Jedro

Vsaka začasna odredba, tudi začasne odredbe iz 162. člena DZ, mora biti povezana s tožbenim zahtevkom oziroma v obravnavanem primeru s predlogom. Nasprotna udeleženka je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku, ki teče zaradi ureditve varstva in vzgoje, stikov in preživljanja otrok. Začasna odredba je v delu, ki se nanaša na preživnino, nedvomno s tem predlogom povezana, del, ki se nanaša na prepustitev nepremičnine, pa te povezave (koneksnosti) nima. Ker nasprotna udeleženka ni trdila, da bi bila povezana s kakšno drugo zahtevo za ureditev razmerja, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo v okviru določbe 109. člena DZ oziroma, kot da bi šlo za predlog po tem členu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe s 13. 3. 2024 in odločilo, da mora predlagatelj za preživljanje mld. A. A. začasno plačevati mesečno preživnino v znesku 200 EUR, za preživljanje mld. B. A. pa v znesku 190 EUR, skupaj za oba otroka 390 EUR mesečno, ki jo mora plačevati do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, in sicer na TRR nasprotne udeleženke. Za primer neizpolnitve preživninske obveznosti je sodišče dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev na kateremkoli dolžnikovem računu pri organizacijah za plačilni promet in s prenosom teh sredstev na račun upnice, z rubežem in cenitvijo dolžnikovih nepremičnin ter po pravnomočnosti sklepa s prodajo zarubljenih stvari in poplačilom upnice (I. točka izreka). V preostalem delu (glede določitve višjega dela preživnine in glede stanovanjskega varstva) je predlog zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (III. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz II. točke izreka se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj začasne odredbe v delu stanovanjskega varstva ni vložila po določbah 109. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Obrazložitev sodišča v točkah 11 do 15 je zato napačna in nepotrebna. Sodišče je s tako presojo nezakonito ustvarilo razloge, na podlagi katerih je lahko v nadaljevanju zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki je bila podana zaradi ogroženosti otrok in zaradi okoliščine, da je A. A. otrok s posebnimi potrebami. Sodišče problematizira nastanitev nasprotne udeleženke in otrok v materinskem domu X., zato ker se je tam nastanila šele štiri mesece po nastanku težav s predlagateljem. Nadalje ji sodišče očita, da je bila selitev premišljena. Ugotovitev je zmotna, saj iz poročil izhaja, da se je nasprotna udeleženka z otrokoma umaknila zaradi toksičnosti okolja, čustvene stiske itd. Sodišče spregleda pomen in vsebino vseh poročil doma. Obrazložitev sodišča, da je bila selitev premišljena in prostovoljna, je neresnična in izkrivlja dejstva. Podlaga sprejema v materinski dom je strokovna ocena ogroženosti posameznika in ne gre za prostovoljno dopustniško selitev, kot to prikaže sodišče v svoji obrazložitvi, zlasti v točki 14. Ni res, da je nasprotna udeleženka z namestitvijo v dom reševala svojo bivanjsko težavo. Začasna odredba je bila predlagana zaradi ogroženosti otrok po določbah 157. in 161. člena DZ. Od 27. 4. 2024 dalje nasprotna udeleženka z otrokoma biva začasno pri znancih na C. ulici 2 v Ljubljani. Stanovanje je v 4. nadstropju brez dvigala, kar je za A. A., ki je otrok s posebnimi potrebami, neprimerno, zaradi hoje in gibanja. Sodišče ni presodilo, da predlagatelj v celoti upravlja s skupnim premoženjem nasprotne udeleženke in predlagatelja, da ga v celoti uživa in da celo pobira plodove z oddajanjem v najem stanovanja v D. Nasprotna udeleženka ni trdila, da bo v primeru selitve treba otroka prešolati oziroma prepisati v vzgojno izobraževalne ustanove v E., o tem sodišče le sklepa. Ni predlagala, da bi z otrokoma skupaj s predlagateljem prebivala v E., ampak da predlagatelj nepremičnino začasno prepusti v uporabo otrokoma in nasprotni udeleženki in uporablja nepremičnino v D. oziroma drugje. Ne gre za takšno spremembo življenjskega okolja otrok, ki bi jima podrla rutino, stabilnost ipd., saj sta v tem okolju nekoč že bila doma in tam tudi stikujeta z očetom. Obrazložitev, da že selitev otrok na nov naslov v E. ne bi bila v korist otroka, ne vzdrži resne presoje, saj sta se bila otroka 27. 4. 2024 prisiljena seliti v popolno novo okolje, v novo stanovanje, k tujim osebam. Nasprotna udeleženka ni dolžna niti z verjetnostjo izkazati, da bi z zavrnitvijo njenega predloga nastal izjemno težak življenjski položaj za nasprotno udeleženko in za otroke, saj DZ v 157. členu določa le standard ogroženosti otroka. Mati predlagatelja je prijavila na naslovu v E. svoje bivališče po vročitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Gre za očitno ravnanje na škodo mladoletnih otrok. Mati je svoje stanovanje prodala in zanj prejela 265.000 EUR in pogodbo sklenila bistveno pred prijavo bivališča na naslovu F. 5, E., kar pomeni, da razpolaga z zelo visokimi sredstvi za nakup nove nepremičnine, zato obstaja dvom, ali res živi pri predlagatelju. Če nasprotna udeleženka nasilja predlagatelja ni prijavila, to ne pomeni, da ni bilo prisotno in izvrševano. Že sama nastanitev v materinskem domu ga utemelji. Sodišče je zmotno presodilo poročilo z dne 22. 3. 2023. Za otroka ni ogrožajoče, da bivata v materinskem domu, ampak to, da sta morala 27. 4. 2024 zapustiti materinski dom X. in oditi v popolnoma tuje okolje. Ne drži, da nasprotna udeleženka ni predlagala dokazov glede težav z reševanjem bivanjskih težav otrok. Predložila je pozive očetu, da sporazumno uredita bivanje, listine, da bo s 26. 4. 2024 skupaj z otrokoma izgubila pravico bivanja v materinskem domu, da nima urejenega bivanjskega problema, da se prijavlja na stanovanjske razpise, predložila je svoje finančno stanje in glede najema zatrdila, da je izvršila več ogledov. Ogledov ni snemala, pri ogledih se ne izdajajo potrdila, kar je splošno znano dejstvo. Zahteve sodišča o dokazu svojih trditev presegajo postopek izdaje začasne odredbe. Obrazložitev sodišča, da le to, da se nasprotna udeleženka z očetom ni uspela dogovoriti, še ne pomeni, da sta otroka ogrožena, je napačna. Negativne posledice predlagateljevega zavračanja dogovora o začasni nastanitvi na naslovu v E., nastajajo ravno pri obeh otrocih in ne pri nasprotni udeleženki ter predlagatelju.

