Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba II U 96/2016

ECLI:SI:UPRS:2016:II.U.96.2016 Upravni oddelek

obsojenec kazen zapora strožji režim prestajanja kazni zapora ukrep namestitve v bivalne prostore s strožjim režimom prestajanja kazni zapora podaljšanje ukrepa
Upravno sodišče
4. maj 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ukrep namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom je bil tožniku izrečen po ugotovitvi, da obstojijo pogoji za izrek takega ukrepa iz prvega odstavka 98.a člena ZIKS-1. Enako velja za odločitev o podaljšanju takega ukrepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodu navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 5. 11. 2015, najpozneje 2. 11. 2015 pa bo ponovno preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik 15. 9. 2015 nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, ker je strokovna skupina zavoda dne 15. 9. 2015 ocenila, da je podan utemeljen razlog za takšno namestitev, saj je tožnik skupaj še z drugimi obsojenci dne 13. 9. 2015 v času kosila prišel iz zaprtega obsojeniškega oddelka na polodprti oddelek, za tem pa so skupaj ustrahovali obsojence, ki so nameščeni na polodprtem oddelku zavoda, kar so potrdili posamezni obsojenci iz tega oddelka. S takšnim vedenjem so med nameščene na polodprtem obsojeniškem oddelku vnesli velik psihični in čustveni nemir. O preverjanju razlogov za takšno namestitev je prvostopni organ že odločal z odločbo z dne 12. 10. 2015, ko je ugotovil, da ti pogoji še naprej obstajajo. Na pritožbo tožnika je drugostopni organ z odločbo z dne 11. 11. 2015 odločitev prvostopnega organa odpravil in zadevo vrnil v nov postopek.

2. V ponovljenem postopku je prvostopni organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, v kateri je ugotavlja, da je vedenje in obnašanje obsojenca še vedno zelo moteče in ogrožajoče za ostale soobsojence, kakor tudi za osebje zavoda, kar negativno vpliva na varnost, disciplino in red v zavodu. Pri tem prvostopni organ navaja uradne zaznamke z dne 28. 8. 2015, 16. 9. 2015, 18. 9. 2015 in 27. 10. 2015, v vseh navedenih primerih pa gre za direktne grožnje in arogantno podcenjevanje uniforme in avtoritete predpostavljenih ter potencialne grožnje soobsojencem, ki želijo dostojno prestajati kazen zapora. Glede na to še naprej obstajajo razlogi za namestitev tožeče stranke v strožjem režimu prestajanja kazni zapora, saj se obsojene osebe, ki so bile žrtve napada dne 13. 9. 2015, ne morejo sprijazniti s šikaniranji in direktnimi grožnjami, ki so še vedno prisotne. Najbolj ogroženo osebo pa so, da bi jo rešili pritiska in psihičnega terorja, ki ga je doživljala, celo premestili v oddelek zavoda v Murski Soboti. Glede na to je prvostopni organ na podlagi 28.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) sprejel izpodbijano odločitev.

3. Tožnik se je zoper prvostopno odločbo pritožil, generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnil z v uvodu navedeno odločbo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da so podani razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnem prostoru s strožjim režimom, saj je prvostopni organ kot razlog za takšno odločitev opisal njegovo moteče in nesprejemljivo vedenje, kar je utemeljil z uradnimi zaznamki z dne 16. 9. 2015 in 18. 9. 2015. Glede uradnega zaznamka z dne 27. 10. 2015 pa drugostopni organ pojasnjuje, da se v tem uradnem zaznamku opisano dejanje nanaša na kasnejše obdobje, uradni zaznamek z dne 28. 8. 2015 pa na obdobje pred tem, zato tadva ne moreta biti podlaga za izrečen ukrep v obravnavanem primeru. Drugostopni organ je pri odločanju upošteval dejstva in dokazila, ki so podlaga za izrek tega ukrepa zoper tožnika in sicer dogodke iz uradnih zaznamkov z dne 16. 9. 2015 in 18. 9. 2015, v verodostojnost katerih pritožbeni organ ne dvomi. Iz teh uradnih zaznamkov po oceni pritožbenega organa izhaja pritožnikovo moteče obnašanje in ravnanje, le-to pa nedvomno negativno vpliva na varnost, disciplino in red v zavodu. Glede navajanj uradnih zaznamkov z dne 28. 8. 2015 in 27. 10. 2015 pa drugostopni organ pojasnjuje, da gre sicer za pomanjkljivost v prvostopni odločbi, ki pa ni bistvena oziroma taka, da bi mogla vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Glede pritožbenih navedb v zvezi z dovoljenji za sprehode ter stike z drugimi obsojenci, se pritožbeni organ ni opredeljeval, saj navedeno ni predmet tega postopka.

