Jedro

Potencialna možnost vplivanja obdolženca na neznano tretjo osebo, ki mu pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja, ne zadošča za odreditev pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega B. K. odredi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahtevi zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je zoper obdolženega B. K. odredila pripor iz pripornega razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po drugem v zvezi s pravim odstavkom 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep preiskovalne sodnice sta obdolženčeva zagovornika vložila pritožbi, kateri je senat istega sodišča zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep zagovornika pravočasno vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti. Oba zagovornika izpodbijata obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 190. člena KZ-1 in obstoj pripornih razlogov ter kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost sodnih odločb, zagovornik D. pa tudi kršitev ustavnih pravic obdolženca. Vrhovnemu sodišču predlagata, da se pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi ali podrejeno nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da sta neutemeljeni, saj je sodišče ugotovilo tako obstoj utemeljenega suma kot obstoj pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti. Ni nujno, da senat ponovi v sklepu preiskovalnega sodnika navedene dokaze, potrebno je le, da jih vsebinsko preizkusi in poda svojo oceno zbranih dokazov. Po mnenju vrhovne državne tožilke obdolženec s svojim onemogočanjem izvršitve pravnomočnih sodnih odločb ter s svojim trdovratnim vztrajanjem pri kaznivem dejanju potrjuje, da bi še naprej onemogočal izvršitev pravnomočnih odločb sodišč, kar kaže na ponovitveno nevarnost. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovima zagovornikoma, ki sta izrazila nestrinjanje z odgovorom in vztrajata pri navedbah zahteve.

B.

5. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Zagovorniki iz Odvetniške družbe Č. izpodbijajo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po drugem odstavku 190. člena KZ-1, saj so razlogi, ki upravičujejo kvalifikacijo dejanja po drugem odstavku presplošni in neutemeljeni. Vrhovno sodišče je zato najprej opravilo preizkus, ali dejanske ugotovitve preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata dajejo podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po drugem odstavku 190. člena KZ-1. Preiskovalna sodnica je sklep o utemeljenem sumu oprla na podatke spisa, iz katerih izhaja, da je bil otrok s pravnomočno sodbo, v zvezi s katero je bila tudi že dovoljena izvršba, dodeljen v vzgojo in varstvo materi, obdolženec pa že vse od 18. 6. 2010 otroka protipravno zadržuje in preprečuje, da bi bil v skladu s sodno odločbo izročen materi. Ne samo, da obdolženec v vsem tem času deklico zadržuje in preprečuje, da bi jo imela mati, ki ima na podlagi pravnomočne sodbe do nje pravico, ampak deklico skriva na neznanem kraju in ji preprečuje vsakršne stike z materjo, vrstniki in strokovnimi delavci, tako da ni mogoče ugotoviti, kako se deklica počuti. Deklice že vse od 10. 10. 2010 nihče, razen ozkega kroga oseb, katerim obdolženec zaupa, ni videl, s čimer jo je socialno izoliral, jo prikrajšal za mater, in ji onemogočil pridobivanje za njeno starost pričakovanih in potrebnih izkušenj, kar vse ogroža njen razvoj in predstavlja okoliščine, zaradi katerih je temeljno kaznivo dejanje mogoče kvalificirati po drugem odstavku. Vse te okoliščine je preiskovalna sodnica v sklepu ugotovila in jih konkretizirano navedla, kar v tej fazi postopka potrjuje obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 190. člena KZ-1. Zagovornik D. v svoji zahtevi obstoj utemeljenega suma izpodbija z navedbami, da obdolženec očitanega dejanja ni storil zlonamerno. Njegov cilj ni bil preprečiti izvršitev sodne odločbe, ampak zavarovati koristi otroka, v zvezi s čimer je podal obširne navedbe o sumu storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ki naj bi ga storila dekličina mati in dedek, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Obdolženčev namen tudi ni v tem, da bi hčerko protipravno zadrževal, ampak jo je kot oče dolžan zavarovati pred zlorabami, zato mu ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik tudi s temi navedbami utemeljenega suma ne more izpodbiti. Izvršitvena dejanja po 190. členu KZ-1 so določena alternativno, za kaznivo dejanje pa zadostuje, da storilec uresniči vsaj eno od teh oblik, ki se kažejo v odvzemu, zadrževanju ali onemogočanju izvršitve odločbe. Za to fazo postopka zadošča, da je na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da obdolženec hčerko A. A. zadržuje in preprečuje, da bi jo imela mati, ki ima na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I P 216/2008 z dne 23. 2. 2010 do nje pravico, kar predstavlja eno od izvršitvenih dejanj po 190. členu KZ-1. V zvezi z ugovorom protipravnosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da bo obdolženec imel vse možnosti, da bo ta ugovor uveljavil v nadaljnjem kazenskem postopku. Postopek odločanja o priporu namreč ni namenjen in tudi ne omogoča odločanja o tem, ali je bila protipravnost obdolženčevega ravnanja iz kateregakoli razloga izključena.