Sodišče v ničemer ne pojasni, zakaj je za mladoletno B. A. določilo mesečno preživninsko obveznost v višini 190 EUR in zahtevek za 10 EUR na mesec zavrnilo. Na letni ravni gre za 120 EUR sredstev, ki lahko zagotovijo minimalni standard, ki si ga mladoletna B. A. zasluži in ga potrebuje. Nasprotna udeleženka je podala oceno stroškov glede na dejanske potrebe otrok in ocenjuje, da znaša mesečna preživninska obveznost za B. A. 472,50 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelj pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta nekdanja zunajzakonska partnerja. Skupaj imata dva otroka, in sicer leta 2017 rojenega A. A. in leta 2020 rojeno B. A. Predlagatelj je 14. 2. 2023 vložil predlog za ureditev varstva in vzgoje, stikov in preživljanja otrok. Istega dne je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se otroka zaupala v varstvo in vzgojo njemu in določili stiki z materjo. Predlog je bil zavrnjen s sklepom z 12. 5. 2023, ker ni bila izkazana ogroženost otrok (161. člen DZ). Sklep je pravnomočen.

6. Nasprotna udeleženka je 13. 3. 2024 predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da sodišče predlagatelju naloži, da njej in otrokoma začasno prepusti v uporabo nepremičnino, parcelo z ID znakom: 001/4, na kateri stoji stavba z ID znakom: 002, ki v naravi predstavlja hišo na naslovu F., E. (v nadaljevanju hiša) ter plačuje začasno preživnino v višini 200 EUR za vsakega otroka.

7. Glede pritožbenega očitka, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna, ker je zmotno štelo, da je nasprotna udeleženka predlog za izdajo začasne odredbe v delu prepustitve nepremičnine vložila po določbah 109. člena DZ1, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje naslednje. Vsaka začasna odredba, tudi začasne odredbe iz 162. člena DZ, mora biti povezana s tožbenim zahtevkom oziroma v obravnavanem primeru s predlogom. Nasprotna udeleženka je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku, ki teče zaradi ureditve varstva in vzgoje, stikov in preživljanja otrok. Začasna odredba je v delu, ki se nanaša na preživnino, nedvomno s tem predlogom povezana, del, ki se nanaša na prepustitev nepremičnine, pa te povezave (koneksnosti) nima. Ker nasprotna udeleženka ni trdila, da bi bila povezana s kakšno drugo zahtevo za ureditev razmerja2, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo v okviru določbe 109. člena DZ oziroma, kot da bi šlo za predlog po tem členu.

8. Glede na trditveno podlago nasprotne udeleženke je predlog presojalo tudi v okviru ukrepa za varstvo koristi otrok, ko je mogoče izdati začasno odredbo s kakršnokoli vsebino, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka (prvi odstavek 162. člena DZ). Razliko med institutoma je pojasnilo v 16. točki obrazložitve, ko je poudarilo, da stanovanjsko varstvo iz 109. členu DZ ob razvezi (ali ob razpadu zunajzakonske skupnosti) omogoča lažji prehod zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja in otrok v novo življenjsko dinamiko, če tako zahtevajo koristi otrok (drugi odstavek 109. člena DZ), in je časovno omejeno, za izrek ukrepa varstva koristi otroka z začasno odredbo pa je treba izkazati ogroženost otroka (161. člen DZ). Pravilno je tudi poudarilo, da okoliščine, ki otroku niso v korist, same po sebi še ne izpolnjujejo pravnega standarda ogroženosti otrok.

