Jedro

V obnovljenem postopku je treba upoštevati dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je treba upoštevati dejansko stanje in dejstva, ki so obstajala 30. 5. 1995 (ko je bilo odločeno o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja). Ker je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, na katerega se sklicuje tožnik in s katerim je nastalo novo pravno razmerje (tožnik je pridobil pravico do nujne poti) izdan šele 16. 4. 2010, ga v obnovljenem postopku ne bi bilo mogoče upoštevati, tudi če bi bil relevanten za sporni primer, kar pa, kot rečeno, ni.

Z razveljavitvijo odločbe se pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati nobene nadaljnje posledice, zato je izrek izpodbijane odločbe, s katerim je lokacijsko dovoljenje z dne 30. 5. 1995, spremenjeno 21. 11. 1995, razveljavljeno, hkrati pa je vloga tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena, sam s sabo v nasprotju.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku s 1. točko izreka razveljavila lokacijsko dovoljenje št. 351-599/95 z dne 30. 5. 1995, spremenjeno z odločbo 351-599/95 z dne 21. 11. 1995, s katerim je bila tožniku določena ožja lokacija za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 12/8 (del) k.o. …, z 2. točko izreka pa je zavrnila vlogo tožnika za izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja. Predlagatelju obnove A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) je s 3. točko izreka delno priznala priglašene stroške obnovljenega postopka.

Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da se je Upravno sodišče RS s sodbo U 1820/2007 z dne 20. 11. 2008 strinjalo z ugotovitvami toženke, da s tem, ko tožnik ni predložil dokazila o pravici do poseganja v zemljišče, preko katerega je bil predviden dostop do obravnavane gradnje, ni bil izpolnjen eden izmed pogojev, ki jih je 53. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) predpisoval za izdajo lokacijskega dovoljenja, zato je pravilna odločitev toženke, da lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano v skladu z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da upravna organa v prvotnem postopku okoliščin, ki so pomembne za presojo, ali se izpodbijana odločba odpravi ali razveljavi, nista razjasnila, niti se do njih v obrazložitvah odločb nista opredelila in pojasnila svoje izbire med zakonskima možnostima razveljavitve ali odprave pravnomočne odločbe, je sodišče toži ugodilo. Prvostopenjski organ je zato z namenom razjasnitve navedenih okoliščin razpisalo ustno obravnavo, na kateri je pooblaščenec tožnika pojasnil, da je bila gradnja predmetnega objekta končana leta 1998, vseljen pa je bil leta 1999. Toženka se je sklicevala tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 294/96 z dne 1. 3. 2001, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik pravico hoje in vožnje po služnostni poti preko parcele št. 12/11 (sedaj 12/11 in 12/12) k.o. … le za potrebe kmetijskega zemljišča. Na navedbe pooblaščenca tožnika, da je z določitvijo nujne poti, ki poteka po drugih parcelah, odpadla osnova za obnovo postopka, toženka pojasnjuje, da je v obnovi postopka potrebno upoštevati pravno in dejansko stanje v času izdaje izpodbijane odločbe, zato kasnejše spremembe okoliščin v zvezi s tem niso pravno relevantne. Glede na to, da v času izdaje lokacijskega dovoljenja tožnikova pravica graditi na parceli št. 12/11 k.o. … ni obstajala, izpodbijano lokacijsko dovoljenje ne more ostati v veljavi. Ker so bila gradbena dela na podlagi lokacijskega (in gradbenega) dovoljenja v času odločanja v obnovljenem postopku že v celoti izvedena in s tem pravice, pridobljene s predmetno odločbo, že izkoriščene, je upravni organ izpodbijano lokacijsko dovoljenje razveljavil, saj je bilo to že v celoti izvršeno.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je odločitvi in razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je glede na to, da ni sporno, da je lastnik parcele št. 12/8 k.o. …, uporaba 53. člena ZUN v tem primeru neutemeljena. V konkretnem primeru bi bil predmet obnove oziroma sporne odločitve lahko samo določitev dostopa do hiše po parceli št. 12/8 k.o. …. Navaja, da je že na naroku dne 11. 5. 2011 pojasnil, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. N 341/2006 z dne 16. 4. 2010 določilo nujno pot za potrebe parc. št. 12/8 k.o. …. Ta sklep je postal pravnomočen, zato zoper njega ni dopusten več noben ugovor ali morebitna pritožba. Prvostopenjski organ se neutemeljeno sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. V P 294/96 z dne 1. 3. 2001, kar utemeljuje z dejstvom, da se mora v obnovljenem postopku upoštevati izključno stanje v času izdaje izpodbijanega lokacijskega dovoljenja. Ker pa stanje iz leta 1995 ni stanje iz leta 2001, je navedeno dejstvo v očitnem nasprotju z argumentacijo organa prve stopnje, da se mora upoštevati stanje iz leta 1995. Če prvostopenjski organ upošteva sodbo z dne 1. 3. 2001, mora upoštevati tudi sklep istega sodišča z dne 16. 4. 2010. Podarja, da je bila stavba zgrajena legalno, pravice, pridobljene na osnovi predmetnega lokacijskega dovoljenja pa izkoriščene. Pravnomočno sodno določena pot je legalni dostop do nepremičnine tožnika. Razveljavitev lokacijskega dovoljenja je zato neprimerna. Lokacijsko dovoljenje bi bilo treba spremeniti tako, da bi bil dostop do novogradnje določen s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 4. 2010. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, vlogi tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja za določitev ožje lokacije za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 12/8 k.o. … pa ugodi v tem obsegu, da se lokacijsko dovoljenje z dne 30. 5. 1995 spremeni samo v tistem delu, da se določi dostop do stavbe na parceli 12/8 k.o. … po nujni poti, ki jo je določilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom N 341/2006 z dne 16. 4. 2010. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS U 1820/2007 z dne 20. 11. 2008, ker niso bile raziskane okoliščine, ki vplivajo na odločitev med razveljavitvijo in odpravo prvotno izdane odločbe, odpravljena odločba z dne 8. 1. 2004, delno spremenjena z odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 31. 7. 2007. Tožba v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