7. Za neutemeljen se izkaže tudi očitek zagovornikov, da preiskovalna sodnica in senat nista obrazložila obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in v skladu z ustaljeno sodno prakso nista izkazala obstoja vsaj ene subjektivne in ene objektivne okoliščine, ki bi izkazovale realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sklepa vsebujeta objektivne okoliščine, ki se kažejo v teži in načinu storitve kaznivega dejanja, ki ga obdolženec ni storil samo z zadrževanjem in preprečevanjem stikov deklice z materjo, ampak deklico že več mesecev skriva, socialno jo je povsem izoliral, skrb zanjo prepustil neznani osebi, z vpletanjem medijev pa krši tudi njeno pravico do anonimnosti in zasebnosti. Subjektivne okoliščine se kažejo v obdolženčevi vztrajnosti in nekritičnosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, kar izhaja iz ugotovitev preiskovalne sodnice, da deklica že vse od oktobra 2010 nima stikov z materjo, kljub prizadevanju upravnih in sodnih organov, se še vedno ne ve, kje je deklica in kako je zanjo poskrbljeno. Vztrajanje obdolženca pri skrivanju deklice, torej pri vzdrževanju protipravnega stanja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča opravičuje odreditev pripora. Povsem na mestu je sklep preiskovalne sodnice, da je zaradi teh okoliščin pripor neogibno potreben za varnost deklice, katere razvoj je z ravnanjem obdolženca ogrožen. Tudi ni mogoče pritrditi očitkom zahteve, da bi bilo varstvo otroka mogoče zagotoviti z blažjimi ukrepi, kot je pripor.

Obdolženec se očitno ne zaveda resnosti svojega dejanja in škode, ki jo s takšnim ravnanjem povzroča hčerki ter da je sam tisti, ki je z nezaupanjem do vseh javnih organov in strokovnih delavcev povzročil situacijo, v kateri koristi otroka drugače, kot z najhujšim posegom v človekovo svobodo, ni mogoče zavarovati.

8. Utemeljeno pa zagovornika izpodbijata obstoj pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Po tej točki je pripor med drugim mogoče odrediti, če posebne okoliščine kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Sodišče je v sklepu o odreditvi pripora oprlo zaključek o obstoju tega pripornega razloga na ugotovitev, da obdolžencu pri skrbi za hčerko pomaga neznana oseba, na katero bi obdolženec, v kolikor bi ostal na prostosti, vplival tako, da bi še naprej onemogočal izvršitev pravnomočnih odločb sodišča in preprečil, da se hčerka izroči materi. V zvezi s tem pripornim razlogom je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah presodilo, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja na priče, udeleženca ali prikrivalce, ampak da a) morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Potencialna možnost vplivanja obdolženca na neznano tretjo osebo, ki mu pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja je sicer podana, vendar po mnenju Vrhovnega sodišča ne zadošča za odreditev pripora iz tega pripornega razloga. V obravnavanem primeru ni mogoče prezreti dejstva, da so bili ključni dokazi, ki bremenijo obdolženca, zbrani že pred odreditvijo pripora, zato morebitno pričanje ali zaslišanje neznane osebe, za katero se niti še ne ve ali bo imela status priče ali soobdolženca, ne bo bistveno pripomoglo k drugačnemu izidu kazenskega postopka, niti ga ne bo oviralo. Zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti zato utemeljeno navajata, da v času odreditve pripora zoper obdolženega B. K., priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni bil podan.

