Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče sicer samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, vendar pa mora - razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen - ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni M.D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno, dne 10.12.1997, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja sicer ne izrecno, ampak po vsebini razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer kršitev določbe 4. odstavka 329. člena ZKP, oziroma uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev obsojenčeve zahteve.

Meni, da obsojenec sicer izrecno uveljavlja kršitve določb ZKP, iz vsebine zahteve pa je očitno, da uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljano kršitev 3. alinee 29. člena URS vložnik vidi v tem, da je sodišče kljub nasprotjem med izpovedbo oškodovanca in ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o tem, kakšne poškodbe je zadobil oškodovanec in kako so le-te nastale, zavrnilo dokazni predlog obrambe o zaslišanju prič N.M., B.Š. in M.O. URS v 3. alinei 29. člena kot pravno jamstvo v kazenskem postopku ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist, vendar to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa, razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Po navedbah obrambe so predlagane priče spremljale dogajanje med obsojencem in oškodovancem preko monitorja v lokalu. S tem je obsojenec kot predlagatelj dokaza nedvomno utemeljil materialnopravno relevantnost predlaganih dokazov, saj je bila glede na obsojencu očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe storjeno na način, na kateri se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, za ta kazenski postopek bistvena ugotovitev, ali je oškodovancu poškodbe zadal obsojenec ter na kakšen način. S posredovanjem naslovov predlaganih prič je obramba z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila tudi obstoj dokaznega sredstva. Vendar je sodišče prve stopnje kljub temu utemeljeno zavrnilo dokazni predlog. Sodišči prve in druge stopnje sta po oceni Vrhovnega sodišča v okviru proste presoje dokazov utemeljeno naredili sklep, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, saj ti dokazi očitno ne bi mogli biti uspešni. Kot je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP obrazložilo že sodišče prve stopnje, so bila dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala (kdo je oškodovancu zadal poškodbe, kakšne so le-te bile in kako so nastale) na podlagi več že izvedenih dokazov (oškodovančeva izpovedba je glede zadobljenih poškodb potrjena z medicinsko dokumentacijo, glede mehanizma nastanka teh poškodb pa z ugotovitvijo izvedenca medicinske stroke, da so nastale na način, kot ga je opisal oškodovanec, torej z brco in ne pri padcu), že dokazana, in predlagani dokazi, četudi bi bili izvedeni, ob upoštevanju ostalih dokazov ne bi mogli privesti do drugačnih dejanskih zaključkov prvostopnega sodišča. Sicer pa vložnik zahteve z obširnim podajanjem lastne dokazne ocene in drugačnim tolmačenjem izvedenih dokazov vzbuja dvom v pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev in iz tako ustvarjenega dvoma izvaja zaključek o nujnosti ugoditve njegovemu dokaznemu predlogu. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga zahteva na opisan način zatrjuje, pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Kot obrazloženo, v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).