Jedro

Za učinkovanje pravnega posla v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči je potrebna izpolnitev odložnega pogoja, to je odobritev upravnega organa. Ta pa odloča o odobritvi v skladu z zakonodajo, ki velja v času upravnega odločanja.

Ker ZKZ-C ni predvidel, da se v postopkih odobritve pravnih poslov, začetih do njegove uveljavitve, odloča po do tedaj veljavnih predpisih, je prvostopni organ pravilno oprl svojo odločitev na določbo 17.a člena ZKZ-C.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila odobritev pravnega posla – pogodbe o ustanovitvi odkupne pravice in stavbnega bremena, ki sta jo dne 20. 7. 2009 sklenila A. kot lastnica nepremičnin in tožnik kot odkupni upravičenec za pridobitev idealnega deleža do 1/240 več zemljiških parcel v k.o. …. V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je promet z obravnavanimi nepremičninami potekal na način in pod pogoji, ki jih določa Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Po določbi 17.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list RS, št. 43/2011, ZKZ-C), ki je začel veljati 18. 6. 2011, je predmet prodaje in pogodbe lahko le cel lastninski ali solastninski delež kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Ker ZKZ-C nima prehodnih določb o uporabi 17.a člena, navedena določba velja za vse postopke, ki so bili na dan uveljavitve spremembe zakona že v teku. Glede na to, da v obravnavanem primeru predmet pogodbe ni celoten solastninski delež prodajalke, je upravni organ na podlagi 17.a člena ZKZ vlogo za odobritev pravnega posla zavrnil. Tožena stranka je z odločbo 33008-5/2012/2 z dne 19. 1. 2012 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo Upravne enote Ptuj. Pri tem je navedla, da stališče tožnika, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 17.a člena ZKZ-C, ni pravilno. Ker novela ZKZ-C nima posebnih prehodnih določb, je bil prvostopni organ dolžan uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja, to je določbo drugega odstavka 17.a člena ZKZ-C. Po navedeni določbi je lahko predmet prodaje le cel lastninski ali solastninski delež. V obravnavanem primeru pa je prodajalka, ki je solastnica nepremičnin do 5/8, prodala 1/240 njenega solastniškega deleža, kar je v nasprotju z določbo 17a. člena ZKZ-C. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem upravnega organa. V obravnavanem primeru, ko je tožnik edini sprejel ponudbo, je bila pogodba sklenjena z dnem sprejema ponudbe. To pa se je zgodilo pred spremembo zakona, ki je bila uveljavljena 18. 6. 2011. Pogodba je bila sklenjena pod odložnim pogojem naknadne odobritve upravne enote. Upravni organ je zato dolžan upoštevati določila v zvezi z dopustnostjo in veljavnostjo pravnega posla v času, ko je bil ta pravni posel sklenjen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali v konkretnem primeru veljajo določbe 17.a člena ZKZ-C. Promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ. Ta določa, da po določbi 20. člena ZKZ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, izročiti ponudbo upravni enoti, kjer to kmetijsko zemljišče leži. Vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano zemljišče, pa mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti. Upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse prejemnike ponudbe in prodajalca o tem, kdo je sprejel ponudbo v predpisanem roku (21. člen ZKZ). O odobritvi pravnega posla nato odloči upravna enota in sicer na podlagi vloge za izdajo odobritve pravnega posla, ki jo vloži pridobitelj nepremičnine.

Dne 3. 6. 2011 je bil v Uradnem listu RS, št. 43/2011 objavljen ZKZ-C. Ta je v drugem odstavku 18.a člena določil, da je predmet prodaje po tem zakonu lahko le cel lastninski ali solastninski delež kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Navedena sprememba zakona je v veljavi od 18. 6. 2012, saj novela v prehodnih določbah ni predvidela, da se v postopkih začetih do njene uveljavitve uporabljajo prejšnji predpisi.

Tudi po stališču sodne prakse se šteje, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar je tak pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem naknadne odobritve po določbah ZKZ s strani upravnega organa. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009 in X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011. Navedeno pomeni, da pogodba ne učinkuje že s sklenitvijo, ampak le, če se odložni pogoj izpolni (drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Za učinkovanje pravnega posla v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči je torej potrebna izpolnitev odložnega pogoja, to je odobritev upravnega organa. Ta pa odloča o tem v skladu z zakonodajo, ki velja v času odločanja. Za odločitev o odobritvi pravnega posla tako ni relevanten trenutek sklenitve pogodbe, ampak pogoji, ki veljajo v času odločanja upravnega organa. Ker ZKZ-C ni predvidel, da se v postopkih odobritve pravnih poslov začetih do njegove uveljavitve odloča po do tedaj veljavnih predpisih, je tudi po presoji sodišča prvostopni organa pravilno oprl svojo odločitev na določbo 17.a člena ZKZ-C. V skladu z navedeno določbo pa je predmet prometa lahko le cel lastninski ali solastninski delež kmetijskega zemljišča. V obravnavanem primeru ni sporno, da je pogodbena stranka A. na tožnika kot odkupnega upravičenca prenesla le 1/240 svojega solastniškega deleža 5/8, kar pa je v nasprotju z navedeno določbo ZKZ-C, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožnikov ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava.

Ker je izpodbijani upravni akt tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračila stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.