Jedro

Za dopolnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne velja rok, ki je določen za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Dopolnitev se lahko vloži do razpisa naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, v dopolnitvi lahko stranka brez omejitev in grožnje prekluzije navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in sklenilo, da ne izda zamudne sodbe.

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je podano nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa glede odločilnih dejstev, saj sodišče prve stopnje navaja, da naj bi obstajali upravičeni razlogi, zakaj se tožena stranka ni udeležila poravnalnega naroka, čeprav je nesporno, da se tožena stranka poravnalnega naroka ni udeležila, niso pa bili podani niti upravičeni razlogi za neudeležbo pooblaščenca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na prepozno predložene oziroma predlagane dokaze, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb 116. člena ZPP. Razlogi, zakaj na poravnalni narok ni pristopil pooblaščenec L.G., niti niso relevantni, saj je tožena stranko zastopala Odvetniška pisarna S.G. in D.S. L.G. je bil zgolj substitut, ki je pristopil na narok 4. 9. 2008. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do verodostojnosti izpovedbe lečečega zdravnika. Glede na to, da je splošno znano, da dežurna služba deluje do 7. ure, se postavlja vprašanje, kakor je možno, da je bil osebni zdravnik že ob 6.30 uri na domu L.G., saj osebni zdravniki zdravniško službo opravljalo zgolj v svojih ambulantah. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke – specialistom s področja abdominalne kirurgije, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je bil L.G. zmožen poklicati pisarno. Bistven je tudi podatek, da osebnega zdravnika L.G. ni več kontaktiral, čeprav je bil z njim dogovorjen, da ga bo poklical, v kolikor se stanje ne bo izboljšalo. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo poizvedb na okrajnem in okrožnem sodišču v ... o tem, ali se je L.G. 27. 10. 2009 udeležil kakšne obravnave na teh sodiščih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 336. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 116. členom ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo dokaze in dokazne predloge, ki so bili podani po izteku roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Res je sicer, da četrti odstavek 105. člena ZPP, ki se nanaša na vse vloge – torej tudi na vlogo za vrnitev v prejšnje stanje – določa, da mora stranka v vlogi navesti dejstva, na katera jo opira, in dokaze, kadar je to potrebno, če izjava vsebuje kakšno zahtevo. Vendar pa z zakonom ni predvidena prekluzija glede predlaganja dokazov in navajanja dejstev, če te navedbe oziroma predlogi niso podani že v sami vlogi. Tožena stranka je dodatne dokaze predlagala z dopolnitvijo zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, še preden je sodišče prve stopnje razpisalo narok za obravnavo predloga. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb ZPP s tem, ko je upoštevalo tudi navedbe in dokazne predloge iz citirane dopolnitve.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je tožena stranka dala znotraj roka iz drugega odstavka 116. člena ZPP, torej pred potekom 15 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok. Zmotno je tožničino stališče, da bi tudi za dopolnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (s to vlogo je tožena stranka dejansko predvsem odgovarjala na navedbe nasprotne stranke iz odgovora na predlog) moral veljati rok iz drugega odstavka 117. člena ZPP. V času do razpisa naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje sta stranki lahko brez omejitev in grožnje prekluzije vlagali vloge.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede vprašanja verodostojnosti kot priče zaslišanega zdravnika B.L., češ da je nenavadno, da je zdravnik bil pri pooblaščencu tožene stranke v času, ko ambulanta ne posluje. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec bi v zvezi s tem priči lahko postavil ustrezna vprašanja ali pa na neverodostojnost predlagane priče opozoril v vlogah, vendar pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče B.L. štelo za verodostojno, saj je skladna z vpisom v zdravstveni karton tožnika. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi bilo v razlogih izpodbijanega sklepa nasprotje glede odločilnih dejstev. Vendar gre pri uveljavljanju tega pritožbenega razloga zgolj za igro z besedami, saj tožnica opozarja, da je v izpodbijanem sklepu navedeno, da je z naroka izostala tožena stranka, v resnici pa je izostal njen pooblaščenec. O preložitvi poravnalnega naroka na 27. 10. 2008 je bil za toženo stranko obveščen izključno njen pooblaščenec L.G. in ker na preloženi narok za toženo stranko ni pristopil nihče, se šteje, da tožena stranka ni pristopila na narok. Nenazadnje se vsa dejanja in opustitve pooblaščenca štejejo za dejanja in opustitve stranke, ki jo zastopa.

Protispisna je pritožbena navedba, da je bil L.G. v tej zadevi zgolj substitut in da je toženo stranko v tem sporu zastopala le Odvetniška pisarna S.G. in D.S.. Tožena stranka je L.G. izdala samostojno pooblastilo (priloga B/8), ki ga je ta tudi predložil, ko je pristopil na poravnalni narok, ki pa potem ni bil opravljen. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v tem sporu imela dva pooblaščenca, vendar drugi pooblaščenec, to je Odvetniška pisarna G. & S. o.p., d.n.o., sploh ni bil obveščen o preložitvi poravnalnega naroka. Iz spisa ni razvidno, da bi bil L.G. zaposlen v odvetniški pisarni, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da bi pooblaščenec L.G. lahko pravočasno obvestil odvetniško pisarno o tem, da zaradi zdravstvenih vzrokov ne more pristopiti na poravnalni narok.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj v tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, ali bi pooblaščenec L.G. lahko poklical v pisarno drugega pooblaščenca, to je Odvetniške družbe G. & S. Ob ugotovitvi, da pooblaščenec zaradi zdravstvenih težav ni mogel pristopiti na poravnalni narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo vrnitev v prejšnje stanje. Prvi odstavek 116. člena namreč določa, da sodišče na predlog stranke dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če je stranka zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče pa ugotovi, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

Sicer pa v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ne bi moglo potrditi morebitne zamudne sodbe, kar je smisel tožničine pritožbe, celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen. Medtem je namreč Ustavno sodišče razveljavilo tako določbo 2. odstavka 282. člena ZPP, kakor tudi določbo 1. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki sta bili pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe, če na poravnalni narok ni pristopila tožena stranka, ki je sicer odgovorila na tožbo. V skladu s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS-UPB1, Ur. l. št. 64/2007) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V tej zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, zato pritožbeno sodišče ne bi smelo več uporabiti določbe prvega odstavka 28. člena ZDSS-1, čeprav je ta določba v času, ko tožena stranka ni pristopila na poravnalni narok, še veljala. Sedaj za izdajo zamudne sodbe veljajo zgolj pogoji, določeni v 318. členu ZPP, ki pa več ne predvideva izdaje zamudne sodbe, če tožena stranka, ki je sicer odgovorila na tožbo, ne pride na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.