Jedro

Ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

Potrebnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4827/2022/8 (102-16) z dne 19. 10. 2022, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe in sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4827/2022/8 (102-16) z dne 19. 10. 2022.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 18. 10. 2022 od 12.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 18. 1. 2023 do 12.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (PP) Ilirska Bistrica z dne 16. 10. 2022, iz katere je razvidno, da je tožnik tega dne ob 00.01 uri nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, ob 2.46 uri pa so ga obravnavali policisti. Tožnik je na PP podal namero za mednarodno zaščito in pojasnil okoliščine potovanja iz izvorne države v Slovenijo. Iz registracijskega lista z istega dne je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom ob prisotnosti tolmača za jezik, za katerega je dejal, da ga razume. Po opravljenem predhodnem postopku so policisti tožnika odpeljali v azilni dom v Ljubljani, v katerega sprejemnih prostorih je bil nastanjen do podaje prošnje za mednarodno zaščito.

3. Iz zaznamka PP za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 17. 10. 2022 je razvidno, da je bil tožnik istega dne prijet na Tivolski ulici 30, kjer je ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Po opravljenem postopku je bil ponovno odpeljan v azilni dom na Viču. 4. Dne 18. 10. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je Pakistan zapustil leta 2016 in da je do Slovenije potoval nezakonito. Njegova ciljna država je Italija. Izjavil je še, da v drugih državah ni vložil prošnje za mednarodno zaščito in da bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka. Pojasnil je, da je izvorno državo zapustil, ker so mu grozili in ga pretepli vahabiti zaradi njegovega udejstvovanja v skupini, ki pripoveduje o zgodovini islamske vere.

5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da ni vedel, da tega ne sme storiti. Trdil je, da na PP ni bil opozorjen, da se bo v tem primeru štelo, da je umaknil namero za prošnjo, saj ni prebral, kaj je podpisal. V Sloveniji ne bi podal prošnje in bi nadaljeval pot, če ga slovenska policija ne bi prijela.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi naprej. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik že po enem dnevu, ko je bil po prihodu v Slovenijo prepeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in bil prijet. Poudarja, da je bil tožnik večkrat opozorjen, da se bo v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred podajo prošnje štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. To opozorilo je bilo tožniku dano ob vsaki izraženi nameri ob prisotnosti tolmača za jezik urdu. Poleg tega je v azilnem domu na voljo veliko informativnih gradiv v različnih jezikih z informacijami o posledicah samovoljne zapustitve tamkajšnjih sprejemnih prostorov. Tožena stranka še izpostavlja, da je že iz tožnikovih izjav razvidno, da je po zapustitvi sprejemnih prostorov azilnega doma nameraval v Italijo.

7. Ob ugotovitvi, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in želel pot nadaljevati ter da je iz njegovih izjav razvidno, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prejela policija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti. S tem pa bi pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega bo treba podrobneje razjasniti njegove razloge za mednarodno zaščito (uveljavlja namreč versko preganjanje, zaradi katerega je utrpel rano na čelu, poleg tega naj bi bil tarča groženj), pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Poudarila je, da vsa dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v nasprotnem primeru, kljub njegovi izjavi, da tega ne bo storil, utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in s tem onemogočiti meritorno odločanje o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, je namreč brez težav samovoljno zapustil že po enem dnevu, pri čemer je po oceni tožene stranke treba vzeti v obzir tudi njegovo izjavo, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija.

9. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Bistvo tožnikovih navedb_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Priznava, da je ob podaji namere za prošnjo za mednarodno zaščito na PP Ilirska Bistrica dne 16. 10. 2022 povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka, saj mu je bila sedaj natančno obrazložena veljavna slovenska zakonodaja. Če bi bilo to storjeno že na PP Ilirska Bistrica, ne bi odšel iz azilnega doma na Viču in ne bi želel zapustiti Slovenije.

11. Tožnik pojasnjuje, da je 16. 10. 2022 nameraval najti najbližjo državno ustanovo, da bi se pozanimal, kaj naj stori, glede na to, da je prvič prečkal schengensko območje, vendar so ga policisti prej prijeli. Na PP Ilirska Bistrica je bil s pomočjo tolmača Taherja Mohammada zaslišan v urdu jeziku, ki je sicer tožnikov drugi jezik, vendar ga je razumel. Trdi, da ga nihče izmed policistov ni informiral o pravilih azilnega postopka in da se ni zavedal, da je z odvzemom prstnih odtisov podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Kljub temu, da ni razumel pomena stavka na registracijskem listu ("S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po Zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS"), se je podpisal, ker je bil v stresu in ga je bilo strah, saj so policisti vztrajali, naj se podpiše. Sklicuje se na svojo izpovedbo na razgovoru dne 18. 10. 2022, da mu ob prihodu v azilni dom nihče ni dal nobene informacije, da ne sme zapustiti azilnega doma, zaradi česar je odšel kot vsi ostali, ne da bi ga ustavili varnostniki. Poudarja, da je na razgovoru povedal, da ne ve, katere papirje je podpisal ob prihodu v Slovenijo, da mu uradne osebe do 18. 10. 2022 niso obrazložile azilnih postopkov in bivanja tujcev v Sloveniji ter da ne pozna slovenskega zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji. Prav tako mu nihče ni razložil, da se bo odpovedal prošnji za azil, če bo zapustil azilni dom in da ga bodo ob naslednjem prijetju zaprli. Zato je že naslednji dan (17. 10. 2022) odšel iz azilnega doma, saj je bil prepričan, da je to dovoljeno in da lahko potuje v druge države Evropske unije. Priznava, da je bil 17. 10. 2022 skupaj z drugimi prosilci v centru Ljubljane na Tivolski ulici, vendar se ni skrival. Poudarja, da bi iz azilnega doma odšel na skrivaj, če bi želel pobegniti. Opisano ravnanje, ko je odkrito šel v center Ljubljane, naj ne bi izkazovalo njegove begosumnosti, temveč obratno.

12. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik ponavlja, da mu na PP Ilirska Bistrica in v azilnem domu niso bile zagotovljene ustrezne informacije, zaradi česar je menil, da lahko prosto potuje znotraj Schengena. Opozarja, da njegov podpis na registracijskem listu z dne 16. 10. 2022 ne izkazuje njegove samovolje glede zapustitve Slovenije, saj taka samovoljnost zahteva ustrezno informiranost prosilca o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma.

13. V nadaljevanju tožnik navaja, da njegovo gibanje ne more biti omejeno zgolj zato, ker z njim še ni bil opravljen osebni razgovor. Trdi, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja povedal vse, kar je potrebno za izdajo odločbe.

14. Tožnik še meni, da izrečeni ukrep, ki posega v njegovo pravico do osebne svobode, ni v skladu z načelom sorazmernosti. V Centru za tujce se lahko prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku, odvzete so mu bile osebne stvari. Poleg tega je po veroizpovedi Hindu, zaradi česar je večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so Sikhi. Navedeno po tožnikovem mnenju pomeni, da se izrečeni ukrep izvaja v okoliščinah, za katere sta Vrhovno in Ustavno sodišče že večkrat presodili, da pomenijo poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in ne le omejitve gibanja iz njenega 32. člena. Trdi, da bi morala tožena stranka pri presoji sorazmernosti upoštevati njegove osebne okoliščine, torej da ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma in Slovenije. Zaradi odvzema prostosti naj bi mu nastajala težko popravljiva škoda, saj mu teh dni ne bo mogel nihče povrniti. Glede na navedeno bi po tožnikovem prepričanju tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

15. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Velikokrat je v sporih z Indijci, ki so drugačne vere. Zaradi odvzema prostosti mu nastaja težko popravljiva škoda, saj mu teh dni nihče ne bo mogel povrniti. Trdi, da je bila kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da tožnik uradni osebi nikoli ni nakazal, da ni razumel tistega, kar je podpisal. Poleg tega so v azilnem domu prosto dostopna gradiva v številnih jezikih, med njimi tudi v jeziku pandžabi, ki naj bi ga tožnik razumel in govoril. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožnik verjel, da lahko legalno potuje po državah EU, tožena stranka poudarja, da v Slovenijo ni poskušal vstopiti preko mednarodnega mejnega prehoda s Hrvaško, ki je v EU, kar pomeni, da pozna pravni red držav, torej tudi Slovenije. Poleg tega je tožnik po tihotapskih poteh vedno potoval v skupini, na tak način je bil tudi obravnavan.

17. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je imel tožnik že v azilnem domu možnost dostopa do informacij. Opozarja na njegove neresnične izjave o osebnem dokumentu in se s tem v zvezi sklicuje na prošnjo za mednarodno zaščito in dokument št. 2142-4827/2022/6. Tožena stranka meni, da spreminjanje izjav in neresnično navajanje ne dajeta zaupanja v tožnikovo verodostojnost. 18. Tožena stranka se ne strinja niti z zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj meni, da ni smiselna.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

19. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da je dne 26. 10. 2022 ob 9.30 uri tožena stranka z njim opravila osebni razgovor, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja. Opozarja, da je povedal vse v zvezi s svojo prošnjo in da ni potrebe po ugotavljanju dodatnih dejstev.

_Presoja tožbe_

20. Dne 28. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

21. Tožba je utemeljena.

22. V obravnavani zadevi je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ prosilcu lahko odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku tega ukrepa. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi sodišče v okviru sodnega nadzora nad izvajanjem tega ukrepa ali med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.1

23. Po presoji sodišča v času izdaje sodbe nista izpolnjena oba navedena pogoja. Sama okoliščina, da je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor, sicer ne pomeni prenehanja razlogov za njegovo pridržanje. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) ali ugotovitev, da prosilec ni več begosumen, ali ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito. Vendar pa tožnik trdi, da so bila tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru dne 26. 10. 2022 že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Določnih navedb, s katerimi bi nasprotovala tožnikovim očitkom, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja, pa ni podala niti na poziv sodišča na glavni obravnavi. Glede na navedeno procesno stanje zadeve po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

24. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

25. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

**K II. točki izreka:**

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

29. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

30. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

31. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Glej določbe šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 in prvega do petega odstavka 9. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2013/32/EU).