Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo, da tožnik glede plačila za opravljeno delo ni bil diskriminiran in da delo, ki ga je dejansko opravil, ni spadalo v delokrog višje vrednotenega delovnega mesta štabni vodnik. Zaključek pravilno temelji na več razlikovalnih elementih med delovnima mestoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za vsak mesec od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 obračunati bruto znesek 46,95 EUR, od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2020 pa bruto znesek 99,64 EUR, od teh zneskov odvesti dajatve in mu plačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki plača stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da opravlja dolžnosti štabnega vodnika, saj se položaja vojaškega uslužbenca V. razreda in štabnega vodnika glede zahtev delovnega mesta in dejanskega dela ne razlikujeta. Iz Kataloga formacijskih dolžnosti in opisov delovnih mest (pa tudi sodbe) izhaja, da se delovni mesti razlikujeta le glede delovnih izkušenj, kar pa ne more biti razlikovalni znak za delo nadaljnjih 30 let. Prav tako ne more biti razlikovalni znak formalna razlika v izobraževanju, saj oba položaja poslušata enaka predavanja, različen je le naziv izobraževanja. Iz Kataloga formacijskih dolžnosti in opisov delovnih mest izhaja, da imata oba položaja enako stopnjo naziva, predpisano izobrazbo, karierni ter tarifni razred, plačno skupino, enake naloge, vojaške dolžnosti in strokovno delo, dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje, stalnost delovnega mesta, predpisano nošenje uniforme, zaželeno znanje tujih jezikov in zahteve glede dostopa do tajnih podatkov. Predvsem pa imata oba položaja enake naloge v skupini upravljanje in vzdrževanje infrastrukture. Štabni vodnik ima resda tudi pravico do poveljevanja in sodelovanja v štabnem procesu dela, a razlike v plačnih razredih (ki neutemeljeno razlikuje oba položaja) ne prejema le takrat, ko dejansko poveljuje oziroma sodeluje v štabnem procesu dela, temveč ves čas. Tudi sicer lahko poveljujeta oba položaja, če je takšen ukaz nadrejenega. Ne drži, da splošen opis del in nalog ne more biti ustrezna trditvena podlaga. Opis delovnih nalog je zapisan v formaciji, ki je interni akt toženke, zato bi bile iz te razvidne razlike med delovnima mestoma, če bi obstajale. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah tožnika, da je na formacijski dolžnosti "nižji vojaški uslužbenec za infrastrukturo", ki jo opravlja v nazivu "vojaški uslužbenec V. razreda", opravljal povsem enake naloge kot zaposleni na formacijski dolžnosti "podčastnik za infrastrukturo" z nazivom "štabni vodnik", zaradi česar mu po načelu enakega plačila za enako delo pripada enaka plača (6., 44. in 133. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo, da tožnik glede plačila za opravljeno delo ni bil diskriminiran in da delo, ki ga je dejansko opravil, ni spadalo v delokrog višje vrednotenega delovnega mesta štabni vodnik. Zaključek pravilno temelji na več razlikovalnih elementih med delovnima mestoma.

6. Kot navaja že sama pritožba, se obravnavani delovni mesti razlikujeta glede zahtevanih delovnih izkušenj (štiri leta za vojaškega uslužbenca V. razreda in pet let za štabnega vodnika). Pravilna je tudi prvostopenjska ugotovitev o razlikovanju glede zahtevanega vojaškega šolanja, zato je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena. Upoštevajoč pravne predpise (61. in 64. člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji; 25. točka Pravil službe v Slovenski vojski - Pravila, Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadaljnji), izpisa formacijskih dolžnosti in neprerekane trditve toženke je namreč sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je na formacijski dolžnosti podčastnik, kamor spada čin štabni vodnik, lahko zaposlen le tisti, ki je opravil šolo za podčastnike in nadaljevano izobraževanje za podčastnike, medtem ko vojaški uslužbenec V. razreda (tožnik) za opravljanje nalog potrebuje le temeljno (osnovno) vojaško strokovno usposabljanje.

7. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da to, da nižji vojaški uslužbenec za infrastrukturo in podčastnik za infrastrukturo opravljata enako delo, izhaja iz Kataloga formacijskih dolžnosti in opisov delovnih mest v formaciji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgolj to, da je splošen opis del in nalog za ti delovni mesti v Katalogu (in izpisih delovnih mest) enak, še ne pomeni, da se na teh delovnih mestih opravlja enako delo. Pritožba neutemeljeno navaja, da že trditvena podlaga tožnika o enakem splošnem opisu del zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj so za odločitev o tožbenem zahtevku ključne ugotovitve vseh izvedenih dokazov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da se tudi po vsebini dela delovni mesti razlikujeta, je celovita in oprta na predpise, listine in zaslišanja tožnika in prič. Tako je kot razliko v vsebini dela pravilno izpostavilo, da je skladno z 22. in 25. točko Pravil osnovna podčastniška dolžnost poveljevanje oddelku ali primerljivi enoti, medtem ko ima na drugi strani pristojnost poveljevati le tisti vojaški uslužbenec, ki je imenovan na vodstveno dolžnost, kar pa tožnik ni bil. Prav tako je le za štabnega podčastnika predpisano sodelovanje v procesih štabnega dela. Tudi na podlagi upoštevanja izpovedi vseh zaslišanih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sicer naloge obeh delovnih mest v mirodobnem času primerljive, kar pa ne pomeni, da so enake, saj nižji vojaški uslužbenec za infrastrukturo ne sodeluje v štabnem procesu dela. Njune naloge se razlikujejo tudi v nemirodobnem času, saj je podčastnik izurjen za specifične vojaške naloge (tudi poveljevanje), kar za nižjega vojaškega uslužbenca ne velja.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da lahko poveljujeta oba položaja, če je takšen ukaz nadrejenega. Za obravnavani spor je pomembna ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik na vodstveno dolžnost sploh ni bil imenovan, zato skladno s 25. točko Pravil ne more poveljevati. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da štabni vodnik prejema razliko v plačnih razredih (torej višjo plačo v razmerju do tožnika) ves čas in ne le tedaj, ko poveljuje oziroma sodeluje v štabnem procesu dela. Plača, ki je določena za štabnega vodnika (ali katerokoli drugo delovno mesto), namreč pripada delavcu tudi, če katero od zadolžitev, ki so v njegovi pristojnosti, opravlja občasno. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se določitev plačnega razreda za posamezno delovno mesto ne navezuje zgolj na vsebino nalog, temveč tudi na pogoje in posebne zahteve za zasedbo delovnega mesta ter pridobitev naziva.

9. Na podlagi vsega obrazloženega je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik dejansko opravljal enako delo kot štabni vodnik. Za opravljeno delo nižjega vojaškega uslužbenca za infrastrukturo je prejel plačilo, ki je bilo za to delovno mesto predpisano, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).