Jedro

Ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala PZ iz poslovnega razloga pred dokončnostjo odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti

III. kategorije, je podana odpoved zakonita, kljub temu, da je v odločbi ZPIZ datum nastanka invalidnosti priznan za nazaj v čas pred podajo odpovedi. Pred dokončnostjo odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti delavec - invalid ne uživa posebnega varstva pred odpovedjo po 1. odstavku 116. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje delno razveljavi: - v 2. odstavku I. točke izreka sodbe - v zavrnilnem delu 3. odstavka I. točke izreka sodbe - v 2. odstavku II. točke izreka sklepa in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25.4.2003 in ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter zavrnilo plačilo razlike med dejansko prejetim nadomestilom plače za čas brezposelnosti in plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal z zakonitimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je upravičen do odpovednega roka 150 dni (drugi odstavek I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku

389.117,80 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003 dalje do plačila in višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (tretji odstavek I. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se sprememba tožbe dovoli v delu, ki se nanaša na plačilo razlike med dejansko prejetim nadomestilom plače za čas brezposelnosti in plačo, ki bi jo tožnik od prenehanja delovnega razmerja dalje prejemal, če bi delal (II/1. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II/2. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in samo odloči o primarnem tožbenem zahtevku tožnika, podrejeno pa predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je odločalo o predhodnem vprašanju o obstoju invalidnosti tožnika in s tem kršilo načelo prirejenosti. Sodišče tudi ni pravilno ravnalo, ko je prekinilo postopek do dokončne odločitve organa ZPIZ, potem pa odločilo v nasprotju s slednjo, saj bi sicer lahko enako razsodilo brez prekinitve postopka. V kolikor je sodišče prekinilo postopek na podlagi 1. točke 1. odst. 206. člena ZPP, bi morala biti odločitev sodišča vezana na pravnomočno odločitev o obstoju invalidnosti. V konkretnem primeru gre za zlorabo zakona in onemogoča invalidom, kot zaščiteni kategoriji delavcev, izrabiti varovalne določbe zakona. Nesporno je, da je tožnik postal invalid III. kategorije. Sodišče pri odmeri odpravnine ni upoštevalo delovne dobe tožnika pri Iris, d.o.o kot enem izmed TOZD-ov v sklopu Delamaris, n.sol.o.. Tožnik je ves čas delal za eno stranko, tako da njegovo delovno razmerje ni bilo prekinjeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v tem delu ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločalo o odpravnini in v odločitvi o višini odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 15.4.2003, odločba ZPIZ, s katero je bil tožniku priznan status invalida III. kategorije od 26.11.2002 dalje pa je postala dokončna in je pravno učinkovala šele z dnem

19.11.2003. Navedeno pomeni, da tožnik v času odpovedi v aprilu 2003 še ni imel statusa invalida III. kategorije. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je bil tožnik zaščitena kategorija delavcev po določilu 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Datum priznanja invalidnosti od dne 26.11.2002 dalje je sicer padel v čas pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 25.4.2003, vendar bi navedeno lahko vplivalo samo v primeru, če bi bilo to dejstvo ugotovljeno do tega datuma, ne pa kasneje, kot je bilo to konkretno ugotovljeno, saj je odločba postala dokončna šele z dnem 19.11.2003, torej že po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Poudariti je, da se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem invalidnosti, vendar pa je trenutek nastanka invalidnosti pomemben le za odločitev o pridobitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa tudi za priznanje pravic iz delovnega razmerja, saj je delodajalec dolžan upoštevati šele dokončno odločbo izdano v invalidskem postopku. Tako tožnik v času izdane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel priznanega statusa invalida

III. kategorije in ni bil varovan pred prenehanjem delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom, da je bila odločitev sodišča o tem, da se postopek v zadevi prekine do prejema odločitve ZPIZ o pritožbi tožene stranke zoper odločbo ZPIZ z dne 10.4.2003, nepotrebna, hkrati pa dodaja, da ni mogoče sprejeti pravnega naziranja tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, ko je prekinilo postopek v konkretnem individualnem delovnem sporu do rešitve postopka v invalidskem postopku, upoštevati odločitev invalidske komisije in je bilo nanjo vezano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno stališče, da tožnik ni bil varovana kategorija v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot že navedeno sodišče prve stopnje ni bilo vezano pri svoji odločitvi na pravnomočno odločitev v invalidskem postopku glede ugotovljene invalidnosti, saj je odločba postala dokončna že po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitiv iz poslovnega razloga.

Ugovor o tem, da sodišče ni pravilno upoštevalo skupne delovne dobe pri delodajalcu v odločitvi o odpravnini in o odpovednem roku, je utemeljen. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik ves čas sodnega postopka zatrjeval, da je delal praktično ves čas svoje zaposlitve, to je cca 25 let pri istem delodajalcu. Enako je izpovedal tožnik tudi na zaslišanju. Ob navedenem pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da iz tožnikove delovne knjižice, kar iz petih vpisov delodajalcev izhaja, da je delodajalec vodil za tožnika isto številko matične knjige in sicer 24082, da so vpisi datuma nastopa zaposlitve in datuma prenehanja zaposlitve najmanj v petih rubrikah pisani z isto pisavo, prav tako so podobni podpisi uradne osebe, ki je vpisovala podatke v delovno knjižico. Navedeno vzbuja najmanj dvom o tem, da držijo tožnikove trditve, da je delal pri istem delodajalcu približno 25 let. Zaradi navedenega bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je pri tožniku šlo za delovnopravno kontinuiteto in tožniku odmeriti odpravnino po določilih 2. odst. 109. člena ZDR. Glede na to, da 3. odst. 109. člena ZDR določa, da se za delo pri delodajalcu šteje delo pri delodajalcu oz. njegovih pravnih prednikih, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v primeru delovnopravne kontinuitete za pridobljeno pravico na podlagi stare delovnopravne zakonodaje, saj bi bil tožnik v primeru drugačnega tolmačenja prikrajšan pri izplačilu odpravnine.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu glede odpovednega roka in glede izplačila odpravnine v zavrnilnem delu razveljavilo ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Posledično navedenemu je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni priglasil.