Jedro

Tožena stranka je obdržala tožnika v delovnem razmerju še tri tedne po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem je odpadel pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ki mora biti podan za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, t. j. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 11. 2005, da je tožena stranka dolžna vpisati tožniku delovno dobo v delovno knjižico in ga od 12. 11. 2005 prijaviti v zavarovanje ter mu izplačati zapadle neto zneske plač po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, razen ene, niso bile časovno in krajevno opredeljene. V zvezi s tisto kršitvijo, ki je bila časovno in krajevno opredeljena, pa tožniku ni omogočila zagovora.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor in ker nekatere očitane kršitve niso bile konkretizirane. Poleg tega pa je tožniku na podlagi izredne odpovedi z dne 10. 10. 2005, ki mu je bila istega dne vročena, delovno knjižico zaključila šele s 1. 11. 2005, kar kaže na to, da pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ni izpolnjen. Tožena stranka je po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočila, da si do konca meseca (oktobra) poišče novo zaposlitev, kar kaže na to, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom očitno mogoče. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo s tem, da ni upoštevalo njenega ugovora o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Tožnik namreč ni izpodbijal odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa jo je kljub temu razveljavilo. Razsojeno je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni uveljavljal, na kar je tožena stranka v pritožbi opozorila. Do tega pritožbenega ugovora se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Revizija uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer drugega odstavka 83. člena ZDR. Zaradi okoliščin, ki jih je ustrezno obrazložila (predhodno tožnikovo obnašanje) je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Zato predlaga razveljavitev sodbe sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), to pa pomeni, da je revizijsko sodišče pri materialno pravni presoji vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

7. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je v postopku pred sodiščem druge stopnje podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugovora prekoračitve tožbenega zahtevka, revizija uveljavlja nepravilno uporabo prvega odstavka 360. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe (ali sklepa) presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka sodbe razveljavilo sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 11. 2005. Tožnik razveljavitve sklepa s tožbo ni zahteval. Tožena stranka je zato v pritožbi očitala sodišču prve stopnje prekoračitev tožbenega zahtevka. Po določbah ZDR, ki je v veljavi od 1. 1. 2003 in ki je vzpostavil nov, pogodbeni koncept delovnega razmerja, delodajalec o prenehanju delovnega razmerja ne odloča več s sklepi, ampak delovno razmerje preneha, ko preneha veljati pogodba o zaposlitvi. Eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je tudi odpoved, v zvezi s katero ZDR v tretjem odstavku 204. člena predvideva sodno varstvo v obliki ugotovitve nezakonitosti odpovedi (in drugih načinov prenehanja veljavnosti) pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je (pravilno) zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa mu sodišče prve stopnje s tem, ko je razveljavilo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da mu dne 1. 11. 2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ni prisodilo več ali nekaj drugega. Da s takim izrekom vsebinska identiteta tožbenega zahtevka ni spremenjena, je sodišče druge stopnje navedlo v četrtem odstavku na drugi strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Poudarilo je, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnik takega zahtevka ni postavil, ne odstopa od vsebine tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

9. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, ni utemeljen. Ta določba vsebuje izjemo od pravila, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, in sicer v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodišče druge stopnje je presodilo, da take okoliščine niso bile podane. Ob tej dejanski ugotovitvi, na katero je revizijsko sodišče vezano, je pravna presoja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilna. Sicer pa to niti ni relevantno glede na dejstvo, da je tožena stranka še tri tedne po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika obdržala v delovnem razmerju. S tem je odpadel eden od dveh pogojev, ki morata biti podana za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR (1. če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in 2. če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena).

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.