Jedro

Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta, preide na subrogiranca po samem zakonu. Avstrijsko pravo obravnava subrogacijo v okviru zakonite cesije (glej dr. Miha Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 36). S cesijo pa se kritno razmerje spremeni le na aktivni strani, glede ostalih pravic in obveznosti pa ostane nespremenjeno (par. 1394 Občnega državljanskega zakonika - ODZ). To torej pomeni, da ima tožena stranka proti tožeči stranki samo tiste ugovore, ki bi jih imela proti T. V. Med ugovori bi sicer lahko bil tudi ugovor pridobljene koristi v zvezi z nastalo škodo (compensatio lucri cum damno). Toda ta ugovor bi morala tožena stranka obrazložiti in obstoj koristi dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči 124.296 ATS z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 4% letno od 1.7.1987 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 77.725,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je V. T. pridobila pravico do invalidske pokojnine na podlagi rednega zavarovanja med delovnim razmerjem v Avstriji. Za izpolnjeno delovno dobo v Avstriji bi tako V. v vsakem primeru pripadala pokojnina.

Zaradi nesreče je pridobila pravico do invalidske pokojnine, sicer pa bi pridobila pravico do starostne pokojnine. Sklicuje se na dopis z dne 6.6.1994, v katerem avstrijski zavarovalec pojasnjuje, da bi poškodovanka pridobila starostno pokojnino po dopolnjenem 55 letu starosti ob pogoju 420 mesecev zavarovalne dobe. Glede na to, da pa v Avstriji toliko zavarovalne dobe ni izpolnila, bi ji šla starostna pokojnina po 60 letu starosti. Če do invalidnosti ne bi prišlo, bi T. V. gotovo pridobila manjkajočo delovno dobo in tako uspela pridobiti pokojnino po dopolnjenem 55 letu starosti. Vsekakor pa bi pridobila pravico do starostne pokojnine po 60 letu. Če pa je tako, po mnenju tožene stranke, tožeči stranki ni nastala nikakršna škoda. Tisto, kar je plačala T. V. prej, bi sicer plačala pozneje.

Prvostopno in drugostopno sodišče sta zato napačno uporabili določbe avstrijskega predpisa o invalidskem in starostnem pokojninskem zavarovanju. Napačno sta sklepali, da T. V. ne bi nikoli pridobila pravice do starostne pokojnine. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zvezi s prvostopno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili. Pravilno sta se oprli na 38. člen Konvencije med nekdanjo SFRJ in Republiko Avstrijo o socialnem zavarovanju (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 1/67) in na določila par. 332 avstrijskega Splošnega zakona o socialnem zavarovanju. Po teh predpisih je tožeča stranka na podlagi samega zakona vstopila v pravice upnika, to je T. V. kot oškodovanke, proti povzročitelju škode, ki je v tem postopku tožena stranka. Gre za zakonito subrogacijo, ki jo je treba presojati po avstrijskem pravu.

Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta, preide na subrogiranca po samem zakonu. Avstrijsko pravo obravnava subrogacijo v okviru zakonite cesije (glej dr. Miha Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 36). S cesijo pa se kritno razmerje spremeni le na aktivni strani, glede ostalih pravic in obveznosti pa ostane nespremenjeno (par. 1394 Občnega državljanskega zakonika - ODZ). To torej pomeni, da ima tožena stranka proti tožeči stranki samo tiste ugovore, ki bi jih imela proti T. V. Med ugovori bi sicer lahko bil tudi ugovor pridobljene koristi v zvezi z nastalo škodo (compensatio lucri cum damno). Toda ta ugovor bi morala tožena stranka obrazložiti in obstoj koristi dokazati. Tega pa ni storila ne med dolgotrajnim postopkom na prvi in drugi stopnji in tudi ne v reviziji. Zgolj pavšalno navajanje, da bi lahko prišlo do upokojitve T. V. s 55 letom starosti, sam po sebi ni ugovor, ki bi mu lahko sodišče brez dodatnih trditev in dokazov sledilo. V času sojenja na prvi stopnji T. V. navedene starosti še ni doživela. Tudi če bi jo, pa tožena stranka niti zatrjevala ni, kdaj je T. V. začela delati. Dodatnega pogoja, tj. zavarovalne dobe v trajanju 420 mesecev (35 let), če ne gre za beneficirano dobo, ni mogoče doseči, če delavec ne začne delati, ko je star 20 let. Ob dejstvu torej, da morebitna korist, ki bi tožeči stranki lahko nastala zaradi predčasne upokojitve T. V., ni bila dokazana, ter da iz spisovnih podatkov tudi ni mogoče povzeti, da se je ali bo kaj takega zgodilo, sodiščema druge in prve stopnje ni mogoče očitati, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodili.

Ker torej revizija ni utemeljena, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih ne materialnopravnih ne procesnopravnih kršitev, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).