4. Tožnik v vloženi tožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je 15. 9. 2015 skupaj z drugimi tremi soobsojenci prišel v času kosila na polodprti oddelek, vendar zgolj zaradi tega, da bi si postregli s kavo na kavnem avtomatu, ki ga na zaprtem oddelku ni. Dodaja, da so bila vrata na ta oddelek odprta, sicer pa ni prišlo do nobenih groženj ali ustrahovanja drugih na polodprtem oddelku nameščenih obsojencev. Zaradi tega dejanja je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek, v katerem mu je bila izrečena disciplinska kazen oddaje v samico brez pravice do dela za 9 dni.

5. Očitno je, da so tožnik in ostali kritičnega dne brez dovoljenja prišli na polodprti oddelek in s tem kršili hišni red, vendar pa pri tem ni šlo za takšno kršitev, ki bi opravičevala izrek tako rigoroznega ukrepa, ki se je podaljševal več mesecev. Zatrjuje, da je bil tožnik z disciplinsko kaznijo dvakrat kaznovan za isto kršitev. Tožnik je bil na podlagi odločbe nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora od 15. 9. 2015 pa vse do 5. 1. 2016, ta ukrep pa je za tožnika dejansko prestavljal popolno osamitev, saj je bil povsem sam v sobi in mu je bil onemogočen kakršenkoli stik z drugimi obsojenci. Na ta način se je zoper tožnika prikrito uporabil disciplinski ukrep samica. To pri tožniku vzbuja dvome o enakopravni obravnavi ter hkrati pušča več negativnih posledic na psihičnem področju tožnika. Tožniku ni bila zagotovljena psihiatrična pomoč, in je pri tem očitno šlo za psihično torturo in poskus „zloma“ tožnika, kar je nedvomno pustilo določene psihične posledice. Tožnik je tako zapadel v depresijo, pojavljali pa so se hudi izbruhi agresije. Iz tega razloga tožnik dopušča možnost, da je izrekel kakšno žalitev zoper pravosodnega policista, vendar pa to zgolj zaradi nepoštenega ravnanja tožene stranke in nakopičenih frustracij ter občutka nemoči pri tožniku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno da jo izreče za nezakonito. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge navedene v prvostopni in drugostopni odločbi. Dodaja, da gre v konkretnem primeru za podaljšanje namestitve tožeče stranke v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, zato so vse tožbene navedbe v zvezi z disciplinskim postopkom brezpredmetne in niso predmet tega upravnega spora. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Materialno pravno podlago izpodbijane odločitve predstavlja 98.a člen ZIKS-1, ki določa, da se lahko v zaprtem zavodu ali oddelku določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi (prvi odstavek). Direktor zavoda mora najpozneje tri dni pred iztekom enomesečnega roka namestitve oziroma vsakokratnega podaljšanja preveriti ali še obstajajo razlogi za namestitev iz prejšnjega odstavka in po potrebi odločiti o podaljšanju namestitve (drugi odstavek). O namestitvi iz prvega odstavka tega člena in o njenem podaljšanju odloči direktor zavoda z odločbo. Zoper odločbo direktorja je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek).

9. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil tožnik nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora na podlagi odločbe z dne 15. 9. 2015, s katero so bile ugotovljene okoliščine, ki so pogoj za izrek takšnega ukrepa. To je v skladu s prvim odstavkom 98.a člena ZIKS-1, po katerem lahko takšna namestitev traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da takšni razlogi še obstajajo, pri čemer sodišče povzema stališče in obrazložitev drugostopnega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), da sta za odločitev v obravnavani zadevi relevantna dogodka z dne 16. 9. 2015 in 18. 9. 2015 oziroma uradna zaznamka, ki pričata o njih, iz katerih izhaja, da tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem še vedno huje moti druge obsojence in delavce zavoda.

10. Glede na to je izpodbijana odločitev pravilna in je tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more ovreči. Ukrep namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom je bil tožniku izrečen po ugotovitvi, da obstojijo pogoji za izrek takega ukrepa iz prvega odstavka 98.a člena ZIKS-1. Enako velja za odločitev o podaljšanju takega ukrepa. Na to odločitev ne vpliva tek disciplinskega postopka in eventualne v tem postopku izrečene kazni, zato so tožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Ukrep po 98.a členu ZIKS-1 ni namenjen kaznovanju za disciplinske kršitve, ampak da se vsem obsojencem omogoči prestajanje kazni zapora, ne da bi bili pri tem izpostavljeni nadlegovanju in ogrožanju s strani drugih obsojencev. Kot izhaja iz uradnih zaznamkov z dne 16. 9. 2015 in 18. 9. 2015, tožnikovo vedenje in obnašanje soobsojencem tega ne omogoča, zato je bilo podaljšanje tega ukrepa potrebno.

11. Iz istega razloga so tudi vse ostale tožbene navedbe neutemeljene oziroma za odločitev v tej zadevi nerelevantne. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistven obstoj pogojev za podaljšanje ukrepa po 98.a členu ZIKS-1, ti pa so bili v obravnavani zadevi ugotovljeni.

12. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia