Jedro

Položaj določene osebe v strukturi bivše JA in z njim povezana narava dela je lahko razlog za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), če je oseba poveljevala organizacijski enoti na ravni korpusa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik v času priprav na agresijo na Republiko Slovenijo zaposlen kot načelnik operativnega centra v korpusu v vojašnici s činom podpolkovnika. Kot bivši organ varnosti je tudi v času agresije sodeloval v aktivnostih zoper Republiko Slovenijo. Septembra 1991 je odšel iz Slovenije in obstaja utemeljen sum, da je tri mesece sodeloval v vojaških operacijah zoper Republiko Hrvatsko. Tožnik namreč svoje trditve, da je odšel iz Slovenije zaradi urejanja pokojnine, ni dokazal. Tožena stranka ocenjuje, da so pri tožniku podani razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je v skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena tega zakona tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe predpisov ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik izpolnjuje vse tri pogoje, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Napačne so ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v času priprav na agresijo na Republiko Slovenijo delal kot načelnik operativnega centra v korpusu ter da je kot bivši organ varnosti sodeloval v aktivnostih zoper Slovenijo. Tožnik je bil zaradi odhoda v pokoj dejansko že od 14.3.1991 do 25.4.1991 na letnem dopustu, od 26.4.1991 pa do 31.8.1991 pa na razpolago, po tem datumu pa upokojen. Ker takrat še ni imel urejene pokojnine pri SPIZ v Sloveniji, je moral zaradi izplačila pokojnine v letu 1991 dvakrat potovati v Beograd, tretjič, februarja 1992, pa je tja potoval zaradi zdravljenja hrbtenice. Tožnik nikoli ni bil organ varnosti, ampak v obdobju 1970 do 1979 samo referent varnosti v mejnem odseku, zadolžen za karavle na mejnih prehodih, kar pa ni imelo nobene zveze z organi KOS-a. Razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije torej pri tožniku niso podani in to lahko potrdi devet prič ter listinska dokumentacija, ki jo je tožnik priložil tožbi. Tožena stranka ni imela podlage za odločitev po 3. odstavku 40. člena zakona in je tudi ni ustrezno obrazložila, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi diskrecijske pravice iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je na podlagi podatkov Ministrstva za obrambo in po zaslišanju predstavnika tega ministrstva ocenila, da so za odločitev verodostojnejši podatki, ki jih je navedel ta predstavnik, kot podatki iz zaslišanja tožnika in njegove žene. Tudi izjava tožnikovih sosedov o tožnikovi navzočnosti na določenih krajih v določenem času ne morejo ovreči dejstev, na katerih temelji ocena nevarnosti za obrambo države, saj se njihove izjave glede tega dejstva ne morejo šteti za neposredne dokaze. Delno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pa po mnenju tožene stranke ne more biti razlog za izdajo pozitivne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav bi vlagatelj izpolnjeval vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, za varnost ali za obrambo države.

Ko tožena stranka v obravnavanem primeru ugotavlja obstoj razloga nevarnosti za državo, sicer ne navaja določenih konkretnih nalog, ki jih je opravljal tožnik kot polkovnik nekdanje JA v korpusu, vendar zaradi tega dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno. Tožnik je bil načelnik operativnega centra v korpusu, česar niti sam ne zanika. To je bil tako pomemben položaj in z njim povezana narava dela že sama zase zadostna podlaga za zaključek tožene stranke o delovanju, ki je nasprotovalo interesom Republike Slovenije, kar pa pomeni nevarnost za državo tudi v primeru, če tožnik pri sami agresiji ni neposredno sodeloval, kot zatrjuje v tožbi. Zato sodišče ne dvomi, da obstaja dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDS, sama odločitev tožene stranke pa je tudi sicer v skladu z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odločanje po prostem preudarku z zakonom dano. Tožnik torej s tožbo ni mogel uspeti in sodišče jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis.