Jedro

Z ugovorom dolžnika se odloči o vsebinski upravičenosti upnika do zahtevane prisilne izvršbe. Takšna odločitev ni samo formalno (nemožnost izpodbijanja z rednimi pravnimi sredstvi) ampak večkrat tudi materialno pravnomočna v okviru obravnavanih ugovorov, kot na primer v primeru ugovora poplačila. Pravnomočnost ne izključuje samo uveljavljanja istovetnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je s prejšnjim v neposrednem nasprotju. V danem primeru, ko je bilo v sklepu o ugovoru torej ugotovljeno, da je bila terjatev plačana s plačilom zneska 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012, da torej upnikov zahtevek za izvršbo ni (več) utemeljen, bi šlo za kršitev načela ne bis in idem, če bi sodišče ugotovilo, da ni prišlo do preplačila terjatve, ker plačila zneska 2.500,00 EUR ni bilo. Upnikov ugovor zoper predlog za nasprotno izvršbo, ker naj znesek 2.500,00 EUR ne bi bil plačan, nasprotuje dolžničinemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, ker je bil znesek 2.500,00 EUR plačan. Povedano drugače: odločitev o neupravičenosti dolžnice do povrnitve tistega, kar je bilo v izvršbi odtegnjeno, bi nasprotovala odločitvi o vsebinski neupravičenosti upnika do realizacije izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanih 1. in 4. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu dolžnice za nasprotno izvršbo ugodilo in upniku naložilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa dolžnici plača 1.850,38 EUR (1. točka izreka sklepa), v preostalem predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo (2. točka izreka sklepa), zavrglo predlog za dovolitev oprave nasprotne izvršbe (3. točka izreka sklepa) in odločilo, da je upnik dolžan dolžnici povrniti izvršilne stroške v znesku 143,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 4. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo izključno na dejstvo, ki je bilo ugotovljeno v postopku obravnave ugovora, in sicer, da je upnik prejel več, kot mu pripada po sklepu o izvršbi, saj je upniku dolžnica na podlagi dogovora plačala 2.500,00 EUR, pred tem pa je banka dolžnice dne 9. 1. 2012 izvršila sklep o izvršbi v višini 2.305,68 EUR. Narok je sodišče izvedlo le zato, ker tako določa ZIZ, ni pa izvajalo nobenih dokazov, čeprav bi to moralo. Pri izvršbi in nasprotni izvršbi gre za dva ločena postopka (VSL II Ip 2627/2008), zato sodišče ne more brez predloga stranke povzeti ugotovitev iz ugovornega postopka. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-39/95, po kateri odločitev sodišča v drugem postopku ne zavezuje sodišča v novem postopku ter se ni mogoče sklicevati na tako pravnomočno odločitev. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je neverjetno, da dolžnica do naroka o ugovoru ne bi vedela, da je upnik že dne 9. 1. 2012 prejel plačilo v izvršilnem postopku, neverjetno pa je tudi, da bi se upnik, potem ko je že prejel plačilo, dogovoril za ponovno plačilo. Izrek sklepa je tudi pomanjkljiv, v nasprotju z obrazložitvijo, nasprotujejo pa si tudi sami razlogi sklepa. Sodišče tudi ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem upnika in je na to opozoril že na naroku. O odločilnih dejstvih je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in listinami, ki so bile vzete kot podlaga za zmotno dokazno oceno, in sicer upnik ni nikoli sklenil dogovora z dolžnico in prejel plačila. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Iz podatkov v spisu v danem primeru izhaja, da je sodišče dne 9. 11. 2011 zoper dolžnico izdalo sklep o izvršbi. Dne 11. 1. 2012 je organizacija za plačilni promet sodišču sporočila, da je dne 9. 1. 2012 poplačala sklep o izvršbi. Sklep o izvršbi je bil dolžnici vročen 22. 3. 2013, dne 28. 3. 2013 pa je dolžnica zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, v katerem je zatrjevala, da je terjatev poplačala dne 20. 3. 2012 v znesku 2.500,00 EUR na podlagi dogovora z upnikom. Po naroku, ki se ga upnik ni udeležil, je sodišče izdalo sklep z dne 14. 10. 2016, s katerim je ugovoru ugodilo in postopek ustavilo, saj je ugotovilo, da je bila terjatev s plačilom zneska 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012 v celoti poplačana. Sklep je postal pravnomočen (upnik se je pritožil, a ni plačal sodne takse za pritožbo ter se je ta štela za umaknjeno, po pooblaščencu vložena pritožba pa je bila zavržena kot prepozna).

7. Predlogu dolžnice za nasprotno izvršbo je sodišče v pretežni meri ugodilo iz razlogov, ker je organizacija za plačilni promet dolžnici dne 9. 1. 2012 odtegnila znesek 2.305,68 EUR (zatrjevano in zahtevano 2.264,86 EUR), za kar je dolžnica izvedela šele na naroku za obravnavo ugovora (predlog je bil torej pravočasen), in ker je bila upnikova terjatev dne 20. 3. 2012 poplačana s plačilom zneska 2.500,00 EUR ter je tako prenehala. Sodišče je ugotovilo višino preplačila in upniku naložilo, da preplačani znesek dolžnici povrne.

8. Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da se sodišče ne bi smelo opreti na odločitev o ugovoru ter da bi moralo ponovno ugotavljati, ali je dolžnica upniku na podlagi dogovora med njima res plačala znesek 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012. V primeru, kot je dani, ko dolžnik v izvršilnem postopku uspe z ugovorom, da je terjatev poplačana, odločitev o ugovoru namreč pomeni pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Ustavno sodišče je v odločbi Up-206/02 odločilo, da je treba v primeru, ko je bil izvršilni postopek pravnomočno ustavljen zaradi poplačila terjatve, upoštevati prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je namreč sestavni del pravice do sodnega varstva, na upoštevanje pravila o prepovedi odločanja o isti stvari pa ne more vplivati niti morebitna okoliščina, da je pravnomočna odločitev nezakonita oziroma napačna.

9. ZIZ ne ureja materije pravnomočnosti in pravila prepovedi ponovne odločitve o isti stvari, zato se v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Takšna uporaba pa zahteva razlago, ki upošteva ustavni namen nespremenljivosti pravnomočno urejenih pravnih razmerij in posebnosti sistema izvršilnega prava. Z ugovorom dolžnika se odloči o vsebinski upravičenosti upnika do zahtevane prisilne izvršbe. Takšna odločitev ni samo formalno (nemožnost izpodbijanja z rednimi pravnimi sredstvi) ampak večkrat tudi materialno pravnomočna v okviru obravnavanih ugovorov (odvisno od tega, kateri ugovorni razlogi se uveljavljajo; ugovorni razlog poplačila terjatve po presoji višjega sodišča je tak ugovorni razlog). Materialna pravnomočnost se izraža v vezanosti na vsebino odločbe in ima dve funkciji, pozitivno in negativno. Pozitivna funkcija se kaže v tem, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično, negativna funkcija pa se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem, primerjaj sklepa VSM I Ip 1070/2016 in VSL I Ip 2383/2013).1

10. Ko gre za presojo, ali gre za res iudicata, gre za presojo obstoja negativne procesne predpostavke (že razsojene stvari). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je treba ugotoviti, ali gre v novem postopku za identičen zahtevek, pri čemer niti čista procesna teorija, ki je sicer v našem pravnem sistemu prevladujoča, ne zastopa stališča, da gre za isti sporni predmet (isti zahtevek) tedaj, kadar je tožbeni predlog isti, temveč je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji. Izrek sodne odločbe se nanaša na dejansko stanje, kakršnega vsebuje obrazložitev sodne odločbe, in za tisti sklop dejstev veljajo objektivne meje pravnomočnosti.2

11. Pravnomočnost ne izključuje samo uveljavljanja istovetnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je s prejšnjim v neposrednem nasprotju.3 Povedano drugače, pravnomočnost ni ovira za novo tožbo samo takrat, kadar se z njo uveljavlja enak tožbeni zahtevek, temveč tudi, če je novi zahtevek v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno razsojeno, tako da utemeljenost prvega izključuje možnost, da bi bil drugi zahtevek utemeljen.4 Navedeno preprečuje možnost obstoja kontradiktornih odločb. 12. Ker gre za izvršilni postopek, v danem primeru seveda ne gre za primerjavo klasičnih tožbenih zahtevkov, temveč je vse navedeno treba upoštevati smiselno, ob upoštevanju, da gre za, drugače kot meni upnik, odločanje v okviru enotnega postopka, ki mora biti notranje skladen. V danem primeru, ko je bilo v sklepu o ugovoru torej ugotovljeno, da je bila terjatev plačana s plačilom zneska 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012, da torej upnikov zahtevek za izvršbo ni (več) utemeljen, bi šlo za kršitev načela ne bis in idem, če bi sodišče ugotovilo, da ni prišlo do preplačila terjatve, ker plačila zneska 2.500,00 EUR ni bilo. Upnikov ugovor zoper nasprotno izvršbo, ker naj znesek 2.500,00 EUR ne bi bil plačan, nasprotuje dolžničinemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, ker je bil znesek 2.500,00 EUR plačan. Povedano drugače: odločitev o neupravičenosti dolžnice do povrnitve tistega, kar je bilo v izvršbi odtegnjeno, bi nasprotovala odločitvi o vsebinski neupravičenosti upnika do realizacije izvršbe.

13. Za oceno, ali je v izvršbi prišlo do preplačila, so torej bistveni tudi razlogi sklepa o ugovoru, s katerim se je uveljavljalo poplačilo, saj je le tako mogoče določiti objektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča o ugovoru. Poplačilo terjatve s plačilom zneska 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012 predstavlja dejansko podlago odločitve o ugovoru, ki jo zajemajo objektivne meje pravnomočnosti, zato navedenih dejstev zaradi učinka res iudicata sodišče ni smelo ponovno ugotavljati. Izrek sklepa o ugovoru se namreč nanaša na dejansko stanje, kakršnega vsebuje obrazložitev in za tisti sklop dejstev veljajo objektivne meje pravnomočnosti (o res iudicata v izvršilnem postopku podrobno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Ip 3476/2009, ki obravnava situacijo, ko je bilo ugovoru v prejšnjem izvršilnem postopku ugodeno ter je bil tisti postopek ustavljen zaradi poplačila terjatve).

14. Odločitev v zadevi II Ip 2627/2008 povedanemu ne nasprotuje, saj je v njej višje sodišče zgolj pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ločeno obravnavalo stroške ugovornega postopka in stroške nasprotne izvršbe, saj gre za dva ločena postopka (v smislu obravnavanja različnih zahtevkov) in ni možno govoriti o končnem uspehu. Šlo je torej le za pravilno ločeno obravnavo odločitev o stroških v zvezi z različnima zahtevkoma, sicer pa sta postopek izvršbe in postopek o predlogu za nasprotno izvršbo neločljivo povezana, tečeta v okviru istega postopka ter je drugi od prvega odvisen. Tudi v odločbi Up-39/95 je šlo za bistveno drugačno situacijo, kot je podana. V tistem primeru namreč pri tem, ko je sodišče štelo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti za premoženjsko škodo iz naslova nižje pokojnine, kot bi bila tožnikova plača, ker je bil ugotovljen že v prejšnji zadevi, v kateri je tožnik uveljavljal nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo zaradi stroškov zdravljenja, ter temelja ni ponovno ugotavljalo, ni šlo za presojo, ali gre za res iudicata.

15. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče glede ugotavljanja dejstva plačila 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012 moralo opraviti dokazni postopek in zaslišati upnika ter da je zato, ker tega ni storilo, zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Nasprotno, resničnosti navedenega dejstva sodišče ni smelo ponovno ugotavljati. Prav tako ne drži, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem upnika. Obrazložilo je namreč, da je zato, ker je že tekom ugovornega postopka ugotovilo, da je dolžnica sklenila dogovor z upnikom in mu navedeni znesek plačala, tega ni ponovno ugotavljalo. Izvedba predlaganega dokaza tako ni bila potrebna, kot je sicer sodišče navedlo že na naroku. Le v zvezi z navedenim je upnik tudi izrecno predlagal svoje zaslišanje, sicer pa je zaslišanje predlagal le pavšalno "glede poteka izvršilnega postopka in izterjave dolga do dolžnice" ter je bil dokazni predlog v preostalem nesubstanciran. Plačilo zneska 2.264,86 EUR med strankama poleg navedenega ni bilo sporno (dolžnica ga je v postopku nasprotne izvršbe zahtevala, upnik pa mu v odgovoru na predlog za nasprotno izvršbo ni nasprotoval), upnik pa tudi ni zatrjeval, da naj dolžničin predlog za nasprotno izvršbo ne bi bil pravočasen. Izrazil je sicer dvom v to, enako v pritožbi, kdaj naj bi dolžnica izvedela za odtegnitev navedenega zneska, ni pa trdil niti ne trdi sedaj v pritožbi, da naj bi zanj izvedela prej. Glede na navedeno upnik ni zatrjeval nobenega dejstva, zaradi katerega bi bila izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem potrebna.

16. Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnica pred seznanitvijo na naroku ni vedela, da so ji bila sredstva odvzeta z računa na račun danega izvršilnega postopka. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je dolžnica sklep o izvršbi prejela šele 22. 3. 2013, zato odtegnitve na račun plačila izterjevane terjatve več kot eno leto prej, ob dejstvu, da je zoper njo teklo več izvršilnih postopkov, niti ni mogla pričakovati. Pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni podan, kot že povedano pa dejstva v zvezi z dogovorom o plačilu in opravljenem plačilu niso bila predmet (ponovnega) ugotavljanja v izpodbijanem sklepu, zato v izpodbijanem sklepu tudi ni moglo priti do zmotne dokazne ocene glede dogovora z dolžnico in prejema plačila 2.500,00 EUR.

17. Upnik v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi bil izrek pomanjkljiv in v nasprotju z obrazložitvijo in v čem naj bi si nasprotovali razlogi sklepa. Višje sodišče takšnih pomanjkljivosti v sklepu, na katere sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, ni našlo. Prav tako ne drži, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer v zvezi s tem, da se sodišče ne bi smelo nasloniti na odločitev o ugovoru, saj je sodišče pojasnilo, da je s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari v okviru pravne varnosti strankam omogočeno, da se lahko zanesejo na pravnomočno odločitev sodišča. Ravno tako pa ni moč najti nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in listinami, saj naj upnik ne bi sklenil dogovora z dolžnico in prejel plačila. Kot že povedano, navedeno ni bilo več predmet ugotavljanja v izpodbijanem sklepu, niti se navedena dejstva tekom postopka niso ugotavljala z listinami.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dolžničinem zahtevku, je pravilno odločilo tudi o povrnitvi stroškov za predlog za nasprotno izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo ter sklep v izpodbijani 1. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2005, str. 148. 2 Prim. L. Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 213-215 in 311-316. 3 D. Wedam Lukić, navedeno delo, str. 149. 4 D. Wedam Lukić, navedeno delo, str. 166.