Jedro

Revizija ni dovoljena, če revident v reviziji ni izkazal nobenega izmed možnih razlogov za njeno dovolitev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 2504/2006-11 z dne 3.7.2007, so tožniki vložili revizijo. Navajajo, da revizijo vlagajo "iz vseh razlogov po členu 83/2 ter členu 85/1 točka 1 ZUS".

Z navedeno pravnomočno sodbo, ki jo revidentje izpodbijajo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.9.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnikov za ugotovitev delne ničnosti delnih odločb Upravne enote Kamnik z dne 29.5.2002 in z dne 7.5.2003, ter predlog za izdajo začasne odločbe (1. točka izreka) ter odločila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da ničnostni razlog po 5. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni podan in tudi ni pogojev za izdajo začasne odločbe.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Iz vsebine revizijskih navedb izhaja, da revidentje uveljavljajo dovoljenost revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče meritorno odločalo v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo tožene stranke, ki je zavrnila predlog tožnikov za ugotovitev ničnosti dveh delnih odločb ter predlog za izdajo začasne odločbe. Revidentje v reviziji tudi navajajo, da se je zahtevek za denacionalizacijo glasil na vračilo nepremičnine v naravi, vrednost teh nepremičnin pa presega 20.000,00 EUR. Toda nobena od navedenih okoliščin po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja pogoja po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Zato navedena določba v tem primeru ne pride v poštev kot podlaga za dovolitev revizije.

Revidentje se v reviziji sklicujejo tudi na 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, vendar pri tem revizije podrobneje ne obrazložijo in niti ne navajajo, zakaj gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju oziroma zakaj ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Da bi lahko revizijsko sodišče presodilo trditve revidenta, morajo biti te obrazložene in izkazane. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je namreč tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi. Ker revidentje z ničemer niso izkazali, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in niti ne, da gre za zelo hude posledice, revizije ni mogoče dovoliti niti na tej podlagi.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.