Jedro

Okoliščine, ki jih tožnik navaja, niso takšne, da bi se tožnik v izvorni državi utemeljeno čutil resno ogrožen, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena (ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je ugotovila, da so podani zadostni razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, saj je po njenem mnenju utemeljeno sklepati, da je tožnik vložil prošnjo za azil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene je tudi 2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je v Republiko Slovenijo prišel legalno (na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela) v mesecu marcu 2004, za azil pa je zaprosil šele dne 3.12.2004, potem ko mu je dne 11.10.2004 poteklo dovoljenje za začasno prebivanje, vloga za podaljšanje dovoljenja pa mu je bila zavrnjena. Ob navedenih dejstvih je tožena stranka tudi po presoji prvostopnega sodišča utemeljeno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. V prošnji za azil je tožnik navedel, da si ne upa vrniti na Kosovo, ker ga Albanci ne marajo, smatrajo ga za Srba, ker je njegova mati Srbkinja. Po njegovem zatrjevanju je bil zaradi tega v letu 2001 v vasi S. dvakrat pretepen, dogodka ni prijavil policiji, se je pa preselil v S.R. k sorodnikom, vendar je tudi v tem kraju imel težave, saj so ga Albanci, ki poznajo njegovo poreklo, šikanirali, fizično pa ni bil napaden. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot razlog za pridobitev azila v Republiki Sloveniji, niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnik se šteje za kosovskega Albanca muslimanske veroizpovedi, prav tako je albanske narodnosti njegov oče. Strinja se s toženo stranko, ki se je sklicevala tudi na stališče, ki ga je sprejelo Upravno sodišče RS v sodbi, št. U 962/2002-7, da se v izrazito tradicionalni družbi in patriarhalno oblikovani družini, kot je splošno znano, da obstaja na Kosovu, pripadnost članov družine določa na podlagi pripadnosti vodje družine, to je očeta. Strah pred grožnjami, ki ga zatrjuje tožnik in zaradi katerega naj bi pobegnil iz izvorne države, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavilo v azilnem pravu, to pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Grožnje s strani posameznih fizičnih oseb, tudi če so bile tožniku zaradi porekla njegove matere res izrečene, niso takšne in ne dosegajo takšne intenzivnosti, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil ogroženega, zato tudi po presoji prvostopnega sodišča njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Kot izhaja iz poročila Angleškega notranjega ministrstva (ki se nahaja v spisu), imajo osebe mešanega porekla na Kosovu dovolj zaščite, tožnik pa bi v primeru resnih groženj lahko poiskal zaščito tudi mednarodne policije, ki deluje na Kosovu. Prvostopno sodišče še navaja, da mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ter Ustava RS prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Po presoji prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru takšna nevarnost ne obstaja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da so glede na njegovo zatrjevano ogroženost v izvorni državi sklepanja tožene stranke preuranjena. Tožena stranka ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Preuranjeno je tudi strinjanje prvostopnega sodišča z ugotovitvami tožene stranke, da naj bi tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek z namenom, da bi se odložila prisilna odstranitev iz Republike Slovenije. Meni, da bi v njegovem primeru morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za njegovo zapustitev izvorne države. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, po 2. alinei istega odstavka pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo o zadevi odločeno preuranjeno. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je v obravnavanem primeru odločila v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Strinja se s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je utemeljeno pritrdilo oceni tožene stranke, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. V obravnavanem primeru ne izhaja iz podatkov v upravnih spisih in sodnem spisu, da bi tožnik zatrjeval, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi razlogov, ki so odločilni za priznanje azila po ZAzil. Zatrjeval je le, da so mu v izvorni državi grozili in ga dvakrat pretepli Albanci, ker je njegova mati Srbkinja. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem in toženo stranko, da teh zatrjevanih okoliščin ni mogoče šteti za zadostno podlago, da tožnik dejansko potrebuje zaščito v obliki azila, tožnik pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo tudi ne izpodbija ugotovitev tožene stranke o stanju na Kosovu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da navedene okoliščine niso takšne, da bi se tožnik v izvorni državi utemeljeno čutil resno ogrožen, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnik ni zatrjeval, da bi bil preganjan zaradi že navedenih razlogov v smislu ZAzil, preganjanje, ki ga je navajal kot razlog za pridobitev azila, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšno, kakršno se je v azilnih postopkih kot pravni standard uveljavilo v sodni praksi in ga je pravilno povzela tožena stranka. Tožnikovega pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnil v izvorno državo, pa tudi ni mogoče šteti za subjektivno utemeljen strah pred preganjanjem, saj bi tožnik v primeru zatrjevanega preganjanja v izvorni državi tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko poiskal zaščito pri pristojnih državnih organih.

Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka glede na podatke v upravnih spisih utemeljeno sklepala, da je tožnik prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji vložil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj je prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji vložil dne 3.12.2004, to je šele po poteku dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji (dne 11.10.2004), ter potem, ko je bila njegova ponovna vloga za podaljšanje tega dovoljenja zavrnjena.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.