Jedro

V primeru vlaganja sredstev skupnega premoženja v posebno premoženje katerega od zakoncev ali posebnega premoženja v skupno premoženje, gre za razpolaganje s skupnim (in posebnim) premoženjem - prelivanje premoženjskih kategorij. To razpolaganje ima posledice na premoženjskem področju, ne gre pa za darila. Darilna pogodba je dvostransko obligacijsko razmerje, v katerem eden od udeležencev nastopa samo kot dolžnik, drugi pa kot upnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 9.653,45 EUR, ki ga tožnik uveljavlja, ker je s prenehanjem izvenzakonske skupnosti odpadla podlaga za darila, dana toženki. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožnik dolžan povrniti toženki v višini 1.197,66 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Odločitev označuje za nejasno in neobrazloženo ter v nasprotju z listinami v spisu. Trdi, da je odločitev oprta na toženkino izpovedbo, ki nima podlage v njenih trditvah. Gre za izpoved o prejemanju najemnin, prodaji nepremičnin, delu na črno. Neutemeljeno ji je sodišče verjelo, da je denar, ki ga je zaslužila, dajala v škatlico za skupne potrebe. Dejstvo, da je denar fizično prinašala v Nemčijo, ni bilo zatrjevano. Ni ugotovljeno, kaj je toženka delala v zavodu X., katerih seminarjev se je udeležila. Opozarja, da je bila večina nakazil izvršena po prodaji delnic, do česar se sodišče ni izreklo. Povsem zanemarjeno je dejstvo, da toženka za bivanje in druge življenjske stroške ni prispevala. O tem je natančno in resnicoljubno izpovedoval tožnik. Neizkazano je, da bi toženka sredstva pridobila tudi z oddajanjem nepremičnin. Tožnik je zgolj domneval, koliko je toženka od najemnin iztržila, s prodajo toženkine nepremičnine pa ni bil seznanjen; tega denarja ni nikoli prejel ali videl. Najemna pogodba, ki jo je predložila toženka, ni podpisana. Iz bančnega izpiska prilivi iz naslova najemnine niso razvidni. Kupnina ni bila nakazana na toženkin račun, na katerem je bil tožnik pooblaščen. Tožnik je predlagal poizvedbo o tem, koliko denarja je toženka pridobila na transakcijski račun pri banki X., vendar je bil predlog neutemeljeno zavrnjen. S poizvedbami bi se izkazala tudi toženkina neverodostojnost. Ker toženka denarnih sredstev ni prispevala, je nepravilen zaključek, da je prišlo do spojitve denarja. Da finančno k prenovi tožnikovega stanovanja ni prispevala, pa je toženka potrdila. Stanovanje je tožnikovo posebno premoženje. Zgolj pospravljanje 50 m2 velikega stanovanja po renovaciji in občasna gospodinjska opravila, upoštevajoč, da je toženka najela tudi gospodinjsko pomočnico, ne predstavlja takšnega prispevka, da bi bilo mogoče govoriti o skupnem premoženju. Ni jasno, k povečanju vrednosti katerega premoženja naj bi toženka prispevala, saj je stanovanje nesporno tožnikovo. Nesporno je, da je prenovo stanovanja financiral tožnik. Vrednost stanovanja pa ni povečana niti zaradi toženkinega pohištva; tega toženka tudi zatrjevala ni. Napačen je zato zaključek, da sta stranki ustvarili skupno premoženje. Nepravilna je ugotovitev, da je toženka na črno prejemala denar in ga vložila v skupno premoženje. Ni izkazano, da bi iz svojih sredstev kupovala hrano. Navaja višino tožnikove plače in stroške ter ugotavlja, da mu je po plačilu zavarovanj, vzdrževanja nepremičnin in avtomobila mesečno ostalo 300,00 EUR za kritje življenjskih stroškov. Vsa nakazila so bila zato plačana iz posebnega premoženja. Vrednostni papirji, ki so bili tožnikovo posebno premoženje, so bili prodani 28.12.2010 in 30.12.2010 za ceno 25.500,00 EUR. Vse transakcije, izvedene po tem datumu, so bile izvedene iz premoženja, ki predstavlja tožnikovo posebno premoženje. Meni, da se je sodišče brez podlage v spisu postavilo na stališče, da vtoževani znesek predstavlja skupno premoženje in išče razloge v opisani smeri. Meni, da v zadevi II Cp 2121/2011 navedeno stališče ni uporabljivo, ker je tam obravnavan drugačen dejanski stan (nastala je nova nepremičnina). Za generične stvari, kakršna je denar, ki je obenem tudi plačilno in menjalno sredstvo, velja, da je dolžnik dolžan vrniti enako količino iste vrste in kakovosti. Sodišče tega ne upošteva, ampak šteje za nedokazano, da je tožnik daroval ravno denar, ki ga je dobil od prodaje delnic. Filter za ribnik, tudi če je samo do 50 % plačan iz posebnega premoženja, je darilo večje vrednosti. Nepravilna je ugotovitev, da je toženka od starih staršev v dar dobila 2.000,00 EUR. Meni, da dokazi potrjujejo, da denarnega zneska v višini 2.000,00 EUR ni prejela. Razen tega je bilo predlagano zaslišanje toženkinega starega očeta, kar je sodišče zavrnilo; storjena je bila absolutna bistvena kršitev postopka. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokaz s pridobitvijo stanja na toženkinem računu pri banki X. V zvezi s prstani navedena dejstva kažejo na toženkino neverodostojnost. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z delom v trajanju izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje je skupno premoženje. Ta domneva je vsebovana v drugem odstavku 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)(1) v zvezi z 12. čl. ZZZDR. V primeru vlaganja sredstev skupnega premoženja v posebno premoženje katerega od zakoncev ali posebnega premoženja v skupno premoženje, gre za razpolaganje s skupnim (in posebnim) premoženjem – prelivanje premoženjskih kategorij (52. čl. ZZZDR in naslednji). To razpolaganje ima posledice na premoženjskem področju, ne gre pa za darila. Darilna pogodba je dvostransko obligacijsko razmerje, v katerem eden od udeležencev nastopa samo kot dolžnik, drugi pa kot upnik (533. čl. Obligacijskega zakonika).

