Jedro

Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika odločila, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka) spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2013, sprejet po Svetu zavoda tožene stranke na seji dne 3. 1. 2013 se v delu, da tožniku dr. A.A. kot direktorju tožene stranke, na podlagi 188. oziroma 246. člena ZUJF, z dnem izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, to je z dnem 22. 12. 2012, dejansko pa z dnem odjave iz socialnih zavarovanj, to je z dnem 2. 1. 2013, preneha veljati pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje, in da se z imenovanim ne sklene dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, se kot nezakonit razveljavi.

2. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki, po sklepu št. ... z dne 3. 1. 2013, z dnem odjave iz socialnih zavarovanj z dnem 2. 1. 2013, ni prenehalo in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi po Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in Aneksu št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 do dne 22. 2. 2013 in je tožena stranka dolžna tožnika do dne 22. 2. 2013 vpisati v ustrezno javno evidenco in mu za to obdobje tudi obračunati nadomestilo plače za mesec januar 2013 v bruto znesku 3.553,76 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke v višini 1.512,84 EUR ter mu izplačati neto znesek 2.040,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2013 dalje in za mesec februar 2013 do dne 22. 2. 2013 v bruto znesku 2.843,01 EUR, odvesti davke in prispevke v višini 1.128,77 EUR, ter mu izplačati neto znesek 1.714,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje.

3. Tožena stranka je tožniku dolžna zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razerja po sklepu št. ..., sprejetem po Svetu zavoda tožene stranke na seji 3. 1. 2013, izplačati odškodnino v višini 11.007,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 dalje.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.304,05 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka roka dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 842,28 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka roka dalje do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonit razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2013, sprejet po Svetu zavoda tožene stranke na seji dne 3. 1. 2013, v delu, da tožniku kot direktorju tožene stranke, na podlagi 188. oziroma 246. člena ZUJF z dnem izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, to je z dnem 22. 12. 2012, dejansko pa z dnem odjave iz socialnih zavarovanj, to je z 2. 1. 2013, preneha veljati pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje, da se z imenovanim ne sklene dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki, po sklepu št. ... z dne 3. 1. 2013, ni prenehalo z dnem odjave iz socialnih zavarovanj 2. 1. 2013, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi po Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in Aneksu št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 do dne 22. 2. 2013, tožena stranka pa je dolžna tožniku do dne 22. 2. 2013 vpisati delovno dobo v delovno knjižico oziroma to vpisati v ustrezno javno evidenco in mu za to obdobje tudi obračunati nadomestilo plače za mesec januar 2013 v bruto znesku 3.553,76 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke v višini 1.512,84 EUR ter tožniku izplačati neto znesek 2.040,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2013 dalje in za mesec februar 2013 do dne 22. 2. 2013 v bruto znesku 2.843,01 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke v višini 1.128,77 EUR ter mu izplačati neto znesek 1.714,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po sklepu št. ..., sprejetem po Svetu zavoda tožene stranke na seji dne 3. 1. 2013, izplačati odškodnino v višini 11.007,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka paricijskega roka, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (točka II izreka).

