Jedro

Ukrep odstranitve objekta (počitniške hiše) ne glede na gradbeno fazo po 73. členu ZUN je upravičen, ker je tožeča stranka zgradila objekt na I. območju kmetijskih zemljišč, namenjenih kmetijski proizvodnji, ker po ZUN (in občinskem PUP) ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Urbanistične inšpekcije sekretariata za inšpekcijske službe skupnosti občin z dne 26.2.1992, s katero je navedeni prvostopni organ na podlagi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91) po uradni dolžnosti naložil tožnikoma kot investitorjema, da morata v roku 14 dni po prejemu prvostopne odločbe odstraniti: počitniški pritlični montažni objekt tlorisnih dimenzij 7,40 m x 6,20 m; nadstrešnico tlorisnih dimenzij 1,13 m x 3,60 m kot podaljšek iz strehe; podporni zid iz betonskih bloketov in betonskih vezi dolžine 17,80 m in višine od 1,70 m do 3,90 m; podporni zid skupne dolžine 24,10 m in višine od 0,60 m do 1,20 m, narejen iz prefabriciranih betonskih elementov in bloketov; in betonski tlak okoli in pod počitniškim objektom v skupni tlorisni površini cca 60,00 m2, vse na parc. št. 4500/6 in 4518/5 ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na lastne stroške (1. točka izreka); pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 50., 73. in 76. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, na dolgoročni plan občine Piran za obdobje od leta 1986 do 2000, z njegovimi spremembami in dopolnitvami (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 25/86 in 10/89) ter na določbe 1., 9., 14. in 22. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih - PUP - za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar - Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan - Vinjole - Krog (13) v občini Piran (navedene uradne objave, št. 34/90). Ukrep urbanističnega inšpektorja je bil uporabljen iz razloga, ker za gradnjo počitniškega objekta na navedenem zemljišču ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja zaradi tega, ker zemljišče leži znotraj območja, ki se po družbenem planu in prostorskem izvedbenem aktu občine Piran tretira kot kmetijsko zemljišče oziroma kot I območje kmetijskih zemljišč, ki so trajno namenjena kmetijski proizvodnji. Gradnja počitniških objektov, ne glede na to, da so zgrajeni na montažen način, pa je po določbah 22. člena navedenega PUP možna le v okviru zarisanega območja naselij in zaselkov (točka 3.0.4), kar pa v konkretnem primeru ni podano. V konkretnem primeru tudi ne morejo biti upoštevane izjeme po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih, saj je PUP za obravnavano območje sprejet skladno z določbami zakona o kmetijskih zemljiščih in določa, da je gradnja objektov in naprav v območju kmetijskih površin dovoljena le, če so objekti in naprave namenjeni kmetijski dejavnosti. Po mnenju tožene stranke pa gradnja navedenega počitniškega objekta tožnikov nesporno ni namenjena kmetijski dejavnosti. Zato je prvostopni organ pravilno odredil ukrep odstranitve objekta po določbi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, saj tožnikoma ni mogel naložiti, da zaprosita za lokacijsko dovoljenje, preprosto iz razloga, ker na navedenem območju lokacijskega dovoljenja sploh ni mogoče izdati.

Tožnika v tožbi menita, da je postopanje tožene stranke v zvezi z njuno pritožbo proti prvostopni odločbi preuranjeno. Objekt, ki naj bi bil predmet obravnavanja v tem postopku, je montažen in pomožen objekt, za katerega po njunem mnenju ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja. Ta objekt stoji že 10 let. Inšpekcijske službe skupnosti obalnih občin so že v preteklosti opravile ogled sporne gradnje. Ob ugotovitvi, da gre za objekt, za katerega ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja, pa niso ukrepale. Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal postopanju upravnega organa, ker mu zaradi bolezni ni bila dana možnost sodelovanja v postopku tako, da bi v skladu z določbami 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor zaprosil za lokacijsko dovoljenje. Gre za kršitev določb postopka, ki jo ni mogoče sanirati z navajanjem splošnih aktov, ki naj bi bili podlaga za odločitev upravnega organa. S tem, da tožnik ni bil pozvan v smislu določb 74. člena navedenega zakona, da pridobi lokacijsko dovoljenje, je upravni organ kršil materialni predpis. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa v prvostopni odločbi in tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilni in temeljita na podatkih in listinah v upravnih spisih. Oba organa sta glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila navedene materialne predpise (50., 73. in 76. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; dolgoročni plan občine Piran za obdobje od leta 1986 do leta 2000, s spremembami in dopolnitvami; citirani PUP).

Bistveno v konkretni zadevi je to, da je bil navedeni ukrep urbanističnega inšpektorja uporabljen iz razloga, ker za gradnjo počitniškega objekta tožnikov na navedenem zemljišču ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja zaradi tega, ker to zemljišče leži znotraj območja, ki je po citiranih občinskih predpisih opredeljeno kot I območje kmetijskih zemljišč, ki so trajno namenjena kmetijski proizvodnji. Na tem območju po določbah citiranega PUP ni dovoljena novogradnja (13. in 14. člen). Novogradnja je dovoljena le za objekte in naprave, namenjene kmetijski dejavnosti (9. člen). Gradnja počitniških objektov, ne glede na to, da so zgrajeni na montažen način, pa je po citiranem PUP (3.0.4 točka 22. člena) možna samo v okviru zarisanega območja naselij in zaselkov pod enakimi pogoji kot za stanovanjske objekte.

Glede na navedeno je neupoštevna tožbena navedba tožnikov o možnosti pridobitve lokacijskega dovoljenja za ta objekt po določbah 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ta tožbena navedba pa je tudi sicer v nasprotju s tožbeno navedbo tožnikov, da je navedeni objekt montažen in pomožen in da zanj ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja. Sicer sta pa tožnika v pritožbi proti prvostopni odločbi navajala, da bi ju moral urbanistični inšpektor pozvati na pridobitev lokacijskega dovoljenja v smislu določb 74. člena navedenega zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).