6. Nesporno je, da sta tožnik in toženka v času od septembra 2010 do maja 2011 živela v izvenzakonski skupnosti – v tožnikovem stanovanju v Nemčiji. Nesporno je tudi, da sta v to skupnost vstopila vsak s svojim premoženjem (posebno premoženje). Oba pa sta dohodke pridobivala tudi z delom v času trajanja te skupnosti. Celo v pritožbi tožnik priznava, da je toženka v trajanju izvenzakonske skupnosti imela dohodke od dela in najemnine. Pritožnik izpostavlja le spornost višine toženkinih dohodkov, kar pa je nepomembno, ker deleža na skupnem premoženju ni potrebno ugotavljati. Že skladne trditve o življenjski skupnosti in o tem, da sta obe stranki z delom ustvarjali sredstva, potrjujejo, da so denarna sredstva, ki sta jih pridobili v času trajanja izvenzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Ker obsega skupnega premoženja ni treba ugotavljati, je nepomembno, ali je toženka denarna sredstva pridobila tudi z oddajanjem svojih nepremičnin, kakšna je bila višina najemnine, ali je najemna pogodba podpisana, ali je bila najemnina nakazovana na račun, na kateri račun je toženka prejemala denarna sredstva, ali je tožnik za nakazila vedel, višina teh nakazil, ali je toženka k obnovi tožnikovega stanovanja prispevala tudi v denarju, ali je toženka od starih staršev prejela 2.000,00 EUR. Izvajanje dokazov zaradi dokazovanja višine dohodkov in obsega skupnega premoženja torej ni bilo potrebno. Kolikor se je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem teh dejstev ukvarjalo, se je po nepotrebnem, saj ne gre za pravno odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče zato na pritožnikovo grajo teh ugotovitev ne odgovarja. Pritožba pravilno navaja, da ugotovitev obsega skupnega premoženja ni pogoj za odločitev o zahtevku za vrnitev darila.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje dejstva ugotavljalo mimo trditev strank in da skupnega premoženja toženka ni zatrjevala. Na obstoj izvenzakonske skupnosti in skupno premoženje je toženka opozarjala praktično v vseh vlogah. Navedla je tudi okoliščine o delu in življenju, ki obstoj izvenzakonske skupnosti in nastanek skupnega premoženja potrjujejo. Materialno pravo v zvezi z nastankom skupnega premoženja pa sodišče pozna. Neutemeljen je zato očitek, da sodišče išče razloge v smeri, da vtoževani znesek predstavlja skupno premoženje.

