Jedro

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov zoper obdolžence v obravnavani zadevi že dvakrat pravnomočno preizkušen: prvič v pravnomočnih sklepih, s katerim je bil zoper obdolžence odrejen pripor in drugič s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 1901/2023 z dne 7. 2. 2023, s katerim je bil pripor zoper obdolžence podaljšan za dva meseca. V sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca v fazi kazenske preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in navedene konkretne okoliščine, ki pri posameznem obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga.

Iz sodne prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.

Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena. Podaljšanje pripora po svoji naravi namreč ni pravno sredstvo. To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Seveda ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep v ultima ratio. Stališče, da odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno neskončnemu ponavljanju argumentacije, ki je bila v predhodnih odločbah že zavzeta in (pravnomočno) preizkušena, je treba povezati z ureditvijo, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. Pravnomočnost namreč predstavlja lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posameznem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 1901/2023 z dne 6. 4. 2023 zoper obdolžene A. A., C. C. in B. B. podaljšalo pripor še za tri mesece, to je do 9. 7. 2023 do 3.01 ure, ker je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem, v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pripor zoper obdolženega A. A. je Vrhovno sodišče podaljšalo iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pripor zoper obdolženega C. C. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pripor zoper B. B. pa iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep o podaljšanju pripora so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovornica obdolženega A. A., kot navaja v uvodu, iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obdolženega B. B., kot navaja v uvodu, iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zagovornik obdolženega C. C., kot navaja v uvodu, ker nista podana utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti. Zagovornica obdolženega A. A. v zahtevi trdi, da sodišče ni ustrezno obrazložilo obstoja utemeljenega suma in se opredelilo do predloženega dokaza, da pri obdolžencu nista podana priporna razloga in da je pripor nesorazmeren ukrep, ki bi ga bilo mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov. Zagovornik obdolženega B. B. v zahtevi trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker iz kazenskopravnega očitka obdolžencu ni razvidno, da je deloval kot član hudodelske združbe, ker v zvezi s pripornim razlogom ni navedena nobena subjektivna okoliščina in ker sodišče ni upoštevalo, da bi bilo mogoče zasledovalni cilj doseči z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora. Zagovornik obdolženega C. C. v zahtevi trdi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec deloval v hudodelski združbi in da pri njem ni podan priporni razlog begosumnosti. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da predlog za odreditev pripora zavrne oziroma izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolžence odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom oziroma da sklep o podaljšanju pripora razveljavi in vrne zadevo v vnovično odločanje Vrhovnemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njihovo zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornice obdolženega A. A. je navedla, da v preiskavi izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali, da s strani obrambe predložen dokaz ne more imeti takšne teže, da bi vplival na obstoj utemeljenega suma in da je sodišče v zadostni meri obrazložilo obstoj pripornih razlogov in sorazmernost oziroma neogibnost pripora. V zvezi z zahtevo zagovornika obdolženega B. B. je navedla, da je sodišče v zadostni meri pojasnilo obdolženčevo vlogo v hudodelski združbi, da je obrazložilo objektivne in subjektivne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na njegovo ponovitveno nevarnost in da je opravilo presojo, da je pripor še vedno neogibno potreben ukrep. Glede zahteve zagovornika obdolženega C. C. je navedla, da je očitek obdolžencu v tej fazi kazenskega postopka dovolj konkretiziran in da je neutemeljena trditev zahteve, da zaključek o obdolženčevi begosumnosti temelji le na okoliščini, da je državljan Bosne in Hercegovine.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženci in njihovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.-1

5. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov zoper obdolžence v obravnavani zadevi že dvakrat pravnomočno preizkušen: prvič v pravnomočnih sklepih, s katerim je bil zoper obdolžence odrejen pripor1 in drugič s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 1901/2023 z dne 7. 2. 2023, s katerim je bil pripor zoper obdolžence podaljšan za dva meseca. V sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca v fazi kazenske preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in navedene konkretne okoliščine, ki pri posameznem obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga.2

6. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.3

7. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.4 Podaljšanje pripora po svoji naravi namreč ni pravno sredstvo. To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Seveda ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep v _ultima ratio_. Stališče, da odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno neskončnemu ponavljanju argumentacije, ki je bila v predhodnih odločbah že zavzeta in (pravnomočno) preizkušena, je treba povezati z ureditvijo, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. Pravnomočnost namreč predstavlja lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posameznem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.5 B.-2

8. Vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti smiselno uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora ni navedlo ustreznih razlogov v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj. V zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženih B. B. in C. C. poudarjata zlasti, da iz očitka obdolžencema v zahtevi za preiskavo ni razvidno, da bi obdolženca očitano kaznivo dejanje storila kot člana hudodelske združbe, pri čemer Vrhovnemu sodišču očitata, da v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni utemeljilo okoliščin, ki bi kazale na njuno vključenost v hudodelsko združbo. Zagovornica obdolženega A. A. pa v zvezi z neobstojem utemeljenega suma poudarja zlasti, da se izpodbijani sklep ni opredelil do dokaza, ki ga je predložila obdolženčeva obramba, iz katerega je razvidno, da je bil obdolženec v času od 2. 11. 2022 do 16. 12. 2022 v Nemčiji.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da je sodišče obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci kot člani hudodelske združbe storili očitana kazniva dejanja6 oprlo predvsem na izsledke izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja, nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju ter prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju. Tako navedenih dokazov sodišče v izpodbijanem sklepu ni le naštelo, temveč je kratko povzelo njihovo vsebino, iz katere je na ravni utemeljenega suma razvidno, da naj bi obdolženi A. A. deloval kot kurir v hudodelski združbi, pri čemer naj bi opravljal predvsem prevoz in hrambo večje količine prepovedane droge, pa tudi večjih vsot denarja, obdolženi B. B. naj bi po navodilih in pod nadzorom D. D. in E. E. od njiju kot odjemalec prevzemal večje količine kokaina, ki ga je nato v manjših količinah prodajal odjemalcem, poleg tega pa naj bi hudodelski združbi nudil na razpolago garažo in nanj registrirano vozilo, izvršil pa naj bi tudi petnajst nakupov oziroma prodaj prepovedane droge kokain, obdolženi C. C. pa naj bi pod vodstvom D. D. in v organizaciji in po navodilih F. F. v stanovanjski hiši v posebej prirejenih prostorih gojil kar 522 rastlin prepovedane droge konoplje, ki so bile vzgojene iz njenih klonov. Doslej zbrani dokazi tako dajejo v tej fazi kazenskega postopka zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženci v okviru hudodelske združbe storili očitana jim kazniva dejanja.

10. Obramba obdolženih B. B. in C. C. v zahtevah neutemeljeno uveljavlja, da iz očitka obdolžencema ni razvidno, da bi delovala kot člana hudodelske združbe, temveč, da iz zahteve za preiskavo izhaja "največ očitek sostorilstva". V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v fazi odločanja o priporu, ko kazenska preiskava še ni končana, sodišče presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja. Podrobne okoliščine (ki so po svoji naravi dejansko vprašanje) v katerih naj bi bilo dejanje storjeno, bodo namreč osvetljene šele po končani kazenski preiskavi, po kateri bo mogoče ravnanja obdolžencev natančno pravno opredeliti. V obravnavanem primeru je iz očitkov obdolženima B. B. in C. C. razvidno, da naj bi obdolženi C. C. deloval pod vodstvom obdolženega D. D. in po navodilih F. F., obdolženi B. B. pa naj bi po navodilih in pod nadzorom D. D. in E. E. od njiju prevzemal večje količine kokaina, poleg tega pa naj bi hudodelski združbi nudil na razpolago garažo in vozilo, ki naj bi bilo uporabljeno za prevoze prepovedane droge. Takšni konkretni očitki obdolžencema v tej fazi postopka zadoščajo za sklepanje, da naj bi kazniva dejanja izvrševala v okviru hudodelske združbe.

