Jedro

Če se je tožnica, ki je solastnica hiše, sama odločila za izselitev, ne more tožencu, ki je zato ostal v hiši sam, očitati, da krši njeno solastninsko pravico, niti, da je na njen račun obogaten.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba se r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v gornji pravdni zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je toženec dolžan tožnici plačati uporabnino za 1/2-ico stanovanjske hiše z dvoriščem za april 1994 in za obdobje od junij 1994 do december 1997. Odločilo je, da bo višino uporabnine določilo s končno sodbo. Istočasno pa je izdalo tudi končno sodbo, s katero je zahtevek za plačilo uporabnine za uporabo 1/2 vrta in vinograda na parc. št. ..., vpisano v vl. št. ... k.o...., zavrnilo. Zavrnilni del je postal pravnomočen, saj se je le zoper vmesno sodbo pritožil toženec.

Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej trdi, da je dokazna ocena nepravilna. Sodišče bi moralo ločiti dve vprašanji, in sicer prvo, ali je tožnica po odselitvi iz hiše februarja 1994 še hotela živeti v hiši ali ne, in drugo, ali bi tožnica lahko ponovno prišla živeti v hišo tudi potem, ko je toženec zaradi njenega samovoljnega odnašanja premičnih stvari iz hiše pred delitvijo le-teh zamenjal ključavnico vhodnih vrat. Toženec nikoli tožnice iz hiše ni podil. Kot je sama povedala, se je izselila že pred razvezo, ker skupno življenje s tožencem ni bilo vzdržno.

Navezala se je na drugega moškega, zato je logično, da njeno nadaljnje bivanje v hiši s tožencem vsaj za enega od treh ni bilo sprejemljivo. Iz hiše se je izselila zato, ker je tako sama želela. Ko je bila po odselitvi še nekaj časa na domu staršev, jo je toženec večkrat prosil, naj se vrne. O tem je predlagal zaslišanje tožničinega brata Z.P. Nikoli toženec ni prepovedal tožnici vstopa v hišo. V hišo se ni vrnila le zato, ker po razvezi živi z drugim moškim in se to zdi normalno. To pa pomeni, da se je tožnica po lastni volji in odločitvi odselila iz hiše zaradi razveze in življenja z drugim moškim, saj je hotela živeti svobodno.

To je tožnica tudi izjavila ob priliki sestanka zaradi delitve premičnih stvari v navzočnosti njene pooblaščenke in toženčevega pooblaščenca. Zamenjava ključavnice vrat hiše nima nobene povezave s predmetno zadevo in tožbenim zahtevkom. Tudi ko je toženec tožnici izročil ključe, se tožnica vanjo ni želela vrniti, temveč je v njegovi odsotnosti ponovno začela odnašati stvari iz hiše in zaradi tega je toženec ponovno zamenjal ključavnico. Pravi vzrok za njeno odselitev iz hiše je torej bil na tožničini strani. Če bi toženec dejansko napodil tožnico iz hiše in ji preprečeval vrnitev vanjo zaradi bivanja, bi gotovo sprožila sodni postopek tako kot ga je sprožila glede več drugih zadev. Zaradi odvzema soposesti pa nasprotno ni bila tožba nikoli vložena. V nadaljevanju pritožbe toženec opozarja na kronologijo dogodkov, ki so po njegovem pomembni in iz katerih se da razbrati, da je zamenjal ključavnico le zaradi tega, da je preprečil tožnici odnašanje premičnih stvari iz hiše. Nelogično je, da bi tožnica šele 15 mesecev po odselitvi sprožila ta postopek, če bi ji toženec onemogočal bivanje v hiši. 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v konkretni zadevi po mnenju toženca sploh ni uporaben, saj tožnica v hiši ne biva zato, ker ona tega noče. Tožencu pa s tem, ko se je tožnica odselila iz hiše, tudi ne nastaja nobena korist, saj tožničina odločitev, da v hiši ne živi, tožencu ne prinaša nobene koristi, obogatitve. Tožnica bi v hiši lahko živela in jo uporabljala, če bi to hotela, pa tega sama noče. V tem vidi pritožba tudi zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, saj sodba nima zadostne obrazložitve glede odločilnih dejstev za konkretno pravdo. Obstaja nasprotje med vsebino obeh v sodbi citiranih dopisov in zapisnika o zaslišanju pravdnih strank, zlasti tožnice, ter med tem, kar navaja sodišče v razlogih sodbe. Že pravilna ocena tožničine izpovedi na obravnavi pove, da se je sama odselila iz hiše in da se vanjo noče vrniti, čeprav bi se lahko. Iz teh razlogov predlaga spremembo vmesne sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve s tem, da naj se izvedejo vsi s toženčeve strani predlagani dokazi ter pribavi tudi spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. N 49/94. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, osporavala pritožbene navedbe, saj meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve postopka. Po mnenju tožnice je bistvo zadeve v tem, da je toženec z zamenjavo ključavnice onemogočil tožnici kot solastnici dotedanjo uporabo hiše, izključil jo je iz dosedanje posesti in uporabe ter samovoljno brez tožničinega soglasja uporablja celotno solastno premoženje. Sam uporablja komfortno stanovanjsko hišo, na drugi strani pa si je toženka morala poiskati najemniško stanovanje. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer zatrjevane bistvene kršitve postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni ugotovilo, saj sta dopisa v razlogih sodbe pravilno povzeta. Pač pa je odločitev vmesne sodbe vsaj preuranjena, saj pritožba utemeljeno opozarja na vrsto okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju postavljenega zahtevka ni upoštevalo. Zmotno je štelo, da je tožničin zahtevek po 219. členu ZOR utemeljen že zato, ker je toženec zamenjal ključavnico in sedaj zaseda celo stanovanjsko hišo sam. Če se je tožnica iz stanovanjske hiše odselila iz razlogov, ki jih navaja pritožba, ker ni želela zaradi razveze in navezanosti na drugega moškega živeti več v tej hiši, potem zamenjava ključavnice ne more imeti takšnega pomena, kot ji ga pripisuje prvostopno sodišče, saj na tožničino odločitev, da v tej stanovanjski hiši ne bo več živela, očitno ni v ničemer vplivala. Zato zgolj dejstvo zamenjave ključavnice ne zadošča za odločitev, da je toženec posegel v tožničino pravico souporabljati skupno stvar (1. odst. 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjiih - ZTLR). Sodišče prve stopnje bo zato moralo zanesljivo raziskati in oceniti, zakaj tožnica ne more souporabljati stanovanjske hiše. Če izhaja to dejstvo iz njene sfere, potem tožencu kršitve tožničine pravice do souporabe nepremičnine ne bo mogoče očitati. Tudi glede koristi, ki naj bi jo imel toženec od tega, ker se je tožnica odselila in sedaj sam uporablja solastno stvar, je potrebno pritrditi pritožbi, da za zahtevek o neupravičeni uporabi ne zadošča zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, saj je za takšen zahtevek potrebno izkazati dejansko korist na strani tistega, ki pa nasprotno solastno stvar v celoti sam uporablja. Če je toženec bil postavljen pred dejstvo, da je ostal sam v stanovanjski hiši, zgolj iz tega razloga še ni mogoče trditi, da mu nastaja kakšna korist. Zato naj tudi v tej smeri sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženca ugodilo, vmesno sodbo razveljavilo ter zavrnilo zadevo v novo odločanje.

Nadaljnji napotki niso potrebni, saj je že iz gornje obrazložitve razivdno, katera pravno odločilna dejstva bo sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo raziskati in oceniti za pravilno uporabo določbe 219. člena ZOR.