Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba 120. člena ZD, i se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je pravilno uporabljena. Tožnica ni dokazala, da toženca pogodbe ne bi izvrševala.
Revizija se zavrne.
Tožnica je s tožbo zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene s tožencema dne 2.9.1996, zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti. Hkrati je zahtevala izstavitev listine, na katere podlagi se bo lahko pri nepremičnini, ki je predmet pogodbe, izbrisala vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist tožencev. Sodišče prve stopnje pa je tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Postopek naj bi potekal površno in tako, kot da je med strankami bila sklenjena izročilna pogodba. Toženca sta se obnašala tako, kot da so jima nepremičnine izročene v last in posest. Bistveno je, ali sta obdelovala nepremičnino zase, ali za tožnico. S tem vprašanjem se sodbi sodišč nižjih stopenj nista ukvarjali (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Listino, imenovano "pogodba oziroma potrdilo" sta toženca pridobila na zvijačen način. Pogodba v kratkem času njenega izvajanja niti ni zaživela.
Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).
Revizija ni utemeljena.
V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zbralo odločilna dejstva in jih dokazno ocenilo, sodišče druge stopnje pa se je z dokazno oceno strinjalo. Obe sodišči sta ugotovitve dejanske narave obrazložili in do bistvenih vprašanj, ki slede iz tožbene trditvene podlage, zavzeli stališče. Revizijsko sodišče zato ne more pritrditi očitku, da je v postopku na nižjih stopnjah bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ne pa izročilne pogodbe. Revizijska trditev, po kateri naj bi izpodbijana sodba razmerje presojala po pravilih, ki veljajo za izročilno pogodbo, ni jasna. Izpodbijana sodba je namreč v svoji pravni razlagi, s katero pritrjuje stališču, sprejetem v sodbi sodišča prve stopnje, primerno obrazložena. Določba 120. člena Zakona o dedovanju, ki se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je pravilno uporabljena. Tožnica ni dokazala, da toženca pogodbe ne bi izvrševala. V reviziji postavljena trditev, da je potrdilo brez datuma, ki se nanaša na priznanje, da se je pogodba izvrševala izsiljeno, ne glede na drugačno oceno, sprejeto v sodbah nižjih sodišč, pomeni nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP). V izpodbijani sodbi je dan poudarek dilemi, kakšen vpliv imajo na usodo pogodbe medsebojna omajana razmerja. Ugotovljeno je, da stranki v pogodbi nista dogovorili skupnega življenja, niti ni prišlo do resničnega skupnega bivanja, zaradi česar medsebojno omajana razmerja in nezaupanje ne more biti podlaga za razvezo pogodbe. Drugačne trditvene podlage, po kateri bi mogoče bilo pogodbeno razmerje razvezati, pa tožeča stranka niti ni postavila. Bistvo revizijskih trditev je torej v nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti revizijski razlog.
Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Pri tem je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel. Tožeča stranka do povrnitve stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa v odgovoru na revizijo stroškov ni priglasila.