11. Zagovornica obdolženega A. A. izpodbijanemu sklepu očita, da se ni opredelil do dokaza, ki ga je predložila obdolženčeva obramba, iz katerega je razvidno, da se je obdolženec brez prekinitve nahajal v Nemčiji, v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja.

12. Vrhovno sodišče se v izpodbijanem sklepu do navedenega dokaza res ni izrecno opredelilo, temveč je že v uvodu izpodbijanega sklepa poudarilo, da bo predvsem presodilo morebitne nove okoliščine, ki bi utegnile spremeniti dosedanje ugotovitve glede upravičenosti pripora. Kot že rečeno, je glede obdolženega A. A. podrobno navedlo dokazne vire, iz katerih je razviden obstoj utemeljenega suma, ob tem pa dodalo, da njihova vsebina z nobenim drugim ali novim dokazom ni bila spremenjena, oziroma z drugimi besedami, da obdolženec po izdaji sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora, kot verjetni storilec očitanega kaznivega dejanja, ni bil z ničemer razbremenjen. Dokaz, ki ga je v izjavi o predlogu za podaljšanje pripora izpostavila obdolženčeva zagovornica in katerega vsebino povzema tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, je bil namreč sodišču predložen že v fazi odreditve pripora, ponovno pa je bil ta dokaz (obvestilo A. s. p., ki naj bi ga izdal obdolženčev delodajalec) upoštevan tudi v sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca.7 Vrhovno sodišče k temu dodaja, da se sodišče v skladu z utrjeno (ustavno) sodno prakso pri odločanju o priporu ne more spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, ker je to predmet presoje razpravljajočega sodišča na podlagi neposredno izvedenih dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi.8

13. Obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ne morejo omajati trditve zahtev, da je obdolženi A. A. imel stik le z obdolženim G. G., da ni bil "kakršenkoli relevanten člen združbe, še manj odločevalni člen", da naj bi B. B. prepovedano drogo prodajal zgolj svojemu krogu odjemalcev v službi, da ni deloval po navodilu in pod nadzorom drugih članov hudodelske združbe, da obdolženi C. C. ni bil povezan z drugimi člani domnevne hudodelske združbe, da iz nobenega dokaza ni razvidno, da naj bi obdolženi C. C. prepovedano drogo konopljo proizvajal še z drugimi neznanimi storilci in da je bil v hiši, v kateri je bila izvedena hišna preiskava, sam. Po vsebini te trditve v zahtevah pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP ni mogoče vložiti.

14. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahtev, da pri obdolžencih niso podani priporni razlogi oziroma da sodišče o njih v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora ni navedlo ustreznih razlogov, da pripor v obravnavanem primeru ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z odreditvijo milejših ukrepov.

15. Sodišče je v sklepu o podaljšanju pripora zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti pri obdolženih A. A. in C. C. oprlo na težo obdolžencema očitanih kaznivih dejanj in na visoko predpisano kazen od petih do petnajstih let zapora. Poleg tega je pri obeh obdolžencih upoštevalo, da sta tujca - državljana Bosne in Hercegovine, ki svojih državljanov ne izroča. Pri presoji obstoja pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je upoštevalo tudi, da obdolženca v Sloveniji nimata družine in premoženja, obdolženi C. C. pa tudi nima urejenega bivališča. 16. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo predvsem s težo in načinom storitve obdolženima A. A. in B. B. očitanih kaznivih dejanj. Očita se jima namreč, da sta delovala v organizirani hudodelski združbi, katere člani so še na prostosti. Pri obdolženem B. B. je sodišče še posebej upoštevalo, da naj bi pri storitvi kaznivih dejanj izkazal visoko stopnjo vztrajnosti in predrznosti, ko je prepovedano drogo prodajal večinoma svojim sodelavcem. Pri obeh obdolžencih je sodišče upoštevalo tudi njun socialni status. Dohodki, ki sta jih prejemala, jima očitno niso zadoščali za zadovoljevanje njunih potreb.