9. Zagovornik D. v zahtevi podaja obširne navedbe, s katerimi pravnomočni sklep o odreditvi pripora izpodbija zaradi kršitev Konvencije o otrokovih pravicah, v skladu s katero so vsi državni organi pred sprejetjem katerekoli odločitve, ki zadeva otroka, dolžni preveriti ali konkretna odločitev za otroka predstavlja največjo korist. Po mnenju zagovornika bi morala preiskovalna sodnica pred odreditvijo pripora preveriti, ali je odreditev pripora zoper očeta deklici v največjo korist, kot tudi potrebe in želje otroka ter osebne in vzgojne sposobnosti staršev v zvezi s slednjim, še posebej obdolženčeve očitke o spolni zlorabi deklice. Stališču zagovornika ni moč pritrditi, saj je bila v konkretnem primeru dekličina največja korist ugotovljena že s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I P 216/2008 z dne 23. 2. 2010, na podlagi katere je bila deklica dodeljena v varstvo in oskrbo materi. Obdolženec je odločitev sodišča o dodelitvi otroka materi neuspešno izpodbijal, še vedno pa ima na razpolago pravne poti, po katerih lahko pride do odločbe, s katero bo otrok predodeljen njemu, če meni in če bo uspel dokazati, da bo otrok pri njem deležen večje koristi kot pri materi. Do takrat pa je obdolženec dolžan spoštovati pravnomočno sodno odločbo. V zvezi z očitkom spolne zlorabe deklice, ki jo obdolženec očita dekličini materi in dedku, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da so pristojni organi storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, da bi sum zlorabe potrdili ali ovrgli in je bil ravno obdolženec tisti, ki pri opravi posameznih preiskovalnih dejanj ni bil pripravljen sodelovati in deklice ni želel pripeljati na psihiatrični in psihološki pregled. Kot je ugotovila že preiskovalna sodnica, je bila kazenska ovadba obdolženca zoper A. B. in C. B. zaradi neobstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 zavržena, obdolženec pa bo imel vse možnosti, da bo kot subsidiarni tožilec dokazal drugače, kot tudi, da bo v nadaljevanju tega kazenskega postopka uveljavljal, da njegovo ravnanje iz kateregakoli razloga ni protipravno.

10. Pritrditi gre navedbam zagovornikov iz Odvetniške družbe Č., da se senat ni opredelil do pritožbenih navedb o nepravnomočnosti sklepa o izvršbi. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen od tistega, ki velja za odločbe sodišč prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje opredeli do vsake pritožbene navedbe. V obravnavanem primeru pravnomočnost izvršilnega sklepa ne predstavlja odločilnega dejstva, ampak je predmet varstva pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I P 216/2008 z dne 23. 2. 2010, s katero je bilo odločeno o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka, zato se senat ni bil dolžan izrecno opredeliti do navedenega ugovora.

11. Zagovorniki iz Odvetniške družbe Č., uveljavljajo kršitev obdolženčeve pravice do nepristranskega sojenja. Navajajo, da je bila članica zunajobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, višja sodnica A. V., ki je sodnica v postopku predodelitve otroka očetu, ki se vodi pod opr. št. I P 147/2010 pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu in je že dvakrat zavrnila obdolženčev predlog za izdajo začasne odredbe. Iz istih razlogov zagovornik D. Vrhovnemu sodišču predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da na podlagi 35. člena ZKP v obravnavanem primeru ni pristojno za odločanje o predlogu za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi z uveljavljeno kršitvijo pravice do nepristranskega sojenja pa zahteva pove samo, da sodnica vodi omenjeni civilni postopek, ne pove pa, kako naj bi to dejstvo vplivalo na njeno zakonito in pošteno sojenje v obravnavani kazenski zadevi. Poleg tega je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu o tem ugovoru odločilo že s sklepom Su 220100/2011 z dne 1. 7. 2011, s katerim je zavrnilo zahtevo za izločitev omenjene sodnice, zato zagovorniki z vsebinsko ponovnim uveljavljanjem enake kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo uspeti.

12. V skladu z navedenimi razlogi je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov delno ugodilo in pripor zoper obdolženca odredilo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V ostalem je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.