8. Nepomembno je, ali je toženka svoj zaslužek dajala v škatlico, kjer so se hranila sredstva za nakup živil, ali ne; nepomembno je, ali je del svojega zaslužka prispevala za skupne potrebe ali ne. Nesporno namreč je, da je k pokrivanju življenjskih stroškov prispevala na drug način. Tudi tožnik namreč priznava: da sta s toženko skupaj dopustovala in pri tem za začasno bivanje uporabila toženkino nepremičnino na morju (vloga z dne 21.3.2012); toženka je kupila multifunkcijski tiskalnik, skener, letalsko karto za oba, kartice za polnjenje mobilnega telefona (vloga z dne 21.3.2012); nudila svoj avtomobil za skupne potrebe (vloga z dne 12.9.2012); skrbela za gospodinjstvo (poleg gospodinjske pomočnice), nadzorovala renoviranje stanovanja, čistila za delavci, izbrala opremo in barve, nakupovala (izbirala) opremo v trgovinah, za skupno stanovanje prispevala pohištvo, ki je njeno posebno premoženje (vloga z dne 13.12.2012). Vse to so okoliščine, ki potrjujejo, da je v trajanju izvenzakonske skupnosti tudi toženka prispevala k pokrivanju skupnih potreb in zagotavljanju pogojev za življenje v skupnosti. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da zgolj pospravljanje 50 m2 velikega stanovanja po renovaciji in občasna gospodinjska opravila ne predstavljajo prispevka k povečanju skupnega premoženja. Postoriti, ali plačati je bilo treba tudi to, zato je treba tudi to delo oceniti kot toženkin prispevek k zagotavljanju pogojev za skupnost, v kateri je tožnikom živela. Enako velja za pohištvo, ki je toženkino posebno premoženje; gre za prispevek, k pokrivanju življenjskih stroškov (stroškov bivanja). Res pa je, da pohištvo ni povečalo vrednosti tožnikovega stanovanja, v katerega je bilo nameščeno, saj ga je mogoče odstraniti. Financiranje ostalih stanovanjskih stroškov in hrane, kar tožnik zatrjuje, da je bilo v njegovi domeni, je le del potreb, ki jih je bilo treba zadovoljiti oz. zanje poskrbeti. Povsem nepomembno zato je, ali je toženka zaslužena denarna sredstva fizično prinašala v Nemčijo ali ne. Upoštevajoč druge okoliščine, ki nedvomno izkazujejo obstoj izvenzakonske skupnosti, je nepomembno, ali tožnik ve, na katerem računu je toženka zbirala zaslužena sredstva, višina teh sredstev …

