Jedro

Načelo individualizacije višine odškodnine ima korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tej pravdi med drugim zahtevala od toženih strank nerazdelno plačilo 2,600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (1,400.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 400.000 SIT za strah in 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), nastalo ji zaradi poškodbe tetive iztegovalke desnega sredinca v delovni nesreči dne 31.8.1998. S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bilo tožnici prisojenih 1,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (900.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 300.000 SIT za strah), medtem ko je bil v presežku (za 1,400.000 SIT) tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v (le glavničnem) znesku 1,400.000 SIT, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za telesne bolečine in za strah bi ji morali biti po njenem mnenju prisojeni odškodnini v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezata teži poškodbe ter ugotovljenim nevšečnostim in posledicam, neutemeljena pa je tudi popolna zavrnitev njenega zahtevka v delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila vendarle znatna, čeprav le začasna. Sicer pa tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnica ponuja še očitek, da sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od škodnega dogodka dne 31.8.1998 in da od tedaj dalje traja škodno stanje že šest let in pet mesecev, ko toženi stranki nista plačali tožnici še nobene odškodnine. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila).

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajočih denarnih odškodnin za telesne bolečine in za strah slednja utemeljuje v reviziji s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za ti obliki nepremoženjske škode. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. Rezultat ter primerjave, opravljene po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, namreč potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine (v višini 7,8 povprečnih mesečnih plač) v okvir ostalih prisojenih odškodnin (primerjaj s prisojenimi nižjimi odškodninami za po obsegu nič manjše škode v primerih, obravnavanih pred vrhovnim sodiščem v zadevah pod opr. št. II Ips 384/95, II Ips 568/98 in II Ips 110/99, evidentiranih v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, pod zaporednimi številkami 239, 243 in 247).

Glede terjane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je bilo tožnici že v obrazložitvi pravnomočne sodbe materialnopravno pravilno pojasnjeno, da do nje ni upravičena preprosto iz razloga, ker ni nobenih trajnih posledic njene poškodbe, medtem ko so bile vse začasne nevšečnosti in tožničina prikrajšanja v času zdravljenja poškodbe upoštevana že ob odmeri odškodnine za telesne bolečine.

V zvezi s tožničinim zavzemanjem za upoštevanje tudi obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa zadošča napotitev tožnice na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi namreč ni izkazan.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z izpodbijano odločitvijo o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni podan, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.