Jedro

Iz določb OPN izhaja, da mora stranka pridobiti dovoljenje za oglaševanje le v primeru oglaševanja na javnem mestu. Od okoliščine, ali gre za oglaševanje na javnem mestu ali pa na stavbi v zasebni lasti je torej odvisna izdaja dovoljenja na podlagi Odloka o oglaševanju.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 3713-50/2011-3 z dne 26. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za postavitev objektov za oglaševanje v tam navedenih izmerah na fasadi stavbe A.(parc. št. ... k.o. ...) in na fasadi stavbe B. (parc. št. ... k.o. ...).

Toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da njen oddelek za gospodarske dejavnosti in promet izdaja dovoljenje za postavitev objektov za oglaševanje v skladu z Odlokom o oglaševanju (Uradni list RS, št. 10/11) po predhodnem soglasju oddelka za urejanje prostora. Slednji je 5. 7. 2011 izdal negativno predhodno soglasje, saj fasada, na katero je nameščen obstoječi pano, ni slepa fasada stavbe, pritrjena platna pa morajo biti manjša od 65 % površine slepe fasade in po velikosti ne smejo presegati 36 m2. Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in se v obrazložitvi skliceval na drugi odstavek 104. člena in 60. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10, v nadaljevanju OPN) in na 8. člen Odloka o oglaševanju glede predhodnega soglasja organa mestne uprave, pristojnega za urejanje prostora. Navaja tudi, da presoja legalnosti posegov prostor temelji na prostorskih aktih, s katerimi občina ureja pogoje za poseg v prostor.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta omenjeni stavbi, na kateri je postavil več oglasnih tabel, v zasebni lasti, kar izhaja iz zemljiške knjige. Pravico za namestitev oglasnih površin pa je dobil od lastnikov zemljišč in upravnika stavbe. Meni, da za izdajo soglasja pravna podlaga ne obstoji, saj toženka na ta način ne more razpolagati z objekti v zasebni lasti. Ker oglasni panoji niso niti javna površina niti javno mesto, toženka tudi ne more predpisovati nobenih pogojev (pridobivanje soglasij) za njihovo namestitev na fasado. Poleg tega bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede velikosti posameznih oglasnih panojev. Opozarja, da se noben izmed upravnih organov ni izrekel o njegovem podrejenem zahtevku, naj organ ugotovi, da izdaja soglasja za postavitev oglasov na zasebnih površinah ni potrebna. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge drugostopenjske odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za oglasne table na fasadah stavb, kot sledi iz priloge (to je tudi omenjenih stavb ...). V nadaljevanju zahteve pa izraža stališče, da se dovoljenja ne bi smela izdajati za površine v zasebni lasti. Zato prosi bodisi za izdajo dovoljenja iz drugega odstavka 104. člena OPN oz. za potrditev, da za navedene oglasne površine soglasje ni potrebno.

Sodišče ugotavlja, da je toženka svojo odločitev oprla na občinski Odlok o oglaševanju, ki določa pogoje in način pridobitve dovoljenj za oglaševanje na javnem mestu, občinsko takso za oglaševanje na javnem mestu, oglaševanje na avtobusih mestnega linijskega prevoza potnikov in plakatiranje za potrebe volilne ter referendumske kampanje na območju Mestne občine Ljubljana (1. člen). Odlok v prvem odstavku 8. člena, na katerega se toženka v obrazložitvi izrecno sklicuje, predpisuje, da mora stranka v primerih, ko lokacijo za postavitev objekta za oglaševanje na javnem mestu ne odda MOL, pridobiti dovoljenje za oglaševanje na objektih na podlagi vloge. V istem odstavku je še določeno, da pristojni organ izda dovoljenje po prehodnem soglasju organa mestne uprave, pristojnega za urejanje prostora.

Iz navedenih določb izhaja, da mora stranka pridobiti dovoljenje, za izdajo katerega je pristojna toženka, le v primeru oglaševanja na javnem mestu. Kljub temu da je tožnik v svoji vlogi opozoril, da jo je vložil na podlagi drugega odstavka 104. člena OPN zaradi zavarovanja lastnega položaja, vendar pa želi, da se dovoljenja za oglaševanje izdajajo le za površine v javni lasti, toženka v obravnavani zadevi ni ugotavljala, ali konkretni primer pomeni tako oglaševanje. Ker je od okoliščine, ali gre za oglaševanje na javnem mestu ali pa na stavbi v zasebni lasti, kot to trdi tožnik tudi v tožbi, odvisna izdaja dovoljenja na podlagi Odloka o oglaševanju, je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev, ugotovljeno nepopolno.

Nepravilno je tudi sklicevanje toženke na določbe OPN, ki glede na drugi odstavek 1. člena določa enote urejanja prostora, namensko rabo prostora, splošne prostorske izvedbene pogoje, podrobne prostorske izvedbene pogoje in usmeritve za pripravo občinskih podrobnih prostorskih načrtov. Gre za prostorski akt občine, v katerem se med drugim določijo pogoji umeščanja objektov v prostor (38. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt), torej pogoji za postavitev (gradnjo) objektov. Za nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za gradnjo po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in s tem v zvezi za uporabo občinskih prostorskih predpisov, pa je pristojen gradbeni inšpektor in to tudi v primeru enostavnih objektov. Njihova gradnja se po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar pa se po drugem odstavku istega člena niti ti objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. V tem pogledu se torej drugostopenjski organ neutemeljeno sklicuje na to, da se objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, saj to ni predmet postopka za izdajo dovoljenja za oglaševanje. Ali je oglasni pano postavljen v skladu z določbami Odloka o oglaševanju, pa sodi v področje nadzora, ki ga opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL (prvi odstavek 20. člena odloka).

Glede na navedeno sodišče le dodaja, da drugi odstavek 104. člena OPN predpisuje, da je treba za objekte za oglaševanje na javnih mestih /.../, pridobiti dovoljenja MOL v roku 3 mesecev po uveljavitvi OPN. Tako tudi iz te določbe izhaja, da OPN napotuje na pridobitev dovoljenja za oglaševanje, za izdajo katerega je pristojna toženka, le v primeru, ko so (bili) objekti za oglaševanje postavljeni na javnih mestih.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral organ najprej ugotoviti, ali se zahteva za izdajo dovoljenja nanaša na oglaševanje na zasebnem mestu, če da, pa bo tožnikovo vlogo zavrgel, saj v Odloku o oglaševanju za tak primer ni podlage za odločanje o izdaji dovoljenja.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnik, ki v upravnem sporu ni imel odvetnika, zadeva pa je bila rešena na seji, je v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 80 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od vročitve te sodbe dalje, kot je zahteval tožnik.