9. Ker sta se udeleženca razšla že septembra 2022, nasprotna udeleženka pa se je 26. 1. 2023 z otrokoma odselila v Materinski dom X., ukrep po 109. členu DZ pa je časovno omejen na šest mesecev z možnostjo podaljšanja za šest mesecev (peti odstavek 109. člena DZ), je posledično pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je predlog za izdajo začasne odredbe za prepustitev stanovanja, ki je bil vložen marca 2024, tudi če se obravnava kot predlog za stanovanjsko varstvo po 109. členu DZ ob razhodu (odhodu v materinski dom)3, vložen prepozno. Od razhoda oziroma od nastanitve nasprotne udeleženke v materinskem domu je namreč eno leto že poteklo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo tudi načelo sorazmernosti oziroma, da zahteva nasprotne udeleženke ne prestane presoje nujnosti ukrepa v smislu strogega testa sorazmernosti za poseg v očetovo (so)lastninsko4 pravico na sporni hiši. 10. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu prepustitve nepremičnine je pravilna že iz navedenega razloga in se sodišču prve stopnje do tega, ali bi bila selitev v E. otrokoma sploh v korist in o zatrjevanem nasilju5 predlagatelja, ne bi bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče zato na s tem povezane pritožbene trditve ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka ni za verjetno izkazala takšne ogroženosti otrok, ki bi terjala izrek predlaganega ukrepa prepustitve stanovanja. Da bi bil tak ukrep za varstvo koristi otrok potreben zaradi njune ogroženosti zlasti ne izhaja iz mnenj CSD, ki se je kljub pozivu za dopolnitev izrecno opredelil le glede potrebnosti izdaje začasne odredbe za določitev začasne preživnine za oba otroka, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Tudi druge ugotovljene okoliščine podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da sta otroka ogrožena. V predlogu za izdajo začasne odredbe je nasprotna udeleženka ogroženost otrok utemeljevala z dejstvom, da ji 26. 3. 2024 poteče pravica bivanja v domu in da ne najde najemnega stanovanja, v vmesnem času pa se s predlagateljem nista uspela dogovoriti o temeljnih vprašanjih glede otrok in o delitvi skupnega premoženja. Stališče nasprotne udeleženke, da predlagatelj s tem, ko ji ne prizna, kar ji gre iz skupnega premoženja, ogroža otroke, je za zmotno pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Prepričljivo je bilo tudi ugotovljeno, da otroka zaradi bivanja v materinskem domu nista ogrožena, njenih navedb, da ne more najti primernega stanovanja iz razlogov na njeni strani, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za verjetno izkazane. Finančne omejitve pri iskanju začasne rešitve stanovanjskega vprašanja pa je sodišče prve stopnje v veliki meri omililo z odločitvijo, da mora predlagatelj za otroka začasno plačevati mesečno preživnino.

12. Na podlagi ugotovljene višine stroškov nujnega preživljanja otrok in preživninskih zmožnosti staršev je sodišče prve stopnje odločilo, da mora predlagatelj za mld. A. A. (roj. ... 2017) začasno plačevati 200 EUR, za mld. B. A. (roj. ... 2020) pa 190 EUR mesečne preživnine.

13. Po neizpodbijani dejanski ugotovitvi skupna višina stroškov nujnega preživljanja za vsakega otroka znaša 310 EUR mesečno, za A. A. pa upoštevajoč njegove posebne potrebe dodatno še 250 EUR mesečno. Ker mora oče prevzeti 60 % preživninskega bremena, je sodišče prve stopnje za mld. B. A. pravilno določilo preživnino na 190 EUR6. Vse navedeno je razvidno iz 28. in 33. točke obrazložitve, zato ni res, da sodišče prve stopnje ni v ničemer pojasnilo, zakaj je za mld. B. A. določilo preživnino v višini 190 EUR in ne zahtevanih 200 EUR.

14. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve.

1 Ki v prvem in drugem odstavku določa, da lahko ob razvezi zakonske zveze vsak od zakoncev zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela, ali del tega stanovanja; sodišče odloči o prepustitvi stanovanja v uporabo zakoncu, če tako zahtevajo koristi otrok, upoštevajo pa se tudi stanovanjske potrebe zakoncev in njuni upravičeni interesi. 2 In bi jo na primer kasneje opravičila z vložitvijo ustreznega predloga. 3 Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral biti predlog po 109. členu DZ vložen najkasneje ob nastanitvi v materinskem domu. 4 Med udeležencema je sporno ali gre za skupno premoženje ali za posebno premoženje predlagatelja. 5 Če ob razvezi zakonske zveze zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje, ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela, se uporabi zakon, ki ureja preprečevanje nasilja v družini (osmi odstavek 109. člena DZ). Tudi po 22. členu ZPND je stanovanjsko varstvo ob razvezi v primeru nasilja omejeno na šest mesecev z možnostjo podaljšanja za šest mesecev. 6 310 EUR x 0,6 = 186 EUR.