Jedro

V zvezi s krivdnim prispevkom k nesreči obeh udeležencev je ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke hudo kršil prometno pravilo o vožnji po desni strani ceste (1. odst. 41. čl. ZTVCP), poleg tega še splošno določbo, ki nalaga spoštovanje oznak na vozišču (1. odst. 27. čl) in pravilo o prepovedi prehitevanja v ovinku (64. čl.). Tožnik pa je kršil določbo 2. odst. 41. čl. ZTVCP, ki nalaga vožnjo čim bliže desnemu robu ceste. Kršitve zavarovanca tožene stranke so bistveno hujše, poleg tega avtomobil zaradi večje mase in večjih hitrostnih zmogljivosti predstavlja za druge udeležence v prometu večjo nevarnost, kot lahek skuter Vespa. Zato je avtomobilistova krivda devetkrat večja od tožnikove in ne le 5,66 krat večja, kot bi bila po stališču izpodbijane sodbe.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka A. d.d., Zavarovalna družba K., plačati tožniku R. T. odškodnino v znesku 3.510.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1997 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 200.776,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 dalje do plačila in znesek 5.282.384,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.3.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Toženi stranki je naložilo 212.004,00 SIT pravdnih stroškov.

Ugotovilo je, da se je tožnik hudo poškodoval v prometni nesreči dne 17.9.1991, ko je z motornim kolesom Vespa trčil v osebni avtomobil zavarovanca tožene stranke, ki je tedaj v nepreglednem ovinku vozil po levi strani ceste. Trčenje je bilo v območju neprekinjene sredinske črte. Oba udeleženca nesreče sta kršila prometna pravila. Zato je razdelilo odgovornost tako, da je delež zavarovanca tožene stranke 85 odstotkov in tožnikov delež 15 odstotkov. Tožniku je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT, za strah 1.300.000,00 SIT, za skaženost 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.500.000,00 SIT. Ostala priznana odškodnina se nanaša na premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je znižalo na 3.315.000,00 SIT, razveljavilo pa je prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo ter glede pravdnih stroškov. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in izrek o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje razmerja odgovornosti ni spremenilo, pač pa je znižalo odškodnino za telesne bolečine na 1.100.000,00 SIT, za strah na 400.000,00 SIT, za skaženost na 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2.000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prizna tožniku vso uveljavljano nepremoženjsko škodo. V zvezi s temeljem zahtevka navaja, da je tožnik vozil po svojem desnem voznem pasu in ni prekoračil sredinske črte. Taka vožnja ni prepovedana. Zavarovanec tožene stranke pa je v celoti prešel na levi vozni pas, kljub neprekinjeni sredinski črti. To je izključni vzrok za nesrečo. Kot razlog za svojo vožnjo v bližini sredine ceste navaja, da se je s tem skušal rešiti iz nevarnega položaja, ki ga je povzročil avtomobilist. Prilaga sodbo Vrhovnega sodišča, ki obravnava podoben primer, vso krivdo pa prisoja vozniku, ki je zapeljal na levo stran ceste. V zvezi z višino uveljavljane odškodnine opisuje posamezne oblike pretrpljene nepremoženjske škode in navaja, da zneski, prisojeni na drugi stopnji, niso ustrezni.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP).

Revizija je delno utemeljena, kolikor tožeča stranka izpodbija odločitev o temelju zahtevka, v ostalem pa ne.