Zoper točko I izreka se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da drugi odstavek 188. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) določa pogoje za prenehanje pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi v tem členu zapisanih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), in sicer določa, da pogodba preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev na podlagi določil iz prvega odstavka 188. člena ZUJF. Tretji odstavek 188. člena ZUJF pa določa, da se lahko delodajalec in delavec v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF dogovorita za nadaljevanje delovnega procesa. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v primeru izdaje sklepa tožene stranke z dne 3. 1. 2013 dalo toženi stranki diskrecijsko pravico glede drugega odstavka 188. člena ZUJF. Tožnik je po modifikaciji uveljavljal prenehanje pogodbe o zaposlitvi prav glede na določila drugega odstavka 188. člena ZUJF, da mu z dnem 22. 2. 2013 preneha delovno razmerje in ne za nazaj z dnem 22. 12. 2012, kot se glasi sklep tožene stranke z dne 3. 1. 2013. Iz sklepa tožene strake št. ... z dne 3. 1. 2013 izhaja, da tožniku preneha pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje na podlagi 188. člena oziroma 246. člena ZUJF z dnem izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine dne 22. 12. 2012. Materialno pravo ne omogoča toženi stranki izdaje takega sklepa. Ker gre za sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja na podlagi ZUJF, mora biti jasno razvidno, na podlagi katerega materialnopravnega določila ZUJF preneha pogodba o zaposlitvi in delovno razmerja. Sklep tožene stranke se namreč sklicuje na dvoje materialnopravnih določil, in sicer na 188. in 246. člen ZUJF, ki pa nista identična. Določba 246. člena ZUJF določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, preneha veljati pogodba o zaposlitvi prvi dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona na podlagi dokončnega sklepa. Ker tožnik na dan uveljavitve ZUJF ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, tudi ni soglašal, da bi mu lahko tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 246. členu ZUJF. Iz sodbe, ki se sklicuje tako na 188. člen ZUJF kot tudi na 246. člen ZUJF, ni jasna materialnopravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Zato sodba nima jasnih pravno odločilnih razlogov, saj jih ni mogoče preveriti. Izpovedbe prič, na podlagi katerih sodišče prve stopnje gradi svoj zaključek, niso podane, kar pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka, ker trditve niso podane tako, kot jih povzema sodba sodišča prve stopnje, torej je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno tolmačenje materialnega prava pomeni tudi kršitev ustavnega načela enakosti po 14. členu Ustave RS. Kršeno je tudi ustavno načelo varstva pravic iz 23. člena Ustave RS ter Konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin, ki v 6. členu določa pravico do poštenega sojenja, v 17. členu pa prepoved zlorabe pravic.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedi prič, oziroma naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov z zaslišanjem prič, in med samimi temi zapisniki.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in aneksa k tej pogodbi (A6 in A7) je za dobo petih let opravljal funkcijo direktorja tožene stranke. Mandatna doba se je pričela dne 1. 8. 2008 in bi se torej predvidoma iztekla dne 31. 7. 2013. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da ima tožnik po prenehanju mandata pravico do zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. Tožena stranka je dne 3. 1. 2013 izdala sklep, da tožniku na podlagi 188. oziroma 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUJF), z dnem izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, to je z dnem 22. 12. 2012, preneha veljati pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje. S sklepom je bilo še odločeno, da se s tožnikom ne sklene dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja ter da mu pripada odpravnina, določena z zakonom, ki se izplača ob izplačilu zadnje plače. Dejansko je prišlo do odjave tožnika iz zavarovanj z dnem 2. 1. 2013. Tožnik je izpodbijal navedeni sklep. Navajal je, da je nezakonit, saj učinkuje za nazaj. Prvotno je uveljavljal razveljavitev sklepa ter reintegracijo k toženi stranki, skupaj z reparacijo, med postopkom pa je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je zahteval razveljavitev sklepa ter ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 22. 12. 2012, temveč je trajalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi do 22. 2. 2013, zato je dolžna tožena stranka tožniku ta čas vpisati v delovno knjižico oz. v ustrezno javno evidenco ter mu za to obdobje obračunati bruto plačo v bruto znesku 3.553,76 EUR. V modificiranem tožbenem zahtevku je tudi uveljavljal odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 11.007,73 EUR. Odškodnino je utemeljeval tako, da glede na dejstvo, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, da se je pogodba o zaposlitvi iztekla in da je tožena stranka nakazala, da s tožnikom ne želi nadaljnjega delovnega razmerja, tožnik sklepa, da ni možnosti sklenitve delovnega razmerja oziroma da gre za porušen medsebojni odnos. Višina odškodnine znaša štiri tožnikove neto plače. Tožnik torej uveljavlja odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR).

V odgovoru oziroma v pripravljalni vlogi, s katerim je tožena stranka odgovorila na modifikacijo tožbenega zahtevka, je navedla, da za vtoževano odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni pogojev po temelju, kot tudi ne po višini, ker mora sodišče v skladu s 118. členom ZDR delavcu zgolj priznati ustrezno denarno povračilo v primeru, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe nezakonito, vendar glede na vse okoliščine interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožnik ni zahteval ugotovitve trajanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato na podlagi 118. člena ZDR ne more zahtevati odškodnine. Tudi sicer je menila, da je mogoče višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR določiti zgolj na podlagi meril kot je trajanje delavčeve zaposlitve pri delodajalcu, njegovih možnosti za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevanja pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Zaposlen je bil relativno kratek čas, manj kot je trajal njegov mandat poslovodne osebe. Naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pa se je upokojil, zato je očitno, da nove zaposlitve ni iskal oziroma sploh ni imel interesa za novo zaposlitev. Do prenehanja je prišlo zaradi uveljavitve ZUJF in tako ni mogoče govoriti o nezakonitih razlogih za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno ni sporno, da se odškodnina nanaša na 118. člen ZDR.

ZUJF je v prvem odstavku 188. člena, kot je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke št. … z dne 3. 1. 2013, določal, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom ZPIZ-1. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZUJF pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu iz prejšnjega odstavka preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prejšnjega odstavka. Javni uslužbenec ima pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma dveh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje. V skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZUJF pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu ne preneha veljati ne glede na prvi odstavek tega člena, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka tega člena dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. V dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja se določi tudi trajanje delovnega razmerja, javnemu uslužbencu pa po prenehanju delovnega razmerja pripada pravica do odpravnine v višini treh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma treh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje.

ZUJF v 246. členu podobno ureja prenehanje pogodb o zaposlitvi, vendar se nanaša na tiste javne uslužbence, ki so na dan uveljavitve ZUJF, to je 31. 5. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom ZPIZ-1. Ker tožnik nesporno 31. 5. 2012 teh pogojev ni izpolnjeval, je zanj relevantna določba 188. člena ZUJF.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da je odločitev sveta tožene stranke zakonita, ker je tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev 22. 12. 2012 in mu delovno razmerje preneha s tem dnem. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Med strankama ni sporno, da je tožnik 22. 12. 2012 izpolnil pogoje, saj je o tem toženo stranko obvestil ter ji posredoval dokumentacijo ZPIZ o izpolnjevanju pogojev. Bistveno je torej, da je tožena stranka odločila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje in je trajalo do 22. 3. 2013, tako kot zahteva v tožbi. Tožnik je namreč tožbeni zahtevek postavil tako, da izpodbija ugotovitev nezakonitosti datuma prenehanja na podlagi določb ZUJF, hkrati pa uveljavlja tudi odškodnino po 118. členu ZDR. S tako postavljenim tožbenim zahtevkom dejansko zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sklepa tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2013 ter sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 22. 2. 2013. Tožnik torej ni uveljavljal nezakonitosti celotnega sklepa, saj s tako postavljenim tožbenim zahtevkom ne izpodbija tistega dela odločitve tožene stranke, da z njim ne sklene dogovora o nadaljevanju pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe tretjega odstavka 188. člena ZUJF.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, in sicer da je tožnik dne 22. 12. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom ZPIZ-1, tožena stranka pa je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi izdala 3. 1. 2013, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na zgoraj navedeno, pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Pri tem je tožniku v celoti prisodilo vtoževano odškodnino, glede na dejstvo, da bi mu mandat direktorja prenehal po pogodbi o zaposliti šele 1. 8. 2013, torej sedem mesecev po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi po poteku mandata imel pravico do zaposlitve za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, in do plače po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede najmanj v isti plačni razred, kot pred imenovanjem direktorja. Zato je vtoževana odškodnina v višini štirih tožnikovih neto plač primerna odškodnina v smislu določbe prvega odstavka 118. člena ZDR, ki določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje oziroma drugačnega uspeha strank v postopku je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik je v postopku uspel, zato mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove stroške postopka, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009; ZOdvT), glede na vrednost spornega predmeta v višini 19.500,00 EUR. Tožnik je upravičen do nagrade za postopek v višini 544,70 EUR (419,00 EUR x 1,3, tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v višini 502,70 EUR (419,00 EUR x 1,2, tar. št. 3102 ZOdvT), materialnih stroškov v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), stroškov fotokopiranja v višini 1,50, vse skupaj z 22% DDV. Skupaj je tožnik upravičen do stroškov postopka v znesku 1.304,05 EUR. Ostalih priglašenih stroškov, in sicer za predpravdna opravila, pritožbeno sodišče ni priznalo, saj niso bili nujni za pravdo v smislu določbe 154. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnik je upravičen do povračila priglašenih stroškov pritožbe v znesku 670,40 EUR (419,00 EUR x 1,6, tar. št. 3210) in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, oboje skupaj z 22% DDV). Skupaj je tožnik upravičen do stroškov pritožbe v znesku 842,28 EUR. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega spora, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.