S stališča pravilnosti uporabe materialnega prava, torej 53. člena ZUN, se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami in razlogovanjem toženke, da s tem, ko tožnik ni predložil potrdila o pravici do poseganja v zemljišče, čez katerega je bil predviden dovoz in dostop do predmetne gradnje, ni bil izpolnjen eden od pogojev, ki je po navedeni določbi predpisan za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato je pravilna tudi ugotovitev toženke, na katero je oprla svojo odločitev, da lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano v skladu z zakonom. Do tega vprašanja se je Upravno sodišče RS že opredelilo v navedeni sodbi. Tožbeni ugovor, da je uporaba 53. člena ZUN v tem primeru neutemeljena in nedopustna, zato ni utemeljen. Ker je v zadevi bistveno le, ali je tožnik v času odločanja izkazal pravico graditi prav po zemljišču, po katerem je bil v tem času predviden dovoz in dostop do predmetne gradnje, in ne po kakšni drugi parceli, ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da ima zdaj možnost dovoza in dostopa po drugi parceli, kar dokazuje s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 341/2006. Tudi sicer pa je pravilno stališče toženke, da je treba v obnovljenem postopku upoštevati dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je treba upoštevati dejansko stanje in dejstva, ki so obstajala 30. 5. 1995 (ko je bilo odločeno o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja). Ker je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, na katerega se sklicuje tožnik in s katerim je nastalo novo pravno razmerje (tožnik je pridobil pravico do nujne poti) izdan šele 16. 4. 2010, ga v obnovljenem postopku ne bi bilo mogoče upoštevati, tudi če bi bil relevanten za sporni primer, kar pa, kot rečeno, ni. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 294/96 z dne 1. 3. 2001, na katero se sklicuje toženka, pa je bil zgolj ugotovljen obseg obstoječe pravice ali pravnega razmerja, zato ne gre za dejstvo, ki bi nastalo šele z izdajo sodbe.

Ker je bil obseg obnove določen s pravnomočnim sklepom toženke z dne 15. 2. 1999, obsegu obnove v tem postopku ni mogoče ugovarjati. Tožbeni ugovor, da bi bila predmet obnove v tem postopku lahko samo odločitev o dostopu do hiše, zato ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe.

Ni sporno, da je bilo v zadevi že izdano gradbeno dovoljenje in da je bila predmetna gradnja zaključena leta 1998, kar pomeni, da so bile pravice, pridobljene na podlagi lokacijskega dovoljenja z dne 30. 5. 1995, spremenjenega dne 21. 11. 1995, že izkoriščene. Toženka je zato navedeno lokacijsko dovoljenje pravilno razveljavila in ne odpravila. Ker pa se z razveljavitvijo odločbe pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati nobene nadaljnje posledice (drugi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), je izrek izpodbijane odločbe, s katerim je lokacijsko dovoljenje z dne 30. 5. 1995, spremenjeno 21. 11. 1995, razveljavljeno, hkrati pa je vloga tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena, sam s sabo v nasprotju. Zavrnitev zahteve, ki ji je bilo ugodeno z lokacijskim dovoljenjem z dne 30. 5. 1995, spremenjenim dne 21. 11. 1995, namreč pomeni tudi odpravo pravnih posledic, ki so iz nje že nastale. Ker te kršitve ni odpravil upravni organ druge stopnje, je sodišče tožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo 2. točko izreka izpodbijane odločbe.

Ker je tožnik s tožbo delno uspel, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR.