Jedro

Sodišče druge stopnje se strinja z načelno pritožbeno navedbo, da ima vsak državljan pravico poslovati in gospodariti v RS s predpostavko in pričakovanjem, da bodo državni organi odločali po zakonu in v primernih rokih vendar k temu stališču pripominja, da morajo ti subjekti računati tudi s sistemom pravnih sredstev, ki zagotavlja pravilno uporabo materialnega prava in postopkovnih pravil. Pritrjuje sicer pritožbeni trditvi, da je stališče VURSa, izraženo v odločbi z dne ... materialno pravno napačno. Ne strinja se s stališčem pritožbe kdaj bi moral biti upravni organ odgovoren za škodo, nastalo zato, ker se državljani zanašajo na svoja pričakovanja, da jim bo že v postopku na prvi stopnji izdana pravilna in zakonita upravna odločba in v posledici takega pričakovanja načrtujejo svoje poslovne odločitve. Tako stališče predpostavlja odškodninsko zavezo državnega organa kot eno od možnih pravnih sredstev na prvostopno določitev, ki pa je obstoječi pravno urejen sistem rednih in izrednih pravnih sredstev ne dopušča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Proti sodbi je tožena straka vložila prvočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje jasnim in prepričljivim razlogom prvostopnega sodišča, ki je na podlagi nespornih odločilnih dejstev prišlo do zaključka, da manjkata kar dve predpostavki za odškodninsko zavezo tožene stranke in sicer nedopustnost njenega ravnaja ter vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

V izpodbijani sodbi je prepričljivo pojasnjeno, da je tožeči stranki nastala škoda s poginom japonskih mladic dne 16.6.1994 zaradi njenega lastnega nepravilnega ravnanja. Sklenila je pogodbo o nakupu mladic japonskih rakcev in jih pripeljala na mejo, ne da bi si predhodno zagotovila pozitivno odločbo o dovolitvi uvoza. Izključno iz tega razloga je Republiški mejni veterinarski inšpektor z odločbo z dne 14.6.1994 prepovedal uvoz pošiljke. Proti tej odločbi se tožeča stranka niti pritožila ni. Zato je pritožbena trditev, "da državni organ ni ravnal pravilno, ko ni izdal odločbe o dovolitvi uvoza, ko pa jo je izdal, je izdal nedvomno nepravilno" (če ima v mislih to odločbo), neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni trditvi, da je stališče VURSa, izraženo v odločbi z dne 17.6.1994 materialno pravno napačno.

Ne strinja pa se s stališčem pritožbe, da bi moral biti upravni organ odgovoren za škodo, nastalo zato, ker se državljani zanašajo na svoja pričakovanja, da jim bo že v postopku na prvi stopnji izdana pravilna in zakonita upravna odločba in v posledici takega pričakovanja načrtujejo svoje poslovne odločitve. Tako stališče predpostavlja odškodninsko zavezo državnega organa kot eno od možnih pravnih sredstev na prvostopno določitev, ki pa je obstoječi pravno urejen sistem rednih in izrednih pravnih sredstev ne dopušča. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prepričljive razloge prvostopne sodbe, da bi morala tožeča stranka ravnati, kot ji v primeru neizdaje odločbe narekuje zakon in se ne zanašati na svoja pričakovanja.

Dokazana trditev, da so delavci VURSa načrtno in šikanozno ravnali v nasprotju z določili zakona, ker so preprosto želeli preprečiti vnos rakcev v soline, bi morda pripeljala do drugačne odločitve. Vendar ker te trditve tožeča stranka ni postavila že tekom trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje, se pritožbeno sodišče z njo ni ukvarjalo, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Po določilu 1. odst. 496.a čl. ZPP je namreč dovoljeno v gospodarskih sporih v pritožbi navajati nova dejsta le pod pogojem, da jih pritožnik ni mogel navajati do konca glavne obravnave, tega pa tožeča stranka ne zatrjuje.

Sodišče druge stopnje se strinja z načelno pritožbeno navedbo, da ima vsak državljan pravico poslovati in gospodariti v RS s predpostavko in pričakovanjem, da bodo državni organi odločali po zakonu in v primernih rokih, vendar k temu stališču pripominja, da morajo ti subjekti računati tudi s sistemom pravnih sredstev, ki zagotavlja pravilno uporabo materialnega prava in postopkovnih pravil. Tako se strinja s prvostopnim sodiščem, da se procesne kršitve sanirajo v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Zato pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je bila tožeča stranka tista, ki je ravnala napak, ko je sklenila pogodbo o nakupu mladic japonskih rakcev in jih pripeljala na mejo, še predno je pridobila vsa potrebna dovoljenja za uvoz, v pričakovanju, da ji bo mimo pritožbenih postopkov izdana pozitivna odločba o dovolitvi uvoza. Ker v pritožbi navaja, da "mladice rakcev niso stroji, kosi granita ali podobno, pač pa organizmi, ki se naročajo v točno določenem času", je po oceni pritožbenega sodišča prav njeno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi morala tožeča stranka, potem ko je videla, da dovoljenja ni, odstopiti od uvoza. Do tega stališča, na katerega se je postavila tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 16.5.1998 (tč. X) se prvostopno sodišče ni opredelilo, kar je pravilno, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).