9. Tožnik zatrjuje, da je v trajanju izvenzakonske skupnosti toženki dajal darila v denarju – na njen račun nakazoval denarne zneske, porabljene za prenovo in opremljanje njenega stanovanja, plačal zobozdravnika, kupil avtomobilske gume in filter za ribnik, ki je toženkino posebno premoženje. Za uspešen zahtevek za vrnitev darila mora biti darilo izkazano. Transakcij ali nakupov iz skupnih sredstev, vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje izvenzakonskega partnerja, ni mogoče opredeliti kot darilo. Z darilom darovalec v breme svojega premoženja sopogodbenika neodplačno obogati, tožnik pa je v primeru vseh navedenih plačil in nakupov razpolagal s premoženjem, ki je bilo skupno. Ob zaključku postopka – po tem, ko je toženka opozorila, da gre za plačila iz sredstev skupnega premoženja – je tožnik začel zatrjevati, da so bila plačila opravljena iz posebnega premoženja in sicer iz njegovih prihrankov ter iz kupnine od prodanih delnic (vloga z dne 23.4.2014). Gre za nepreverljiv zaključek (zgornjo premiso sodniškega silogizma), kajti dejstev, na osnovi katerih bi bilo to mogoče preveriti, tožnik ni navedel. Trditev o tem, da bi v času trajanja izvenzakonske skupnosti ločeno vodil sredstva skupnega in posebnega premoženja, tožnik ni podal. Nasprotno! Že v tožbi je navedel, da je plačila izvedel iz svojih računov, s katerimi je posloval. Na bančne račune, iz katerih se plačujejo tekoči izdatki, se običajno nakazujejo redni dohodki (izvaja se plačilni promet). Tudi, če je na bančnih računih prišlo do pomešanja sredstev skupnega premoženja s sredstvi posebnega premoženja (npr. dohodkov iz dela s kupnino od delnic), ta sredstva niso izgubila narave sredstev skupnega premoženja. Nepomembno je zato, kateri zneski so bili na toženkin račun nakazani pred prodajo delnic in kakšen del sredstev po prodaji tožnikovih delnic. Tožnikove trditve ne omogočajo zaključka, da gre za darilo iz sredstev posebnega premoženja. Z opozorilom v pritožbi, da so bila darila dana po prodaji delnic, torej pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je denar generična stvar in plačilno sredstvo, kajti do darovanja ni prišlo.

10. Odločba II Cp 2121/2011, na katero se sklicujeta prvostopenjsko sodišče in pritožba, temelji na enakem stališču, kot je navedeno zgoraj. Podrobno je ni smiselno razgrajevati in analizirati, kajti pravna stališča, na katerih temeljijo odločitve o vračanju daril med zakoncema, so v sodni praksi ustaljena in utrjena.

11. Pritožba pravilno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v sodbi več prostora namenilo povzemanju navedb strank kot argumentiranju odločitve. V obravnavni zadevi se to pokaže za pravilno, saj sta stranki, kljub nespornemu obstoju izvenzakonske skupnosti, zelo natančno in obsežno opisovali skupno življenje in premoženjske razmere. Pravno odločilno dejstvo – da sta stranki tudi v trajanju izvenzakonske skupnosti z delom ustvarili premoženje – ni bilo sporno. Tožnik je priznal tudi toženkin prispevek k pokrivanju skupnih potreb v delu in minimalno v denarju.

12. Neutemeljen je očitek, da je sodba nezadostno obrazložena, nejasna, brez razlogov, z nasprotujočimi razlogi. Pravdni stranki sta zelo natančno osvetlili njune premoženjske razmere in življenje v času trajanja izvenzakonske skupnosti, sodišču prve stopnje pa se tako natančno s temi vprašanji ni bilo treba ukvarjati. Kot je navedeno zgoraj: zadošča že ugotovitev, da sta stranki živeli v izvenzakonski skupnosti in v trajanju te skupnosti z delom pridobili denarna sredstva, ki so njuno skupno premoženje. Ker ni trditev o tem, da bi denarna sredstva, izvirajoča iz posebnega premoženja, tožnik ločeval od skupnih denarnih sredstev, ni mogoče slediti tožniku, da so bili denarni zneski nakazani, gume in filter za ribnik kupljeni oz. plačani iz sredstev njegovega posebnega premoženja in toženki podarjeni. Zahtevek je utemeljeno zavrnjen; odločitev prvostopenjskega sodišča je zato potrjena (353. čl. ZPP).

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Drugi odstavek 51. čl. ZZZDR se glasi: Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.