Zavarovanec tožene stranke je prekršil eno temeljnih prometnih pravil, ki nalaga vožnjo po desni strani ceste (1. odst. 41.čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP). To je storil v okoliščinah, zaradi katerih je njegova kršitev posebej težka: v nepreglednem ovinku in z vožnjo preko neprekinjene sredinske črte. Glede na to tožeča stranka utemeljeno opozarja na dejstvo, da je bistveni vzrok za nesrečo nepravilna vožnja zavarovanca tožene stranke. Vendar pa je tudi tožnik prekršil prometno pravilo iz drugega odst. 41.čl. ZTVCP, ki nalaga vožnjo čim bliže desnemu robu vozišča in na tolikšni razdalji od njega, da glede na hitrost vozila, prometne razmere ter stanje in lastnosti ceste ne ogroža drugih udeležencev v prometu in se ne izpostavlja nevarnosti. V okoliščinah, v katerih je prišlo do nesreče, ni bilo nobenega utemeljenega razloga, ki bi opravičeval tožnikovo vožnjo v bližini sredine ceste. Ni ugotovljeno in niti ne zatrjevano, da bi bila tedaj na desni strani ceste kakšna ovira, ki bi tožnika prisilila k večjemu odmiku od desnega roba ceste. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik tako vozil zato, da bi krajšal ovinek. Taka vožnja ni previdna in je zato ni mogoče šteti kot defenzivno. Pri defenzivnem načinu vožnje voznik predvideva tudi možne napake drugih in vozi tako, da prepreči njihove škodljive posledice. Tožnik ni vozil tako. Za ugotovitev njegovega deleža krivde pa je odločilno, da je s svojo vožnjo prekršil predpis 2. odst. 41.čl. ZTVCP in da je bila ta kršitev v vzročni zvezi z nesrečo. Če bi tožnik vozil v bližini desnega roba ceste, kar mu nalaga zakon in česar mu ni preprečevala nobena ovira na cesti, do trčenja ne bi prišlo. Tudi izgovor, ki ga tožnik ponavlja v reviziji, ki pa ga sodba druge stopnje ne sprejema, da se je namreč le izogibal avtomobilu, tožnika ne ekskulpira v celoti. V takem položaju, kot je bil, to je pri srečevanju v nepreglednem ovinku na cesti, ki je označena z neprekinjeno sredinsko črto, pomeni izogibanje v levo napačno reakcijo, ki v obravnavanem primeru ni prinesla rešitve, je pa v vsakem primeru nevarna. Prav sklicevanje na takšno pojasnilo kaže na razliko med defenzivno in ofenzivno vožnjo. Pri defenzivni vožnji, ki v konkretnem primeru predpostavlja strogo spoštovanje določbe 2. odst. 41.čl. ZTVCP, torej vožnje ob desnem robu ceste, ne bi bilo potrebe za tak nevaren poskus reševanja iz položaja, na kakršnega se sklicuje tožnik.

V zvezi s krivdnim prispevkom k nesreči obeh udeležencev je torej ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke hudo kršil prometno pravilo o vožnji po desni strani ceste (1. odst. 41.čl. ZTVCP), poleg tega še splošno določbo, ki nalaga spoštovanje oznak na vozišču (1. odst. 27.čl) in pravilo o prepovedi prehitevanja v ovinku (64.čl.). Tožnik pa je kršil določbo 2. odst. 41.čl. ZTVCP, ki nalaga vožnjo čim bliže desnemu robu ceste. Kršitve zavarovanca tožene stranke so bistveno hujše, poleg tega avtomobil zaradi večje mase in večjih hitrostnih zmogljivosti predstavlja za druge udeležence v prometu večjo nevarnost, kot lahek skuter Vespa. Zato po presoji revizijskega sodišča razmerje deležev krivde avtomobilista in tožnika ni 85 odstotkov proti 15 odstotkom, temveč je 90 odstotkov proti 10 odstotkom. To z drugimi besedami pomeni, da je avtomobilistova krivda devetkrat večja od tožnikove in ne le 5,66 krat večja, kot bi bila po stališču izpodbijane sodbe. Glede na navedeno pripada tožniku 90 odstotkov ugotovljene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskega sklicevanja na revizijsko sodbo z dne 9.10.1979, ki jo je tožeča stranka priložila svoji reviziji, da bi s tem podprla svoje stališče o izključni krivdi nasproti vozečega avtomobilista. V predloženem primeru sodišče pri tožeči stranki ni ugotovilo kršitev prometnih predpisov in tudi ne nepazljivosti. V tem se zadeva, ki jo obravnava predložena sodba, razlikuje od obravnavane, v kateri je bila ugotovljena tudi tožnikova kršitev prometnih pravil. Po višini je odškodnina za nepremoženjsko škodo, določena s sodbo druge stopnje, pravilna. Sodišče je ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Tako je pri odškodnini za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.100.000,00 SIT upoštevano trajanje bolečin in njihova intenzivnost ter dejstvo, da je tožnik prestal več hudih poškodb, da so bile potrebne operacije in hospitalizacija in da je bilo zdravljenje zvezano še z drugimi nevšečnostmi. Odškodnina v tem znesku je skladna s sodno prakso v podobnih primerih in upošteva merila po 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Podobno velja za odškodninske zneske za strah v znesku 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti v enakem znesku ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT.

Skupno znaša priznana odškodnina za vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode 3.900.000,00 SIT. Prisojeni znesek 3.510.000,00 SIT predstavlja 90 odstotkov te odškodnine, v skladu z deležem odgovornosti tožene stranke.

Revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka ni odločilo, ker revident stroškov ni navedel (164.čl. ZPP).