljenega dela ne more več razpravljati na novi glavni obravnavi, tega dela sodbe pa tudi ni mogoče več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom oziroma, kot je bilo že povedano postane tudi formalno pravnomočna. Vendar pa dokler sodba ni formalno pravnomočna kot celota ni izvršljiva, razen, če sodišče ne uporabi določbe šestega odstavka 392. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču ob delni razveljavitvi omogoča izrek določene kazni za dejanje, ki ga je s svojo odločbo potrdilo. V konkretnem primeru sodišče te določbe ni uporabilo, temveč je ostala kazen za kaznivo dejanje nasilništva le določena, izrečena enotna kazen, pa kot je bilo že pojasnjeno, razveljavljena ter bo predmet presoje v ponovljenem postopku.

7. Ker torej kazenski postopek zoper obdolženca ni pravnomočno končan in tudi odločba kot celota ni pravnomočna, niso podani pogoji, ki jih za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zahteva prvi odstavek 420. člena ZKP, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.