17. Taki razlogi sodišča o obstoju pripornih razlogov so logični in razumno obrazloženi, povezava teh razlogov v smiselno celoto pa kaže na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bosta obdolžena A. A. in B. B. na prostosti nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj oziroma da se bosta obdolžena C. C. in A. A. skušala s pobegom v državo, ki svojih državljanov ne izroča, izogniti kazenskemu postopku.

18. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora presodilo tudi, da je pripor zoper obdolžence v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.9 Ugotovilo je, da so razlogi za podaljšanje pripora v največjem možnem obsegu (tri mesece) izključno objektivne narave. Pri tem je upoštevalo velik obseg protipravne dejavnosti, ki je razvidna iz opisov kaznivih dejanj v sklepu o preiskavi. Presodilo je tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, katerih življenje in zdravje bi bilo s ponavljanjem takšnih kaznivih dejanj konkretno prizadeto. Takšne razloge v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora za zagotovitev navzočnosti obdolžencev v kazenskem postopku in preprečitev ponovitvene nevarnosti obdolženih A. A. in B. B. je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo nevarnosti pobega in ponavljanja kaznivih dejanj (obdolžena A. A. in C. C. sta, kot že rečeno, bosanska državljana, ki svojih državljanov Republiki Sloveniji ne izroča, obdolžena A. A. in B. B. naj bi storila enega od najtežjih kaznivih dejanj zoper človekovo življenje in zdravje, pri čemer naj bi ju vodil pohlep, delovala naj bi v hudodelski združbi, katere člani so še na prostosti) in omogočajo razumen sklep, da je pripor sorazmeren ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolžencev v kazenskem postopku in preprečitev ponovitvene nevarnosti, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

19. S ponavljanjem navedb v zvezi z neobstojem ponovitvene nevarnosti oziroma begosumnosti, ki so jih zagovorniki obdolžencev že večkrat uveljavljali v postopku odreditve oziroma podaljšanja pripora, - da obdolženi A. A. živi pri stricu v Sloveniji, da ima dovoljenje za bivanje in prejema nadpovprečne dohodke; da je obdolženi B. B. pri devetindvajsetih letih še nekaznovan, da ima družino in zaposlitev, da naj bi skupno prodal le 76,5 gramov prepovedane droge, da se je v priporu streznil in da je kriminalna združba razkrita; da je tudi C. C. doslej še nekaznovan, da je oče dveh majhnih otrok in da ni v njegovem interesu, da bi se izogibal kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji - vložniki zahtev ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteve pa so bile vložene tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih je kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Zagovorniki obdolženih A. A. in B. B. so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili tudi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbama XI Ips 1901/2023 z dne 23. 2. 2023. 2 Sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora z dne 7. 2. 2023 obsega kar 209 strani, sklep pritožbenega sodišča z dne 28. 2. 2023 pa 19 strani. 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2073/06-13 z dne 25. 1. 2007. 4 Tako npr. Vrhovno sodišče v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021. 5 Podrobneje o tem glej Vavken, L. (2022): Aktualne procesnopravne dileme odreditve in podaljšanja pripora, Pravna praksa, 41/48, GV Založba, Ljubljana, str. II - VII. 6 Utemeljen sum je za obdolženega A. A. obrazložen v 29. točki izpodbijanega sklepa, za obdolženega B. B. v 22. točki izpodbijanega sklepa in za obdolženega C. C. v 15. točki izpodbijanega sklepa. 7 25. točka razlogov sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023. 8 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 349/96 z dne 2. 7. 1997 in sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi XI Ips 13973/2012 z dne 19. 4. 2012 in številne kasnejše. 9 7. in 47. točka razlogov izpodbijanega sklepa.