Jedro

Pravno pravilo 24. člena zakona o temeljnih lastniskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 88/80 -ZTLR) ne more biti materialnopravna podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj sta bili obe pravdni stranki v času, ko bi naj nastala pravna posledica iz navedenega člena, družbena subjekta, za katera določilo 24. člena ZTLR ne velja. Uporabiti pa je mogoče paragraf 418 občega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je že praksa v času obstoja SFRJ, uporabljala tudi tako, da se je načelo superficies solo cedit spremenilo v obrnjeno načelo solum cedit superficiei - torej, da zemljišče pripade graditelju. Slednje pravilo se je uporabilo pod pogojem, da dobroverni graditelj gradi na tujem zemljišču z vednostjo lastnika zemljišča.Prav tako razumevanje 418. paragrafa ODZ je uzakonil kasnejši 24. člen ZTLR.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper tisti del prvostopne sodbe, s katerim je le-ta ugotovila lastninsko pravico tožeče stranke na 1338 m2 zemljišča na parceli štev. 741 in 668 m2 zemljišča na parceli štev. 742 - vse pri vložni štev. 315 K.O. S.G. ter naložilo toženi stranki, da navedeno zemljišče izloči iz stečajne mase. V pritožbi je tožena stranka uveljavila vse tri v 353. členu ZPP navedene pritožbene razloge. Predlagala je spremenitev izpodbijane sodbe oziroma razveljavitev zaradi ponovnega odločanja pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je pri spornih parcelah štev. 741 in 742 K.O. S.G. vpisana pravica uporabe na družbenem premoženju v korist tožene strarnke. Obe parceli sta po podatkih zemljiške knjige (izpisek vložne štev. 315) dne 10.10.1996 nastali iz parcel štev. 482/17 in 482/18 - lastnik slednjih pa je bil v času podržavljenja v letu 1946 F.P. Prav ima pritožba, da pravno pravilo 24. člena zakona o temeljnih lastniskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 88/80 -ZTLR) ne more biti materialnopravna podlaga za pridobitev lastniske pravice, saj sta bili obe pravdni stranki v času, ko bi naj nastala pravna posledica iz navedenega člena, družbena subjekta, za katera določilo 24. člena ZTLR ne velja. Pač pa pride v poštev uporaba prej veljavnega 418. paragrafa občega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je že takratna praksa v času obstoja SFRJ, uporabljala tudi tako, da se je načelo superficies solo cedit spremenilo v obrnjeno načelo solum cedit superficiei - torej, da zemljišče pripade graditelju.

Slednje pravilo se je uporabilo pod pogojem, da dobroverni graditelj gradi na tujem zemljišču z vednostjo lastnika zemljišča. Prav tako razumevanje 418. paragrafa ODZ je uzakonil kasnejši 24. člen ZTLR.

Za uporabo pravnega pravila solum cedit superficiei pa so pomembni izvedeni dokazi oziroma dokazni zaključki prvostopnega sodišča o predpogodbi - darilni pogodbi, s katero je takratni lastnik F. P. nameraval podariti (verjetno tudi podaril) občini za izgradnjo kopališča del parcele 482/17. Nadalje izhaja iz odločbe Sreskega načelstva v S.G., da je občina v letu 1938 pridobila gradbeno in vodopravno dovoljenje za izgradnjo kopališča tudi na parcelah 482/17 in 482/18. Iz dokaznih listin ter zaslišanih prič pred sodiščem prve stopnje sicer ni mogoče ugotoviti, da je bila podpisana darilna pogodba za navedeni parceli - v vsakem primeru pa ni bila zemljiško-knjižno izvedena. Vendar pa je odločilno, da je bila gradnja na tujem zemljišču (po podatkih zemljiške knjige) izvedena v času veljavnosti biv. paragrafa 418 ODZ in v času lastninske pravice na obeh parcelah. Ne more biti dvoma v dobrovernost takratne občine S.G. in dvoma v vednost takratnega zemljiško-knjižnega lastnika o lokaciji gradnje kopališča. Tako se pokaže, da je tožnica oziroma njen pravni prednik že takrat pridobila lastnisko pravico na delu obeh parcel v obsegu kopališča, kasnejša nacionalizacija teh dveh parcel in prenos v uporabo toženi stranki, pa je le posledica neizvedene vknjižbe lastniskih sprememb.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa je še dodati: Prvostopno sodišče je glede na obliko pridobitve lastniske pravice pravilno odločilo, da ne spada v stečajno maso del navedenih parcel. Tako je še vedno v stečajni masi 803 m2 na parceli štev. 741 in 678 m2 na parceli štev 742. Pravica ločenega poplačila v stečaju bo izvršena v tem obsegu, za presežek pa bo banka poplačana kot stečajni upnik. Sodba torej ni v nasprotju z določili ZPPSL.

Prav tako ni podana bistvena kršitev pravdnega postopka, ker izrek sodbe ni nerazumljiv. Že sedaj je meja med deli parcel obeh strank jasna, potrebna je le izvedba v katastru in zemljiški knjigi.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi s členom 154/I ZPP.