Jedro

Ob izdaji sodbe sodišče preveri spremembo obtožnice z vidika obdolženčevega položaja in odreče pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo tožilčevo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je J.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Opozarja, da modifikacija obtožnega predloga v delu, ki se nanaša na čas storitve kaznivega dejanja, ni takšne narave, da bi bistveno spreminjala čas, saj čas „okoli 12.00 ure“ zajema tudi čas po dvanajsti uri. Sklicevanje na alibi, ki ni podprt z odločilnimi dejstvi v sami zahtevi, pomeni le uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva so v obeh sodbah navedena. Pravica do obrambe ni bila kršena, saj je obsojenec na glavni obravnavi izjavil, da je razumel spremembo obtožnega predloga.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornikom, ki so se o njem izjavili v vlogi z dne 11.2.2010. B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložniki sodišču očitajo bistvene kršitve kazenskega postopka, ki naj bi jih storilo s tem, ko je dopustilo spremembo oziroma razširitev obtožnega predloga v škodo obdolženca, v obrazložitvi sodbe pa ni zavzelo stališča do spremembe. Kršitev pravic obrambe naj bi sodišče storilo, ker je zavrnilo dokazni predlog glede alibija, kar naj bi predstavljalo nedovoljeno anticipacijo. Na koncu vložniki navajajo, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju.

6. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je v obtožnem predlogu obsojencu očitalo, da je „05.07.2004 okoli 12.00 ure na ... ulici v Ljubljani, O.L. zgrabil za roke, jo porival po stanovanju, jo z obema rokama zgrabil za vrat in jo tako držal 10 sekund, ji grozil, da jo bo zadavil in da bo prinesel bombo, ves čas jo je žalil, da je ciganka in kurba, nato jo je porinil proti njenemu očetu V.Č., ki se je zaradi navedenega ravnanja J.L. in ker je bil že pred tem nasilen, prestrašil.“ Na glavni obravnavi 16.1.2009, na kateri sta bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik, je okrožni državni tožilec obtožni predlog spremenil tako, da se glasi: „J.L. je ogrozil varnost O.L. z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, ko jo je dne 05.07.2004 po 12.00 uri v stanovanju na ... ulici v Ljubljani, z rokami zgrabil za vrat in jo tako nekaj trenutkov držal, na ta način pa ji grozil, da jo bo zadavil, zaradi česar je pri njej povzročil močan občutek prestrašenosti in je dejanje prijavila policiji.“ Obdolženi je izjavil, da je razumel spremembo obtožnega predloga. Sodišče je na prošnjo zagovornika za 10 minut prekinilo glavno obravnavo. V zaključni besedi je zagovornik opozoril, da je po spremembi obtožba razširjena v obtoženčevo škodo v delu, kjer navaja, da je dejanje storil po 12. uri, saj se je glede na dotedanji očitek obramba v celoti nanašala na časovno opredelitev okoli 12. ure.

7. Kot je pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, sme tožilec med glavno obravnavo spremeniti obtožnico, če izvedeni dokazi po njegovi oceni kažejo na drugačno dejansko stanje. V sodbi U-I-289/95, na katero se sklicujejo vložniki, je Ustavno sodišče zapisalo, da izhaja iz prvega odstavka 344. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) upravičenje tožilca, ki ga le-ta lahko uveljavlja zgolj na način, ki ne škoduje obdolžencu oziroma ne „otežuje njegov položaj.“ Sodišče ima dolžnost, da ob izdaji sodbe preveri spremembo obtožnice s tega vidika in odreče pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo tožilčevo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo. Sprememba tudi ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, kar pomeni, da mora biti natančno in določno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, in da mora imeti primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Takšno stališče je Ustavno sodišče ponovilo v sodbi Up-328/03,(1) na katero se prav tako sklicujejo vložniki.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru spoštovani navedeni procesni standardi. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je dopustilo spremembo obtožnega predloga kljub ugovoru obrambe, ker je ocenilo, da se spremenjen obtožni predlog nanaša na isti historični dogodek, da gre za manjšo kriminalno količino in za drugačno in ne drugo kaznivo dejanje, vse v skladu s 344. členom ZKP. Kako je (tudi z vidika pravic obrambe) ocenilo spremembo obtožnega predloga v delu, ki se nanaša na čas kaznivega dejanja, je razvidno iz obrazložitve na straneh 3, 4 in 6, kjer se je sodišče posebej ukvarjalo z dejstvi, pomembnimi za opredelitev časa storitve kaznivega dejanja in s prizadevanji obrambe, da bi dokazala, da obdolženi ni mogel storiti kaznivega dejanja, ker ga v očitanem času ni bilo na kraju dejanja (alibi). Sodišče navaja, da čas „okoli 12. ure,“ kot je bilo zapisano v prvotnem obtožnem predlogu, ne pomeni samo 12.00, temveč tudi primerno krajši čas pred in po 12. uri. Sprememba obtožnega predloga torej ni v škodo obdolžencu, saj je tožilec z zapisom „po 12. uri“ čas dejanja zgolj natančneje opredelil, tako da zajema le „primerno krajši čas“ po 12. uri. Ni mogoče pritrditi vložnikom, da pomeni zapis „po 12. uri“ v konkretnem primeru čas med 12. in 24. uro. Povsem dobesedno in brez ostalega besedila bi sicer lahko sporni zapis predstavljal vso drugo polovico obravnavanega dneva, vendar je potrebno konkretni opis dejanskega stanja v obtožnem predlogu brati in razumeti v okviru celotnega besedila, torej v povezavi z vsemi ostalimi okoliščinami konkretnega primera. Med udeleženci postopka se nikoli ni pojavil dvom o tem, kdaj naj bi se dejanje zgodilo, saj so vse priče ves čas izpovedovale, da se je zgodilo okoli oziroma po 12. uri, to pa po splošnih življenjskih izkušnjah in razumskih merilih pomeni razumno kratek čas (pred in) po 12. uri, vendar najkasneje do 13. ure.

9. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi podrobno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je obdolženec v tistem času svoje službene obveznosti zaključeval okoli 12. ure in se je dnevno vračal na naslov, kjer živi oškodovanka in kjer je imel parkirano svoje vozilo, ter da je bilo tako tudi 5.7.2004. Sodišče je sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je imel na kliniki prost stol do 12. ure in se je popoldan sestal z arhitektom A. Glede na ostale dokaze in splošno znana dejstva (razdalja med posameznimi kraji, gostota prometa ob določenem času in podobno) pa ni sledilo zagovoru v delu, kjer je obramba trdila, da se glede na te obveznosti ni mogel nahajati na kraju kaznivega dejanja. Sodišče je namreč ocenilo, da obdolženčeve službene in popoldanske obveznosti, ki jih je navajal, niso izključevale storitve kaznivega dejanja. Na podlagi takšnega zaključka je zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj se od Stomatološke klinike pridobi podatke o tem, do kdaj je bil obdolženec 5.7.2004 v službi. Dokazni predlog je obramba v postopku na prvi stopnji utemeljila s trditvijo, da je imel obdolženec ob 12. uri na stolu pacienta. Sodišče je ocenilo, da takšno zatrjevanje, tudi če je resnično, ne izključuje obdolženčeve prisotnosti na kraju kaznivega dejanja, zato je predlagani dokaz zavrnilo. S tem ni kršilo pravice obdolženca do zagotovitve izvajanja dokazov v svojo korist, saj lahko sodišče upravičeno zavrne dokaz, s katerim bi se dokazovala dejstva, ki ne bi spremenila odločitve, tudi če bi se s tem dokazom izkazala za resnična. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da obramba v postopku na prvi stopnji ni povedala do kdaj naj bi bil obdolženi tistega dne v službi (niti tega ne zatrjuje v zahtevi) oziroma ni zatrjevala, da bi s predlaganim dokazom izkazala, da je bil obdolženi v službi veliko dlje kot do dvanajstih.

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem postopku niso bile kršene pravice obrambe, saj je bil obdolženec seznanjen s spremembo obtožnega predloga in je sodišče na predlog zagovornika prekinilo glavno obravnavo, da bi se lahko obramba odzvala na spremembo. S spremembo obdolžencu ni bila onemogočena obramba in ni bil postavljen v slabši položaj, saj je glede na prvotni očitek, da naj bi bilo dejanje storjeno okoli 12. ure, obramba dokazovala, da je bil obdolženi do 12. ure v službi in da je imel popoldne sestanek z arhitektom. Že prvotni opis časa kaznivega dejanja je zajemal tudi čas po 12. uri, vendar obramba glede tega časa, kot je pojasnjeno v prejšnji točki, ni zatrjevala alibija, niti ni v postopku na prvi stopnji predlagala nobenega dokaza (priča A. je zagovor le delno potrdil).

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodba sama s seboj v nasprotju. Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj med navedbami sodišča, ki jih (iztrgano iz konteksta) povzema zahteva, ni nasprotja.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po Zakonu o sodnih taksah.

Op.št.(1): Ustavno sodišče je v tej sodbi dodatno poudarilo, da je dolžnost sodišča, da presodi dopustnost spremembe obtožbe z vidika položaja obrambe še posebej pomembna v primerih, ko obdolženec (npr. zaradi nenavzočnosti na naroku) ni seznanjen s spremembo obtožnice, torej v situaciji, ki je drugačna od konkretnega primera.