Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica tako v ugovornem postopku, kot tudi sedaj v tožbi, zatrjuje, da je obveznost po računu poravnala, vendar tega ni z ničemer izkazala in to kljub pozivu prvostopenjskega organa. Prav tako ni z ničemer izkazano tožničino zatrjevanje, da je dolgovani znesek po fakturi plačala z nakupom premičnin, ki so bile kot stvarni vložek vložene v novo družbo tožnice in s tem plačilo kupnine teh sredstev pogoj za vpis v sodni register.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Finančna uprava Republike Slovenije je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 4934-16018/2014-1 06-3201-02 z dne 29.8.2014 odločila, da se nad dolžnico A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 29.8.2014, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški, 13.603,70 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžničinih terjatev, ki jih ima do tožnice na podlagi fakture št. 2014-0502 z dne 2.5.2014, z datumom zapadlosti istega dne, v višini 7.600,00 EUR. Prvostopenjski upravni organ je dolžnici prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožnici pa naložil, da zarubljeni znesek nakaže na podračun Ministrstva za finance. V izreku sklepa je navedel izvršilne naslove, iz katerih izhajajo obveznosti dolžnice ter določil, da morebitna pritožba dolžnice ali ugovor tožnice kot dolžničine dolžnice ne zadrži izvršbe. V obrazložitvi sklepa je prvostopenjski organ pojasnil način izračuna dolžničinih obveznosti, obenem pa pojasnil, da se za poravnavo obveznosti po določbi 173. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2) zarubi terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov, to je v obravnavanem primeru terjatev, ki jo ima dolžnica do tožnice.
2. Tožnica je zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa vložila ugovor. Navajala je, da dolžnici ne dolguje ničesar, saj ji je znesek 7.600,00 EUR iz pogodbenega razmerja že poravnala. Ta znesek je kupnina za osnovna sredstva, ki so bila vložena kot stvarni vložek v novo družbo tožnice. Jasno je, da je bila kupnina plačana, saj sicer v sodni register ne bi bilo mogoče vpisati novega podjetja tožnice, ki je bilo ustanovljeno s stvarnim vložkom. Podjetje je bilo ustanovljeno precej časa pred izdanim sklepom in je zato tudi kupnina plačana pred tem. To pa pomeni, da tožnica dolžnici na dan izdaje sklepa ni dolgovala ničesar več.
3. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev je kot drugostopenjski organ ugovor tožnice z odločbo št. DT 499-29-1168/2014-2 z dne 17.2.2015 zavrnil, v obrazložitvi pa vsebinsko dopolnil obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa. Pojasnil je, da je prvostopenjski upravni organ iz uradne evidence pridobil račun št. 2014-0502 z dne 2.5.2014, ki je bil priloga obračuna DDV dolžnice. S tem računom je dolžnica tožnici zaračunala kupnino za premičnine v skupnem znesku 7.600,00 EUR in kot rok za poravnavo te obveznosti določila takojšnje plačilo. Račun je bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ki mu tožnica oporeka s trditvijo, da je znesek poravnala. Prvostopenjski organ je tožnico pozval, naj v roku osmih dni po prejemu poziva dostavi dokazilo o plačilu kupnine, česar pa tožnica, ki je poziv prejela dne 7.10.2014, ni storila. Drugostopenjski upravni organ zato ugotavlja, da je tožničina trditev, da je kupnino po računu poravnala, pavšala in ni dokazana. Tudi iz sklepa o vpisu ustanovitve subjekta, to je družbe B. d.o.o. z dne 16.7.2014 ni razvidno, da osnovni vložek, ki ga omenja tožnica, predstavlja prav plačilo računa dolžnice. Ta račun je tudi sicer predvideval poravnavo kupnine na dolžničin račun. Drugostopenjski organ je ocenil, da je prvostopenjski upravni organ upravičeno štel, da zapadla terjatev dolžnice do tožnice ni poravnana in je zato ugovor tožnice zavrnil. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi, enako kot v ugovoru zoper prvostopenjsko odločbo, navaja, da je tožnica dolžnici poravnala celoten znesek iz pogodbenega razmerja, to je znesek 7.600,00 EUR. Ta znesek je kupnina za kupljena osnovna sredstva, ki so bila vložena kot stvarni vložek v novo družbo tožnice in to prej, preden je bil izdan izpodbijani sklep. Tožnica torej dolžnici ne dolguje ničesar in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.
5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.
K točki I izreka:
6. Tožba ni utemeljena.
7. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledijo njuni obrazložitvi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:
8. 143. člen ZDavP-2 določa, da v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se v davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, in sicer do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku, ta pa ima pravico, da zoper sklep o izvršbi ugovarja (174. člen ZDavP-2).
9. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno zaradi katerih neporavnanih obveznosti dolžnice A.A. je bil izdan sklep o izvršbi, določeno pa tudi, da se davčna izvršba opravi z rubežem terjatve te dolžnice do tožnice na podlagi fakture št. 2014-0502 z dne 2.5.2014 v višini 7.600,00 EUR. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je to fakturo pridobil v davčnem postopku, drugostopenjski organ pa to obrazložitev dopolnil s tem, da je ugotovil, da je fakturo davčnemu organu predložila dolžnica zaradi obračuna DDV. Četudi tožnica tako v ugovornem postopku, kot tudi sedaj v tožbi, zatrjuje, da je obveznost po računu poravnala, tega ni z ničemer izkazala in to kljub pozivu prvostopenjskega organa. Prav tako ni z ničemer izkazano tožničino zatrjevanje, da je dolgovani znesek po fakturi plačala z nakupom premičnin, ki so bile kot stvarni vložek vložene v novo družbo tožnice in s tem plačilo kupnine teh sredstev pogoj za vpis v sodni register.
10. Glede na vse navedeno sodišče povzema, da so tožničine navedbe, da je obveznost do dolžnice A.A. poravnala, pavšalne in brez argumentov ter zato ne morejo omajati ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pred izdajo odločbe je bil ugotovljen dolg dolžnice, nadalje na podlagi fakture z dne 2.5.2014 ugotovljeno, da ima dolžnica terjatev do tožnice ter nato sprejeta odločitev o rubežu te terjatve. Preverjena so bila tudi tožničina zatrjevanja o poravnavi obveznosti do dolžnice in obrazloženo, zakaj se ne upoštevajo. Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.
K točki II izreka:
11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.